Jaz bom vseeno še malo previden, ker bi se mi zdelo jako neumno, da bi kovid fasal zdaj, ko je že skoraj mimo.

Počasi prihaja pomlad in že se je zdelo, da je v zraku neka pozitivna energija. Potem pa tole. Zakaj bi nam bilo lepo? Da je Putin diktator in psiho, je jasno vsem, tudi če nisi politični analitik. Nihče pa si ni mislil, da bo dejansko naredil sranje. Fucking great. Vojne so ves čas, vedno je nekje v svetu nekaj. Ampak če se dogaja v Siriji ali v Afganistanu, nam pač malo dol visi, a ne? Vojna sredi Evrope je pa drug joke. Moram priznat, da je situacija sitna. Milo rečeno.
​{embed_info_box}194169{/embed_info_box}

Kovida sem se bal

Priznam, kovida sem se bal. Sem čez 50 let star, verižni kadilec. Če bi mi ta hudič šel na pljuča, bi bil zagotovo žur (beri: kaka dva tedna respiratorja). Res ne bi, hvala. Ker pač verjamem pravim znanstvenikom bolj kot onim na Facebooku, se mi tudi ni bil problem cepit.
Okej, verjetno res drži, da cepiva niso dovolj preverjena, ker enostavno ni bilo dovolj časa, ampak to je preračunano tveganje. Od nečesa je itak treba umret. Ampak če bom umrl od cepiva, me bo — predvidevam — kap ali kaj takega, kar je vseeno bolj prijetna smrt, kot pa če se dva tedna dušiš v bolnici. Tako kot je rekel tisti tip iz Okornove reklame za cepljenje: “Cepivo not pa gremo gasa.”

Drug hudič

Ampak vojna je pa čisto drug hudič. Če dobiš metek v glavo, ti ne nuca niti liter joda. Poleg tega sem ravno malo premalo star, da bi se izognil vojaščini. Namreč, če bi prišlo do splošne mobilizacije. Kot sem že napisal v neki drugi kolumni v nekem drugem mediju, jaz heroj pač nisem in to priznam.
​{embed_info_box}194170{/embed_info_box}

Sploh pa nisem take sorte patriot, ki bi umrl za boga in domovino. V prvega itak ne verjamem, v tisto drugo pa tudi vedno manj. Nekateri so ponosni, da so Slovenci, jaz pa ne. Vedno sem bil prepričan, da je lahko človek ponosen samo na osebne dosežke. Ne moreš bit ponosen na neko random dejstvo, kje in komu si se rodil. Že sam ta izraz, da si se rodil, je napačen. Saj se nisi rodil, nisi samega sebe rodil. Mama te je rodila, torej si bil rojen.
​V glavnem, name ne računajte. Jaz ne bom ležal v jarku s puško in čakal, da dobim šus v bučo. Sorry to disappoint you. Ne, jaz bom kvečjemu dobil šus v hrbet, ko bom bežal v nasprotni smeri od fronte. Od svojih, jasno.

Say what?

Za nameček pa še pride moj 26-letni sin — brezposeln, zdolgočasen in sam sebi v napoto — in me obvesti, da se bo šel borit v Ukrajino. Say what? Ja, ker njega boli, ko to gleda na televiziji. E, sine, ni problem v tem, da te boli, ko gledaš uboge Ukrajince. Problem je, da te boli kurac za službo in da si len ko fuks. To je problem.

In očitno bi raje umrl, kot pa delal. Saj ni čudno, ko pa cele dneve igra neke streljačine, da sosedje mislijo, da se pri nas ful kregamo in tepemo, ker je cel dan nek “aaaaaa”, ”uaaa”, skratka, glasovi zadetih in umirajočih. Verjetno pa mu tudi ni jasno, da v real life streljačini nimaš treh življenj. Ko te enkrat zadene metek, ne moreš več zadeve resetirat.

Sicer dvomim, da bo dejansko kam šel, ker ne zna niti iz Vižmarij do Most. Tako da ne vem, kako bi mu sploh uspelo prit do Ukrajine. Me pa že sam debilizem v načinu razmišljanja razpizdi do te mere, da moram prec v naš bife ruknit en dvojni viski. Druga možnost je, da to naredim zato, ker sem pijanec.

Skratka: eno sranje je mimo, prišlo je pa drugo. Zakaj hudiča bi mi bilo kdaj lepo v življenju? Brez veze.