Problem je namreč dvojen: konservativci po eni strani ne razumejo, da znaten, verjetno večinski del ljudi ne čuti potrebe po izražanju svojih patriotskih, domovinskih čustev, vsaj ne na vsakem koraku in zelo naglas — da pa obenem to nikakor ne pomeni, da so zato veleizdajalci, renegati in prodane duše ali kaj šele manjvredni in nevredni državljani.

Intimna opcija

Desničarji naj že enkrat nehajo masturbirati na intimno opcijo samostojne Slovenije in nam dajo mir. Nehajte nas žaliti, da ne premoremo patriotizma, in to dokazovati s tem, da našega molčečega, latentnega, po potrebi protokolarno oportunitetno eksplicitnega patriotizma pač ne opazite. Tudi mi imamo radi svojo domovino — for better, for worse —, ampak nekako tako (da boste bolje razumeli) kot tisti, ki verjamejo v boga, vendar se jim za veliki šmaren zato ne zdi potrebno po kolenih plaziti na Brezje.

Po drugi strani pa levičarji ne razumejo — ali vsaj nočejo razumeti —, da je mnogim vendarle do tega, da izražajo privrženost skupnosti, da fiksirajo nacionalni ponos na neko zgodovinsko točko in da ti domoljubi pač hočejo biti del teh démodé, toda trdnih in patetičnih izrazov pripadnosti.

Srednja pot

To je skratka moje izhodišče za razmislek o muzeju osamosvojitve. Mislim, da vendarle obstaja srednja pot. To bi bil nekakšen kompromis, ki bi lahko potolažil desničarje in zadovoljil njihova domovinska čustva, medtem ko bi trenutno oblastne levičarje razbremenil očitkov, da zanemarjajo oz. zavračajo čaščenje domovine in da ne znajo drugega kot objestno reagirati na načeloma dobronamerne pobude.

Sam ne bi imel nič proti takemu muzeju, če bi bil zamišljen malo bolj moderno in če ne bi bil dolgočasna zbirka pričevanj in muzealij, kakršne so vrli osamosvojitelji v zadnjih tridesetih letih mumificirali v slovenskem kolektivnem spominu.

Muzej ja, ampak …

• Muzej ja, vendar muzej Slovenije — da tako rečem —, ki je obstajala tako rekoč od nekdaj, dokler se ni zgodilo to, da je postala samostojna država.
• Muzej ja, vendar ne tak, ki bi tako kot vsako leto 25. junija, 25. oktobra in 26. decembra slavilno težil s temi ključnimi dogodki.
• Muzej ja, vendar muzej vseh časov, ki smo jih preživeli, in vseh oblasti, ki smo jim bili podvrženi.
• Muzej ja, vendar tak, ki bi z zanimivim, ne pa nujno zavezujočim prikazom zgodovinskih dejstev domačim in tujim obiskovalcem nazorno razložil, kaj vse je pripeljalo do tega, da je nekoč nesamostojna Slovenija postala samostojna.
• Muzej ja, ampak the best of in the worst of Slovenija. To bi bilo to. Od Praslovana pa do Hude jame. Od Reformacije do Depale vasi. Od Tita do Janše. V muzejskem shopu pa seveda vse sorte zastavic in bedžev — od Franca Jožefa do Nataše Pirc Musar — in obeski za ključe v obliki čuft, ki jih je J iz JBTZ takrat pojedel v celici.

Muzej prvorazrednih

To bi bil muzej, ki bi bil koncipiran in postavljen po meri prvorazrednih, rojenih na asfaltu. S tem seveda namigujem na preseganje razdvojevalnih pripomb simboličnega in dejanskega kolovodje tistih, ki si muzej tako želijo. Sam pravim: pa naj ga imajo — ampak ta muzej bo z dolžnim spoštovanjem do osamosvojiteljev takšen, kot ga hočemo imeti in obiskovati mi, ki z osamosvojitvijo bodisi časovno ali aktivnostno, pa tudi vrednostno nimamo opraviti prav nič. Ponavljam: pa naj ga imajo, ta prekleti muzej, da bo mir — ampak muzej za prihodnje generacije, ne pa za naše generacije, ki se teh dogodkov še spominjamo (in si o njih svoje mislimo) in še tem manj za tiste, ki imajo za osamosvojitev največje zasluge (ali si jih lastijo).

MSO naj bo, a ne s temi samozvanimi kustosi. Muzej pod pogojem, da ga bo kurirala levica in s tem desnici odvzela ekskluzivno pravico do definiranja in distribuiranja v zadnjih tridesetih letih totalno uzurpiranega in desnici priličenega domoljubja.