A od njene objave predsedniških ambicij se je zvrstilo kar nekaj dogodkov ter (neuradnih) informacij in okoliščin, ki so nakazovale, da njen izstop iz kampanje ni izključen.

Naivno

Korošica z bogatim življenjepisom položajev in funkcij — ki jih je doslej osvajala brez večjih težav, kot po nekem kariernem načrtu brez opaznejših pretresov (razen morda predčasnega slovesa od veleposlaniškega položaja) — je sodila med kandidatne prvokategornike. Toda že na začetku jo je z najavo, da namerava kandidirati, prehitela njena dotedanja zaveznica in partnerka pri projektu Ona ve Nataša Pirc Musar. In to s podporo Milana Kučana in Danila Türka, dveh nekdanjih, zelo jasno profiliranih predsednikov.

Javnomnenjske ankete, ki so merile podporo najavljenim kandidaturam, so Marto Kos uvrstile in po prvih trendih zasidrale na tretjem mestu lestvice. Ni pa odveč ugotovitev, da so te raziskave sondirale predvsem začetne pozicije, v pomembni meri širšo prepoznavnost. Resna soočenja, ki lahko še premešajo karte — spomnimo se, da je recimo Borut Pahor leta 2012 štartal s precejšnjim zaostankom za Türkom, pred Türkom pa je leta 2007 na začetku vodil Peterle —, šele prihajajo.

Tovrstna vnaprejšnja "predaja" je zato morda (pre)zgoden, lahko bi tudi rekli naiven manever. Razloge za umik je Marta Kos zapakirala pod šifro "spremenjene okoliščine iz osebnih razlogov".

Razpoke in pomanjkanje podpore

To lahko pojasni marsikaj. Toda razloge, da je vodilna vladna stranka ostala brez svoje kandidatke, je mogoče iskati tudi v samem Gibanju Svoboda in v notranjih odnosih v stranki, v strankarski kemiji.

Razpoke med vidnimi člani in članicami (močnih egov) in dejstvo, da je ženska linija v tej stranki zelo izrazita, niso skrivnost in so se odrazile že marsikje. Tudi ob prvih korakih za zdaj še neuradne kampanje. Pri projektu Marto Kos za predsednico — in pri tem ne pozabimo, da je za Svobodo oddelala pomembna predvolilna soočenja — je bilo opaziti, da v novokomponirani stranki ni vsesplošnega angažmaja in podpore. Najbrž je tudi to del razlogov za torkovo odločitev.

Kontrola kondicije

Izstop Marte Kos seveda ne bo brez posledic za nadaljevanje predsedniške tekme. A najprej ima resen problem stranka predsednika vlade. Vprašanje je namreč, ali si Golob s trenutnih pozicij lahko privošči, da stranka ne bi imela svojega kandidata ali kandidatke. Jesenska merjenja moči — predsedniška in lokalna —, bodo namreč tudi kontrola politične kondicije. Moči, ki so jo pridobili z veliko zmago aprila.

Pri oceni širših dimenzij konca kampanje za Marto Kos ne moremo mimo dejstva, da se nekaj volilnega prostora ponovno odpira. Utrditev položaja si lahko obeta Nataša Pirc Musar, deloma pa tudi drugi zasledovalci, recimo Ivo Vajgl in Vladimir Prebilič.

Vse daljša vrsta tistih, ki se nameravajo s predsedniško kandidaturo samopromovirati in/ali uresničevati neizživete fantazije — četudi sodijo v kategorijo političnih bizarnosti —, pa napoveduje, da nam tudi tokrat ne bo ušla doza cirkuških vložkov.