Monika Žagar (1949) je po diplomi na ljubljanski FF nadaljevala študij na univerzi v Berkeleyju, kjer je leta 1994 doktorirala iz skandinavistike. Po dolgi akademski karieri v tujini zdaj živi med Ljubljano in slovensko Istro. Njen leposlovni prvenec je romansirana biografija družine Žagar Dva brata, trije svetovi (2015), v katerem se osredotoča na krivično razlastitev. Košček čokolade v pasji dlaki (2018), njen drugi roman, pripoveduje sodobno zgodbo o mednarodni družini z dvema hčerkama, posvojenima iz Rusije. Roman Diši po dosegljivem je izšel pri Mladinski knjigi.

Monika Žagar: Diši po dosegljivem

Ne bom trdila, da smo komaj čakali, da se po novem letu spet vrnemo v fakultetne predavalnice, kajti čakal nas je študijski vsakdan, natrpan tako z nabiranjem znanj kot dolgočasjem. A ljubljanska Ferant in Šumi sta nas poživila kot, ja, kot dvojna travarica, je trdil Marko; kot dvojni albanski konjak, ga je popravil Čivko, ki je imel malo več cvenka; kot dvojna batina, se je pridružil Črt, in potem je nek pametnjakovič zaključil, da kot dvojna doza horsa.

Tale zadnja je neokusna, da ne bi niti pomislili, se je smejal Tomaž z dvignjenim kazalcem, se ni za hecat. 

Domovanje v Mednem nas je pričakalo hladno in prašno, saj smo se raztepli že pred prazniki. Nihče ni poskrbel za drva, nihče očistil peči, povsod je vladal zapuščen nered. Tako sta mraz in prah narekovala našo prvo akcijo v novem letu, januarja 1969. Vzeli smo si nekaj dni za urejanje in pospravljanje, za moralo pa smo brez premora in do onemoglosti navijali nekaj plošč: Revolver, Getz-Gilberto, Blood Sweat & Tears, John Mayall. Plošče smo vedno poslušali na horuk, dve ali tri smo navijali, dokler nam niso presedle, izbrali druge in jih preposlušali stotisočkrat. Nekatera besedila smo znali na pamet, druga so šla mimo nas.

Tako smo očistili peč, prinesli drva, zakurili, odnesli smeti, počistili kuhinjo, pometli vežo, pobrisali prah, zložili knjige, poparčkali longplejke z ovitki, skratka, urejali smo naše malo vesolje, dajali stvari na mesta, kot smo jim jih namenili. Kdo drug kot Janko je v našem ritualu našel povezave s Castanedovim Don Juanom, ki je verjel, da ima prav vsaka stvar svoje edino pravo mesto, tako kot živali zaduhajo svoj prostor v vesolju. Ja, sem podrezala Janka, Sultan ga je zaduhal na starem Brkovem naslanjaču ob naših vhodnih vratih, ni ga začutil na kratki verigi domačega dvorišča.

Ko sem se v Šumiju pritožila Tomažu, da ne delamo drugega, kot da pospravljamo in urejamo, se je samo sladko režal. Napiši pesem, je predlagal, in si jo poj, medtem ko delaš. Tako bodo tvoje misli in dejanja usklajeni. To je pravi zen. Tako kot ti to počneš, sem provocirala. 

Ja, seveda, kar poslušaj. Strumno se je postavil in začel:

“… ko mi je dovolj nereda/začnem urejati svet/prav počasi uredim vse stvari/na svoje mesto postavim ure avtomobile/mize knjige stolpe reke lonce …”    

Reke, sem vzkliknila. Daj še drevesa in živali.

Nadaljeval je. Zdelo se mi je, da si sproti izmišljuje, a nič za to:

”… močvirja prazne škatle cigaret uhane/gramofone drevesa šolske zvezke …”

Utihnil je, zmanjkalo mu je besed. 

Zaenkrat bo dovolj, je rekel po kratkem premisleku, ampak glej, vključil sem tvoja drevesa, živali bom pa tudi še kam vrinil.

Ozrl se je naokrog in me toplo pogledal, zdaj pa moram pod nujno domov, da to zapišem. Da bo kaj iz mene. 

Dan pred začetkom predavanj sem se odpravila še na fakulteto, kjer so koraki votlo odmevali po izpraznjenih hodnikih. Natanko sem si ogledala razpored predavanj in čez čas mi je le uspelo sestaviti urnik za predavanja pri angleščini in nemščini. V mislih sem si naslikala kolegico Zdenko v nizkem štartu na stopnicah Filozofske, sama sem se počutila kot metalka kopja. V ponedeljek bomo torej začeli. Ko so čez vikend v Medno prikapljali še Vojc, Črt in Adrijan in na koncu še Jadranka z Vesno, smo slovesno prižgali primeren džojnt in odprli steklenice s pirom. Pripravljeni smo bili na novi semester.

Pupilija Ferkeverk

Čez teden dni je bilo ustanovno srečanje sodelavcev novega gledališča. Prišlo nas je kakih petnajst. Nekaj sem jih že poznala: poleg Milana in Tomaža so prišli še Čivko, Bard in radoživi, z energijo nabiti Koci, ki je bil Brkov sotrpin na večerni gimnaziji. Na novo sta prišla še pesnik Andrej iz Maribora in nek dolgolasi glasbenik iz Kopra, ki sem ga poznala zelo od daleč. Dekleta so se predstavila kot Pupa, Bojana in Meta, v čisto samosvoji nadprostorski kategoriji pa še Manca. Na moje veliko presenečenje sem uzrla tudi Lada in Prleta iz folklorne skupine. Lado je pihnil v saksofon, Prle raztegnil harmoniko, zazvenelo je kolo Lepa Anka, toda v nenavadnih harmonijah in novem ritmu.  

Fantje so se nato na dolgo prerekali, ali so člani pesniške skupine 441 ali 442 ali celo 443, potem pa se je Milan le zadrl, češ da smo zdaj pač vsi skupaj Gledališče Pupilije Ferkeverk. Najimenitnejša, najbolj avantgardna skupina sploh. Me smo se vmes pogovarjale o novih ploščah in koncertih, pa naj bodo fantje 445 ali 450. Zatem smo se le sprehodili po odru, ga potipali s podplati, se zagledali v črno luknjo dvorane, izrekli nekaj besed. Ko smo se razšli, smo že bili Gledališče Pupilije Ferkeverk, vsaj tako se mi je zdelo. GPF. G-p-f-uh, g-p-f-uh, g-p-f-uh so me koraki ritmično odnesli do Haninega doma na Miklošičevi. Padla sem v posteljo, a spanec je vse do jutra prebadalo vznemirjenje.

Lovski pogovor

Dnevi do prve prave vaje v Mali Drami so le počasi minevali. Bili so to kratki, turobni dnevi, snežni oblaki so viseli nizko nad golimi vejami nemirnih dreves, še Sultana smo ponoči povabili v hišo. Končno je napočil Pupilijin dan. V temnem jutru mi je spodrsavalo na uhojenem snegu steze proti postaji, kjer je jutranji vlak proti mestu že cvileče zaviral. Na lesenih klopeh so v zatohlem zraku dremali utrujeni delavci. V vogalu vagona, kjer mi je včasih uspelo meditirati, sta sedela lovca. Pod lodnasto zelenim klobukom z gamsovim čopom sem prepoznala tovariša Janeza, z gesto roke me je povabil, naj prisedem. Predstavil me je tovarišu, zlivala sta se v simfonijo zelenih moških barv. Bombardirala sta me z navdušenjem, kajti namenila sta se v mesto, v trgovino Lovec na Gosposvetski cesti in še v bližnjo glavno pisarno društva. Izgovorila sem si svoj vogal, naslonila glavo na steno, zaprla oči ter pomislila na Pupilijo. Ni mi uspelo. Okrog mene so švigale tehtne besede o kalibrih, nabojih, steklih lisicah, sledeh v snegu. Medvedih. Ko sta zašepetala, sem seveda zastrigla z ušesi, adijo, Pupilija. Med šepetom sem ujela drobce … medvede krmijo z mrhovino … na stalnih krmiščih … ogromne mrcine … zaprto območje … na Kočevskem … Tito … uradni lov … preverjeni tovariši … in tako vse do ljubljanske železniške postaje. Kosmatince sem odpihnila, le kaj bi z medvedi, v mestu me čaka kraljica Pupilija.

Potelovadimo in poplešemo

Na vaji v Mali Drami se najprej pogovarjamo, spoznavamo, potelovadimo in poplešemo, Bard spusti malo hecev, Andrej nam pokaže svoje delavske hlače, v katerih bo ležal in bral svoje pesmi, me si zamenjujemo bluze in hlače. Razdelimo si ciklostilno natiskane pesmi, fantje začnejo brati vsak svojo pesem, dekleta poslušamo. Vzamem list in berem zraven, tako da je dvoglasno, pritegne še Bojana, dajte še drugi, se oglasi Koci, zatrese s črnimi lasmi in dvigne stisnjeno pest. Nekaj časa vzdržujemo napetost, a potem pesnik odkima: Moti me, prizna, se ne slišim, mora se slišati mene, ne zborčka. 

No, pa ne, odloči Čivko, saj se odločamo kolektivno. 

Potem je Čivko lepega popoldneva prišel v spremstvu starejšega moškega, ki ga je predstavil kot režiserja Dušana. Nič se ni spremenilo, a vseeno se je spremenilo vse. Še vedno smo noreli, a noreli z namenom, improvizirali smo, a v mejah, ideje so se obrusile, zavedali smo se širine in globine odra, akustike, ritma teles, polnosti videza. 

V naslednjih tednih se je čas vaj razpotegnil, vadili, živeli, razmišljali, jedli in spali smo skupaj. Ločili smo se le, ko je bilo res nujno, ko smo se razkropili po predavanjih. Zasledovale so nas misli tako o izrečenem kot neizrečenem. Viseli smo v Ferantu, padali so predlogi za dodatne pesmi in vsebine, predstava se je bohotila. Ustvarjale in lomile so se ljubezenske ali seksualne vezi. Le nekateri so bili avtorji besedil, a na odru je vladala enakovrednost, kajti besede so bile samo delček dogajanja. Polje je bilo odprto, lahko smo se izražali z gibanjem, gestami, telesom, besede smo podprli ali spodnesli, jih preizpraševali, jim dali nov pomen, jih presegli.

Vsa moja branja poezije GPF so se intenzivirala, pregnetla so se in shodila, se prelevila v gibanje, akcijo, kolektiv. Nastalo je, v moji glavi in na odru, prelivanje verzov, svojevrsten happening, neponovljivo meseno konkretno gibanje besed. Oh, kako je bilo živo to usmerjeno sprehajanje po odru, deljenje izkušenj z drugimi, vsi smo bili pomembni, vsak od nas je bil delček skupine, bili smo živi, zasopli, potni, pomembni, edinstveni atomi celote. Živi. Žiiiiviiii, je zarjul Koci.

Mi jezikoslovci, je rekel Milan, bi temu rekli prva oseba množine.

Od prve osebe množine do prve osebe ednine in nazaj, sem odvrnila.

Bili smo poezija v gibanju, nedramatično dogajanje, negledališčno gledališče. Telesa na odru.

Medno mi je v tistem obdobju pomenilo zasilni pristanek, kjer sem končala samo, ko v mestu nisem imela kje prespati. Tam sem si opomogla, povedala ostalim vse o vajah, a se drugače le za silo vključevala. Zaman sem se skušala držati lastnega pravila, da vsak tretji dan večerjamo skupaj. To obvezo je trmasto prevzel Bor, nežno nas je zapeljeval s kuhanjem. Pri sosedih je izvrtal najboljši krompir, zelje, zelenjavo, jajca, zaseko in ocvirke, ki so končali kot coprnije na naših krožnikih. 

Najprej nisem opazila, da živim v Pupilijinem mehurčku. Potem me je Adrijan nekega večera med jedjo zbodel, sicer z nasmeškom, a vendarle. Zlobno je scedil:

Najbolj zoprna si bila glede točk skupnega življenja, a zdaj jih prav ti kršiš. Prideš, ko res moraš, drugače ničesar ne prispevaš, torej si tu samo zaradi denarja, zaradi fasunge. Ne zaradi nas. 

Zapeklo me je, v nastali tišini sem se zmedeno izmotavala, govorila sem o vajah, ki so me posrkale. 

Adrijan je vztrajal: Vsi imamo obveznosti, predavanja, urednikovanje in karkoli še, tu pa si ustvarjamo komuno, ne? Komuna ne more na prazno. 

Namesto mene mu je odgovoril Bor: Ne moremo vse matematično natančno razdeliti, zdaj bom nekaj časa več doma jaz, potem pa bo vskočil nekdo tretji. 

Janko se je nasmehnil: Jaz se ne bom razburjal, tudi mene ni, ker se vedno ne morem vrniti v Medno, preveč stvari je vezanih na mesto. 

Vojc se je udobno pretegnil: Jaz se imam fajn, komu kaj manjka?

Jadranka pa je globoko vdihnila: Ooommm, je razprostrla roki, dajmo, malo se umirimo, prijatelji. 

Adrijan je tečno zmigal z rameni, momljajoč o doslednosti principov. 

Ko sva se zvečer z Jadranko spravljali spat, mi je bilo hudo. Enostavno ne zmorem vsega, sem ji rekla, vleče me na vse strani, vse me zanima, povsod bi bila, potem pa mi zmanjka. Adrijan ima prav, sem zaključila.

Jadranka me je ostro pogledala. Se mi je kar zdelo, da bo okrivil tebe. Saj bi tudi on lahko kaj več prispeval, pripravil večerjo skupaj z Borom, šel v trgovino. Pa ne. Polna usta teorije so ga, pri dejanjih pa odpove. Ali sta se kaj sprla? 

Ne. Ah, ja, napol me je vabil v posteljo, a na koncu sva zaključila, da mu kandidatk ne manjka in da bo kakšno že ulovil.