Klobčič na Univerzi v Mariboru se je začel odvijati. Vest o spornih 50 milijonih izplačil postavlja v kontekst afere, ki sem jih bila deležna v zadnjem času. Kontekstu pa se reče divja privatizacija javne univerze.
Preprosto povedano: gre za to, da tisti na UM, ki imajo položaje in moč, mislijo, da jim pripadajo tudi večje pravice in več pravic kot drugim. Med te pravice spada tudi več denarja.
Tehnike prilaščanja so različne. Potni stroški. Avtorske in podjemne in druge pogodbe. Nezakonito (pre)knjiženje sredstev. Itd. 
Divja privatizacija javne univerze poteka na različnih nivojih. Sama sem doživela bližnje srečanje s tem kot predstojnica oddelka (od 1.1.2018 do 1.9.2019). Izkazalo se je, da nekatere osebe mislijo, da si lahko prilaščajo delo in zaslužke drugih. In to tako, da izvajanje predmetov ni bilo v skladu z učnimi načrti. Recimo s kopičenjem ur, ki presega zakonsko dovoljen obseg dela. Itd.
Ko sem nadprivilegije poskušala ustaviti, sem naletela na oster odpor. Nadprivilegiranih. Bile so grožnje v zvezi s habilitacijo. Izgubo službe. Bila je prijava za lažni mobing. Anonimke. Itd. Vse z jasnim ciljem: Godino je treba odstraniti z UM.

Nezadovoljstvo nadprivilegiranih

Toda nezadovoljstva nadprivilegiranih nisem povzročila samo tako, da sem poskušala ukiniti vsaj nekatere prakse, ki so jim prinašale dodatne zaslužke. Ampak tudi s tem, da sem od Univerze zahtevala, da začne uresničevati zakonite pravice tistih, ki jih prej ni uresničevala.
Odgovor na moje zahteve je bil: »Ni denarja!« Z odgovorom se nisem zadovoljila. Trdila sem, da denar je. Seveda bi pa bilo treba videti, kje je. 
Niti sanjalo se mi ni, kako zelo prav sem imela. Da je bilo samo v nekaj letih na sporen način izplačanih kar 50 milijonov evrov, je pretreslo tudi mene. Za kakšen denar gre, postane jasno, če pomislimo, da bi s to vsoto lahko rešili Adrio.
Skratka: ko sem začela brskati po zgodbi, ki je bila bistveno večja, kot sem si predstavljala, so se začele težave.
Naenkrat nisem več izpolnjevala pogojev za redno profesuro. Čeprav je habilitacijska komisija UM dvakrat ugotovila, da jih. Bila sem deležna rektorjeve odločitve, da sem izvajala mobing. Ki ga nisem izvajala. Za ta domnevni mobing so mi izrekli ukrep. Za katerega je odvetniška pisarna Čeferin ugotovila — tako kot za sam postopek ugotavljanja domnevnega mobinga —, da je nezakonit.

Zakaj, Kačič?

Seveda se ni nihče poglobil v situacijo. Če bi se, bi ugotovil, da na UM akademske standarde očitno kršimo tisti, ki se ne strinjamo z divjo privatizacijo javne univerze. In z uresničevanjem nadpravic univerzitetne elite. Tisti, ki zahtevamo uresničevanje zakonskih pravic za deprivilegirane. Ugotovil bi, da akademske standarde na Univerzi v resnici kršijo tisti, ki jo divje privatizirajo. Kar vzbuja neprijeten vtis, da smo problem tisti, ki nastopamo zoper divjo privatizacijo javne univerze. Ker smo zaradi dela, ki ga opravljamo, dobili določeno evidenco.  
Ta vtis še utrjuje ravnanje rektorja. Kačič, ki ima polna usta ničelne tolerance do kršenja akademskih standardov, ni obsodil tistih, ki divje privatizirajo UM. To je med zaposlenimi na UM že sprožilo ugibanja, zakaj. Ker gre za njegove sodelavce? Ker je v divji privatizaciji javne univerze sodeloval tudi sam? Ker v divji privatizaciji in prilastitvi 50 milijonov javnega denarja vidi realizacijo akademskih standardov? Ali zakaj?

Ravnanja in reakcije

Neustrezno je tudi ravnanje rektorata. Ki si bo omislil neodvisno revizijo. S tem se je v javnosti utrdilo mnenje, da je rektorat v zadevi (so)kriv. Ker če bi imel čisto vest, bi sodeloval s preiskovalci, ki so odkrili problematične finančne prakse. Ravnal bi tako, kot so pri Volkswagnu ravnali po odkritju falsifikacije podatkov o izpušnih plinih. Volkswagen je preiskovalcem ponudil pomoč. Se javno opravičil. Odgovorni so odstopili. To je edina profesionalna reakcija. In edina, ki ne povečuje že storjene škode. 
Neustrezno je tudi ravnanje sindikata Pergam. Ki se ni postavil na stran tistih, ki so bili z divjo privatizacijo UM oškodovani. Med ljudmi vlada prepričanje, da je Pergam tako ravnal zato, ker je sedanje vodstvo UM (pre)tesno povezano z vodstvom univerzitetnega sindikata. 
Je pa ustrezno reagiral nekdanji rektor Tičar. Čeprav je v svojem mandatu naredil nekaj resnih napak, bo zapisan v zgodovino UM z zlatimi črkami. Seveda v primeru, če bodo odkritja o spornih izplačilih dobila epilog.
Pravilno so reagirali tudi nekateri novinarji. Tisti, ki so izpostavili, da gre pri UM za javno univerzo. Za javni denar. Nad katerega porabo bi morala biti vzpostavljena kontrola. In tisti, ki so izpostavili, da bi bilo treba pregledati tudi finančno poslovanje UM pred obdobjem, ki ga zajemajo sedanja odkritja. Pa tudi sedanje poslovanje UM.