Da si Jože Možina drzne javno zmerjati Ilinko Todorovski, varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev, z udbovko in pri tem razglašati, da so njene ombudsmanske kritike njegovih duhamornih in tendencioznih ekranskih umotvorov »sramota za javno televizijo«, ni najhujša stvar, ki mu jo lahko očitamo — je pa zagotovo najbolj moralno odurna.
Že lani, ko je tedanji predsednik Zveze borcev neuspešno — in neupravičeno: ker kot uradna in simbolična oseba nima (oz. ni imel) te pravice — generalnemu direktorju RTV Slovenija predlagal ukinitev oddaje Pričevalci, sem napisal, da je Možina nedotakljiv. Njegova novinarska svoboda je neomejena. Dela, kar hoče. Pritožuje se pa tako, kot da je zadnja jebena in nepomembna stranka. Nihče mu ne sme nič reči, ker od njega in od preplemenitih borcev za svobodo govora ter za politično in kao zgodovinsko uravnoteženost takoj faše nazaj, da zagovarja totalitarizem.

Možinova tržna niša

Čeprav Možina formalno ni na vrhu hierarhije, nad njim ni nikogar. Nad njim je samo rumeno-modro nebo. Niti ni nad njim odgovornega ali resornega urednika ali direktorja, ki bi si Možini upal kaj reči. No, morda mu že kaj rečejo, ampak ukrepajo pa nadrejeni proti njemu ne. S tem bi namreč nase in na TVS navlekli srd desničarjev. Pa še slaba vest jih muči, ker imajo pod seboj ta levih še več kot Možin in Pirkovičev in Jadrank skupaj. Tolerirani Možina je namreč za TVS tudi edini argument, da niso tako enoumni, kot jim očitajo.

Whodunnit

Zadeva, ki bi po zdravi pameti za črno kroniko in za kriminalke dojemljivih zunanjih opazovalcev lahko bila samo klasičen slovenski whodunnit v stilu Tadeja Goloba, se je po zaslugi SDS — za katero je osumljeni, obsojeni in oproščeni Novič nekoč slučajno kandidiral —, sprevrgla najprej v larmoajantno sago o slovenskem krivosodju, po oprostilni sodbi pa še v dramatiko absurda.
Logično, da sta se Možina in njegov oproda Pirkovič čutila dolžna pristaviti svoj lonček z intervjuji z Novičevim zagovornikom in Novičem samim, pa še s prismojenim sodnikom, ki ga je odvezal krivde. (Prismojenim ne zato, ker ga je oprostil — kar je zaradi mene mogoče celo prav —, ampak ker post festum takšne klati, da je človeku kar nerodno, pa še zmerja naokrog kot zadnji klošarski polemik.)

Kako se temu streže

Vse to se je začelo nekoč davno, ko je Ona objavila intervju z umora moža osumljeno in obtoženo Jožico Makoter. To ganljivo obolnarsko tradicijo sočustvovanja z morda nedolžnimi osumljenci ali obtoženci nadaljuje Možina — le da ima case kot Novičev pač današnjemu zeitgeistu primerno političen prizvok. Črna kronika je postala politika. Urednikov na Televiziji Slovenija in direkcije RTV pa tudi ne moti, da nam za 12,75€ na mesec prodajajo tak senzacionalizem, ki spada kvečjemu v trivialne medije s številko 24 v imenu. Ker je Možina pač nedotakljiv.
Predlagam naslednji deal: TVS naj ukine Možinovo oddajo Pričevalci, za protiutež pa naj ukine tudi oddajo Spomini kot hommage partizanščini. (Saj so jo itak uvedli samo zato, da bi imel Možina protiutež, ne?)
Naj skratka ne težijo več s prekletimi ideološkimi temami. Kar je, je. Kar je bilo, je bilo. Brez teh oddaj ne bodo domobranci nič bolj in nič manj pietetno pokopani, partizani pa nič bolj in nič manj komemorirani.
Predvsem pa je Možino treba ukrotiti z avtonomnim in avtoritativnim urednikom, ki mu bo jasno, kako se tem stvarem profesionalno streže. Brez njegovega konverzacijskega bluzenja Novič namreč ne bo nič manj kriv ali nedolžen — Jamnik pa tudi ne bolj živ.