Lepo bo danes, ko ji bom prinesla modre rože z belim šlajerjem. Upam, da bo vaza dovolj velika za ta šopek. V skledi z zemljo je asistentka že nasadila portulake različnih barv. Grob bo zelo pisan. Nabavila sem tudi svečo vijoličaste barve. Zelo bo pasala v ta vrt.

Pogosto hodim na Žale. To je žalostno, ampak kaj morem.

Grob za mojo mamo mi je odstopil prijatelj, ki staršev ni pokopal na Žalah, ampak v Beli krajini. Tam sta oba že pod rušo.

Ko se snidem z mamico, mi je hudo. Obiskujem njen beli grob. Lep je. Razlagam ji, kaj sem tisti dan počela. Kaj tisti dan razmišljam. Vedno ji rečem, da je prezgodaj odšla. Že tri leta bodo minila, odkar je ni več, toda še vedno jo pogrešam.

Če sem čisto odkrita, nazadnje sva se precej kregali. Ona ni preveč marala mojega načina življenja, jaz pa ne njenega. Seveda, zdaj ko je ni več, ji nič več ne zamerim.

Sreča v nesreči je tudi v tem, da je grob na starih Žalah. Obisk je hiter, ker ni treba prehoditi vseh tistih potk. Samo enkrat sva z očetom hodila malo dlje. Čisto na koncu sem naletela na grob stare mame Valerije, njenega moža Alojza, njenega sina Lojzeta in tete Pavle. Staro mamo sem imela zelo rada. Vsak dopoldan me je čuvala, ker nisem hodila v vrtec. Naučila me je tudi pisati. Nekoč mi je narekovala stavek, v katerem je bila beseda »počitnice«, jaz pa sem v svoji površnosti napisala »počnice«. Še danes se spomnim. Zelo sem ji hvaležna, še vedno.

Žale so moj kraj. Skrbim za sveže rože in menjavam sveče. Rada grem tja.