Rubrike
#branje #nove knjige #odlomek
Möderndorfer: »Jožeta Pučnika smo dvakrat izdali, izgnali, prodali.« [odlomek]
Logo 18.10.2019 / 23.37

Zgodovina se dela iz nas norca. Literatura ne more tekmovati s sarkazmom zgodovine, drama absurda ne z njenimi absurdi.

Vinko Möderndorfer (1958) je bil do nedavnega predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada.

Ljudomrznik na tržnici. Eseji, razmišljanja, dnevniki, nočna klepetanja o dolini šentflorjanski in drugih gledaliških rečeh (2012–2018) je zbirka esejev Vinka Möderndorferja. Njegova analiza družbe in njenega odnosa do umetnosti je neizprosna: bistvo umetniškega ustvarjanja je izpovedovanje resnice, umetnost je tu zato, da nam drži zrcalo. Zdaj nam gospodujejo kapital, trgovina in prepričanje, da je vse naprodaj, vse kupljivo — medtem ko se kultura bori za preživetje.
Vinko Möderndorfer (1958) je pesnik, pisatelj, dramatik in režiser. Diplomiral je iz režije na AGRFT. Ustvarjati je začel v Gleju, do danes pa je režiral nad sto gledaliških in opernih predstav. Režiral je tri celovečerne filme
(Predmestje, Pokrajina številka 2, Inferno). Objavil je več kot sedemdeset naslovov proze, poezije, dramatike, esejistike. Za svoje delo je prejel več nagrad. Do nedavnega je bil predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada.
Knjiga
Ljudomrznik na tržnici je izšla pri Mladinski knjigi.

Vinko Möderndorfer: Dvojno izdajstvo

V Mežici, v prelepem rudarskem kraju, je moj ded Vinko Möderndorfer s svojimi političnimi soborci, mežiškimi rudarji, davnega leta 1926 uspel zgraditi šolo, krajevni vodovod, vrtec in javno kopališče. Tega projekta se je lotil kot ozaveščeni učitelj. Poučeval je namreč štiristo otrok, za to pa je imel na razpolago eno samo učilnico.
Projekt izgradnje nove šole, ki v vsej svoji mogočnosti stoji še danes in služi svojemu namenu, seveda ni bil enostaven. Tako kot danes tudi takrat ni bilo denarja. Kraljevina Jugoslavija je bila kapitalistična dežela, večina bogastva, vključno s podjetji, tovarnami in rudniki, je bila v lasti tujcev.
Socialni demokrati so v Mežici po zmagovitih občinskih volitvah prevzeli oblast (takrat levičarji še niso bili desničarji). Moj ded in njegovi somišljeniki so zgradili prepotrebno šolo tako, da dobička od mežiškega rudnika niso poslali angleški družbi, ki je bila lastnica rudnika. V resnici so del dobička enostavno nacionalizirali. Z denarjem so zgradili novo, sodobno šolo. Šola je bila ena redkih pedagoških ustanov tistega časa, ki je imela veliko in lepo telovadnico. Rudarji so dobili javno kopališče, kraj pa vodovod in celo vrtec. Končno so prebivalci doline od svojega dela in dobička, ki so ga leta in leta pobirali tujci, dobili nekaj, kar so nujno potrebovali.

Češnje še cvetijo

Angleški lastniki pa se seveda niso dali kar tako. Želeli so denar, dobiček od slovenskega rudnika so hoteli stlačiti v svoje žepe. Sprožili so sodni proces, vendar so na koncu morali popustiti. Moj ded je tri mesece odsedel v preiskovalnem zaporu v Mariboru, na koncu je bil oproščen. Ko se je iz zapora vrnil v Mežico, so ga rudarji in meščani pričakali z rudarsko godbo. Sebi in svojemu učitelju so priredili praznik zmagoslavja.
Angleški lastniki rudnika pa so pripravili maščevanje. Ni hujše maščevalnosti, kot jo čuti užaljen tajkun, kadar mora del prigrabljenega denarja vrniti ljudem. Mojega deda učitelja so kraljeve oblasti hotele za kazen premestiti daleč od Mežice in mežiških rudarjev. Nekam v zadnji kot kraljevine. Vendar rudarske in kmečke družine tega niso dovolile. Vsak mesec so ljudje v dolini sami zbirali denar za plačo svojega upornega učitelja.
Potem se je učitelj nehal bosti z mlini na veter in je s svojo družino odšel iz Mežice. Šola, vodovod, javno kopališče in vrtec pa so ostali. In tudi štiri velike češnje, ki jih je takrat posadil pred šolo, še vedno cvetijo. 
Tako je bilo včasih. V času kraljevine, v času, ko so bili lastniki našega gospodarstva in bogastva tujci. 
Vas tisti čas ne spominja morda na današnjega? 
Mene zelo. 

Filozof, mislec, vizionar

Vsak dan v novicah poslušamo, kako vztrajno prodajamo dobro stoječa slovenska podjetja tujcem, kot da bi na vsak način želeli, da se ponovijo minuli časi. Zdaj smo prodali Letališče Jožeta Pučnika tujcem, neki nemški družbi, ki želi naše letališče spremeniti predvsem v letališče za transportni promet.
Gospoda Jožeta Pučnika izjemno cenim. Brez dvoma je eden pomembnejših Slovencev. Filozof, mislec, vizionar. V svojih načelih je bil vztrajen, dosleden in pokončen, pravi trmasti Slovenec. Za svoja politična stališča je žal plačal previsoko ceno. Medtem ko so bili njegovi politični somišljeniki, sinovi uglednih Slovencev, za svoje disidentstvo kaznovani tako, da so dobili štipendije za študij v tujini in dobre službe, je moral on v zapor in pozneje v izgnanstvo. 
Toda zgodovina ima blazen smisel za ironijo. Nobena literatura ne more tekmovati z ironijo in sarkazmom zgodovine. Drama absurda še ni ustvarila tako absurdnih situacij, kot jih iz desetletja v desetletje ustvarja zgodovina. Gospoda Jožeta Pučnika je socialistična oblast po odsluženi kazni dobesedno izgnala v tujino. V Nemčijo. Takratna politična domovina ga je izdala. Zapustila, zavrgla. Vendar se je trmasti Slovenec vrnil in pomagal k rojstvu nove države.
Edino resno letališče v slovenski državi, o kateri je sanjal, smo po njegovi prezgodnji smrti poimenovali z njegovim imenom. Prav je tako. In zdaj ga je domovina izdala še enkrat. Lastniki letališča Jožeta Pučnika bodo tujci. Nemci. Ironično. Zgodovina se dela norca. Ali pa samo zrelativizira naša dejanja.
Pučnika smo Slovenci izdali dvakrat. Dvakrat izdali, dvakrat izgnali. Obakrat v tujino. Obakrat Nemcem v naročje. Obe izdajstvi sta hudi. Mogoče pa je drugo celo hujše. Kajti drugič ga nismo samo izdali, ampak smo ga **prodali**. Prodali smo Jožeta Pučnika. Zelo grenko. Zelo trpko. Zgodovina je slaba učiteljica. Še bolj verjetno pa je, da smo Slovenci zelo slabi učenci. Žal se vrača čas, ko bomo morali klečeplaziti pred tujci, če bomo hoteli zgraditi kakšno novo slovensko šolo.

NAROČI SE
#branje #nove knjige #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke