V včerajšnjem Večeru sem bral, da je rektor Univerze v Mariboru sprejel stališče, da je antropologinja in kolumnistka Fokuspokusa Vesna V. Godina kot predstojnica Oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti »trpinčila sodelavca«.
O, madona! Zadeva je očitno še bolj resna, kot sem si mislil.
Kot da tujka »mobing« že sama ne bi bila dovolj grozljivo smešna, jo zdaj prevajajo še kot »trpinčenje«!
Če torej sprejmemo to poslovenjeno inkriminacijo, si lahko Vesno predstavljamo kot v usnje oblečeno domino, ki na faksu biča mlajše profesorje.
Hlastno sem bral naprej, da bi izvedel, na koga se je spravila, vendar je moja radovednost ostala nepotešena. Tole sem namreč prebral v nadaljevanju:
»Ime prijavitelja [mobinga] hranimo v uredništvu in ga ne objavljamo, ker je temu odločno nasprotoval, kot uradno potrjeni žrtvi trpinčenja pa smo njegovo željo upoštevali.«

Fantomski Kirbiš, antiklimaks

Bom pa jaz povedal, kdo je prijavil Vesno V. Godina zaradi mobinga.
Sam nimam nobenega razloga — ne osebno in ne kot urednik —, da bi upošteval željo človeka, ki si je proti svoji predstojnici (in nekdanji profesorici) drznil sprožiti interni postopek zaradi tako imenovanega (in domnevnega) trpinčenja, a bi po vsem tem in kljub temu rad ostal še anonimen.
Halo?! Sploh se ne bom spuščal v te namišljene dileme okrog človekove pravice do zasebnosti. Iz kakšne uvidevnosti in zadržanosti ne bi smeli vedeti, za koga gre? Ali sme žrtev domnevnega mobinga terjati enako pravico do zasebnosti kot recimo žrtev posilstva? Ne se hecat.
Skratka, VVG je kao trpinčila izr. prof. dr. Andreja Kirbiša — ali če hočete, on jo je prijavil zaradi mobinga.
Kirbiša ne poznam. Za njegovo ime sem včeraj prvič slišal in mi nič ne pove. Kar o njem vem — in vem bore malo —, vem od VVG.
Dejstvo, da je on ta fantomski prijavitelj Vesninega mobinga, je v tem smislu v zgodbi antiklimaks. Bilo bi veliko bolj žmohtno, če bi jo prijavil kak tudi izven socioloških krogov in iz medijev znan univerzitetni učitelj.

Z mobingom nad žvižgače

Ne bom tajil, da sem v tej godlji na njeni strani. Že zato, ker je moje stališče do problema mobinga podobno njenemu. O tem je pisala v začetku letošnjega leta ob aferi Prešiček v tekstu Mobing na SLO domačiji: “Pri nas ne peremo umazanega perila v javnosti.”, o konkretnih praksah in zlorabah položaja na Univerzi v Mariboru, posredno povezanih s Kirbiševo prijavo — brez imen, seveda —, pa v tekstu Materialni dokaz o moralni iztirjenosti sindikatov.
Tudi ne bom tajil, da o zadevi vem sicer premalo in da še to, kar vem, vem samo od nje.
Sicer pa ni treba biti najbolje informiran človek v državi, da veš, da so obtožbe zaradi tako imenovanega mobinga v mnogih, premnogih primerih samo povračilni ukrep proti tistim, ki so se nekomu zamerili in ki pri svojem tudi vztrajajo ali bog ne daj na to celo javno opozarjajo.

Ne jaz, ampak Peter Čeferin

O tem sem si sicer ustvaril svoje mnenje, vendar mi ni do tega, da bi slišal še drugo plat medalje in se šel objektivističnega razsodnika. Zadošča mi, da vem — ali da sem vsaj prepričan —, da je rektor ugotovil profesoričino krivdo na podlagi tega, da se je mobingiranec čutil mobingiranega, ne pa na podlagi tega, kar je osumljenka ali obtoženka ali storilka — ali kako že takim rečejo na teh univerzitetnih sodiščih — res storila.
Vesna mi je včeraj tudi rekla, naj ji brez nadaljnega povem, če mislim, da je za pisanje kolumen »preveč kontaminirana«.
Odgovoril sem ji, da se mi to ne zdi problem. Sankcije, ki bi jih Univerza utegnila uvesti proti Vesni V. Godina, me že iz principa ne bi mogle odvrniti od tega, da še naprej objavljam njene tekste.
Nisem Vesnin zagovornik, sem samo njen urednik — in kvečjemu simpatizer.
Občutek za pravičnost pa mi vendarle veleva, da pri vsej svoji neskriti pristranskosti ne bom polemiziral s prijaviteljem mobinga in navajal dejstev, ki govorijo v Vesnin prid. To bo znal veliko bolje narediti Peter Čeferin.