Moj Franc Rozman Stane. Spomenik, ki je izginil in prišel nazaj.

Ko sem pred dnevi zavijal s kolesom s Slovenske na Šubičevo, sem nenadoma opazil … — spomenik Francu Rozmanu Stanetu. Zavrl sem, da je kar zaškripalo. Ta spomenik je še tukaj? Je to mogoče?

Bil sem šokiran. Mislil sem, da ga ni več. Prisežem. Da so ga že kdo ve kdaj odstranili. Kdo ve kolikokrat sem šel mimo njega, pa ga nisem opazil?

In če ga že nisem opazil, odkod mi sploh ideja, da ga ni več?

To pojasni marsikaj. Za začetek to, da spomeniki — govorim o tako imenovanih komunističnih — v svojem simbolizmu sploh niso tako zelo pomembni, kot mislimo. Očitno niso tako moteči, kot mislijo tisti, ki bi jih radi odstranili iz ideoloških vzrokov, niti tako kulturotvorni, kot mislijo privrženci ohranjanja vrednot, zaradi katerih so sploh tam — ali zaradi katerih so vsaj bili postavljeni.

Dve muhi na mah 

Do Franca Rozmana Staneta sicer nisem objektiven. Hodil sem na OŠ Franca Rozmana Staneta v Mariboru. Na šoli je bila ob