Seveda je to razumljivo. Moralno zgražanje nad storilci oz. osumljenci in sočustvovanje z žrtvami je nekaj najbolj normalnega na svetu in po svoje dokazujejo, da kot družba še nismo povsem otopeli.
Toda te naše reakcije ob takih dogodkih po drugi strani tudi kažejo, kako zelo smo se ob izrednih, nepričakovanih, pretresljivih, zaskrbljujočih dogodkih navadili posploševati, poenostavljati in moralno peteliniti.
Indignacija
Naša indignacija nad družbenimi deviacijami je po svoje res način ohranjanja družbene normalnosti kot neformalnega, zakonom paralelnega sistema norm in mej dovoljenega. Po drugi strani pa to kaže, kako preprosto se nam danes zdi reševanje družbenih problemov. Samo dovolj glasno in enoglasno se moramo zgražati, samo dovolj hudo hajko je treba narediti v medijih in na družbenih omrežjih, samo dovolj preproste in po možnosti čim radikalnejše rešitve moramo predlagati — pa bo čez noč vse v redu, kot da bi zamahnili s čarobno palčko.
Posploševanje in poenostavljanje
Reakcije na zločin pri Akvariju vzbujajo občutek, da socialna provenienca storilcev ali osumljencev — in do neke mere tudi žrtev — igra zelo pomembno vlogo pri družbenem obsojanju kaznivih dejanj. Ker med tem rezanjem in sekanjem v parku in med posiljevanjem ali vsaj čustvenim, seksualnim in socialnim manipuliranjem v tako imenovani aferi radiator je neka bistvena razlika.
Za razliko od prvega primera, pri katerem so vpletene osebe tako rekoč anonimne, ima ta drugi tudi bolj ali manj znane udeležence, predvsem pa socialne in politične konotacije. Saj zato pa je tako razvpit. Zato je posploševanje in poenostavljanje tudi bolj intenzivno in bolj targetirano. Kar se je dogajalo v Fotopubu, vox populi pripisuje neki celotni družbeni skupini, ki ji perpetratorji in žrtve (z molčečimi opazovalci vred) domnevno pripadajo.
Obračunavanje
Moralno zgražanje je v tem primeru bolj kot kaj drugega sredstvo obračunavanja s kulturniki in umetniki ter ljubitelji kulture in umetnosti. Ogorčeni pravičniki jim brez razlik pripisujejo razuzdanost, amoralnost, promiskuitetnost, sociopatijo in še kakšno drugo vedenjsko motnjo, pa seveda družbeno in proračunsko parazitiranje in nenazadnje spogledovanje ali že kar konkubinat s politiko.
V zvezi z zločinom pri Akvariju pa razen osumljenčevega imena — in tega, kaj študira in si želi postati njegova žrtev — ne vemo praktično nič.
Ljudje, ki se radi zgražajo, so zelo prilagodljivi. Če kolikor-toliko poznajo — ali mislijo, da poznajo — ozadje in kontekst neke nemoralnosti ali celo odvratnosti, se na podlagi teh informacij spravijo na konkretne, ne seveda nujno krive in vpletene posameznike in vsaj na konkretne družbene parametre.
Skoraj istočasno, kot se je prejšnjo nedeljo ponoči tisti psihopat pri Akvariju v mariborskem Mestnem parku brutalno izživljal nad žrtvijo, so dežurni moralisti že začeli obsojati to dekadentno družbo, ki ne zna preprečiti, da bi se take strahote dogajale.
Za dobro vago relativizacije
Če vsega tega ne poznajo, pa jim tudi bujna domišljija in postavljanje drznih, predrznih domnev bolj malo pomaga pri naklepanju poučnih zgodb. Zato je ta mariborski primer še tem bolj posploševan in poenostavljen.
Obsojanje je tu fokusirano oz. generalizirano na mlade moške nasploh. Z zgražanjem v bistvu izražamo svojo nejevero nad dejstvom, da je mlad moški tako dezinhibiran, da se gre mladi ženski maščevat za emocionalno in/ali seksualno zavrnitev na tako nečloveški način. Za dobro vago relativizacije pa radi dodamo še pomislek, kako so lahko današnje mlade ženske tako naivne, nemočne in nesamostojne, da takim tipom sploh nasedejo in jih spustijo v svojo bližino. Pa da jih seveda ne prijavijo policiji že ob prvih znakih, da s temi tipi nekaj ni v redu.
Dobronamerna domišljavost
Kar mene pri vsem skupaj moti, je prepričanje, da so moralisti iz sosednje ulice vsi po vrsti psihologi in sociologi (in še terapevti za nameček). Moti me, da so tako dobronamerno domišljavi, da verjamejo, da bodo z zgražanjem nad nepojmljivimi zločini čudežno naredili red na tem svetu, ki da bo brez njihovega nesebičnega angažmaja zanesljivo šel k hudiču.
Nikakor nočem ljudem odrekati pravice do sočutja. To je lepo in človeško. Odrekam jim samo pravico do posploševanja. Nismo družba psihopatov in pokvarjencev, ker se je to in to zgodilo in se bo še kdaj ponovilo. To me žali, to nas žali. Nasplošno nismo taki. Preden družbo obtožujete vsevprek, preštudirajte statistične podatke.
Opomba:
Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 11. septembra 2022, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.