Pred dnevi sem si šel prvič od blizu — čeprav ne tudi odznotraj — pogledat tako imenovano džamijo oz. tako imenovani Muslimanski kulturni center Ljubljana. Arhitektura me je navdušila. Tudi pripadnikom mohamedanske vere privoščim, da je objekt po toliko letih, že kar desetletjih (tako rekoč) dokončan.
Imam pa nekaj malenkostnih pripomb.
Zakaj sem uporabil kvalifikator »tako imenovana« džamija in »tako imenovani« Muslimanski kulturni center?
V prvem primeru zato, ker se mi beseda »mošeja« zdi primernejša od besede »džamija«.
Ne gre za jezikovno picajzlanje. Ne »mošeja« ne »džamija« nista slovenski (slovanski) besedi, a se mi zdi, da je prva lepše poslovenjena, da ne rečem bolj slovenska.
Tega ne bi smeli zanemarjati. Ker navsezadnje, saj za integracijo nam vendar gre, kajne? Nam vsem. Neglede na to ali ono vero ali nevero.

Muslimani? Mohamedanci?

Občutek imam, da je »mošeja« kljub svoji izrinjenosti iz rabe in pozabljenosti bolj integrirana v slovenski jezik kot »džamija«. Rekel bi tudi, da »mošeja« bolj kot »džamija« daje vedeti, da mohamedanci niso tu, med nami — in v našem jeziku, če smo že pri tem — šele od včeraj ali predvčerajšnjim, ko še nikjer ni bilo nobenega mohamedanskega sakralnega objekta. Niti tistega, že zdavnaj porušenega, iz leta 1916 v Logu pod Mangartom.

Kulturni center je Cankarjev dom

In zakaj »tako imenovani« Muslimanski kulturni center?
Ne dvomim, da bodo v kompleksu tudi kulturne prireditve — pa tudi športne, očitno, ali vsaj rekreativne — in da sta tako objekt sam kot njegov namen v resnici del muslimanske kulture.
Ampak vseeno: sorry, kulturni center je objekt, ki služi kulturnim namenom. Kulturni center je Cankarjev dom itd. Mošeja pa ne. Tudi če ni v celoti verski center, ima nesporno veroizpovedno konotacijo in kontekst. To navsezadnje dokazuje že dejstvo, da v pogovorni rabi vsemu skupaj rečemo kar »džamija«.
Tega definicijske neprimernosti ne more spremeniti dejstvo, da ga niti muslimani ne bodo uporabljali samo v religiozne namene, kaj šele nemuslimani, ki bodo vanj ali k njemu zahajali.

Arhitektura in pozitivne eksternalije

Naj se končno lotim arhitekture.
Ne pomnim, kdaj me je kakšna nova zgradba na slovenskih tleh nazadnje tako silno fascinirala kot Bevk–Perovićeva mošeja. Ne, saj pomnim: to je bila palača GZS od Sadar–Vuge pred dobrimi dvajsetimi leti.
Ker nisem arhitekt oz. arhitekturni kritik, ne znam primerno argumentirati svojega navdušenja. Niti ne bom našteval, kaj vse mi je kot laiku všeč. Drznem pa si reči, da gre za najlepši sakralni objekt v Ljubljani in Sloveniji, odkar je mojster Jože Plečnik šel na oni svet.
Mošeja je velika pridobitev, ker kot mojstrovina krepko presega arhitekturo sámo. In sicer:

• Da muslimanska skupnost v Sloveniji razpolaga z eno najbolj impozantnih stavb v Ljubljani in Sloveniji, je lahko tukajšnjim muslimanom — pa tudi nemuslimanom — samo v ponos.
• Ta stavba oz. kompleks že s svojo pojavnostjo in samim obstojem ne služi samo svojemu namenu in potrebam naročnika, temveč stimulira tudi druge pozitivne družbene eksternalije.
• Po zaslugi odličnih arhitektov muslimani z občudovanjem in priznavanjem arhitekturnih kvalitet mošeje dobivajo kot dodano vrednost tudi priznanje skupnosti, ki jih sicer zna včasih gledati postrani.
• Z lépo mošejo pa tudi muslimani sami vračajo skupnosti dodano vrednost, ki je več kot oddolžitev za svobodo veroizpovedi in pravico do opravljanja ritualov in druge oblike spoštovanja, ki jim ga pozno, a ne prepozno kažemo.
• Da je nova arhitekturna mojstrovina, nova ljubljanska znamenitost in nova turistična atrakcija prav mošeja, dela Ljubljano in Slovenijo bolj odprto, kot si privrženci multikulturnosti drznejo trditi kar tako na pamet.
• Da so avtorji tako imenitne mošeje slovenski arhitekti in da so delali za naročnika druge vere, drugih narodov, drugih kultur, je kombinacija, ki demantira teze o nezmožnosti sobivanja različnih ver, narodov, kultur.
• Nova ljubljanska mošeja ne dokazuje samo strpnosti države in večinskega naroda do drugih in drugačnih, temveč tudi to, da znamo biti kulturotvoren narod tudi v dialogu s taistimi drugimi in drugačnimi.

Verjetno bom o mošeji imel še kaj povedati. Ampak naj najprej mine naš kulturni bajram.