Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 5. novembra 2022, pod naslovom Mladen Dolar: Fantazma desnice je, da drugi uživajo, parazitirajo na naš račun. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.

Nima živcev za soočenja

Z Dolarjem ne moreva in nočeva mimo predsedniških volitev — ampak o tem se težko pogovarjava, ker ni gledal soočenj. (Jaz mu kar malo zavidam.) Ker da za to nima živcev. Za razliko od mene je moj sogovornik nenaklonjen Pahorju in mu zameri, da ni bil moralno bolj aktiven. Prejšnja vlada je naredila toliko drastičnih napak, da bi se predsednik republike po njegovem moral oglasiti. Navsezadnje, antikoronska politika je pripeljala do tega, da smo bili po smrtnosti na število prebivalcev najslabši na svetu. To je bilo popolnoma zavoženo. To je bil propad politike, nezmožne javnega nagovora. Propad politike, ki je ves čas vodila kampanjo proti domnevnim sovražnikom in psovala ljudstvo. Namesto da bi rekli: “Dajmo zdaj vsi skupaj!” Poteze so bile nekonsistentne, tudi skomunicirane so bile nevzdržno. Slovenija je bila dolgo med najslabšimi državami po smrtnosti na prebivalca.

In to so situacije, ko se predsednik mora oglasiti. Tudi v zvezi z vzponom hujskaštva in izkrivljanjem javnega govora bi se moral. Če ena stran goji to hujskaštvo kot svojo politiko, potem ni simetrije. Tudi ti drugi se trudijo, ampak glede hujskanja ne sežejo Janši niti do kolen. Pahor pa je ves čas relativiziral. Ta njegova spravljivost je delovala samo v korist tedanje vlade. Saj ni tako hudo, stopimo vsi korak nazaj, bodimo ljudje dobre volje … V taki situaciji ne moreš tega govoriti.

Percepcija, premaknjena na desno

Maja 1971 — ko je bil Dolar star dvajset let — si je študentski podmladek ob zasedbi Filozofske fakultete rekel, to je naš maj 68. Tiste demonstracije so bile glede na takratne politične razmere nepredstavljive. Danes pa je videti, kot da so vse možnosti izčrpane in da so vsi utrujeni, deprimirani, naveličani in besni. Na drugi strani pa naraščajo neartikuliran gnev in bes ter socialni antagonizmi. Današnji svet je svet zapiranja. Kovid je samo še konkretiziral to idejo zapiranja.

To je situacija, ki ne more dolgo trajati. Ker ni vzdržna. Osnovnih premisleki, kaj je skupno, kaj je družbeno, kaj je politika, so se v tem času radikalno spremenili. V 70. letih je bila socialna demokracija naš nasprotnik. Študentje so pripadali veliko bolj levim, radikalnejšim gibanjem. Socialni demokrati so se jim zdeli sredinski kompromisarji. Ljudje, ki bi raje podaljševali obstoječe stanje, kot pa da bi sprejeli kakšno radikalno spremembo.

Levica z veliko ali z malo začetnico?

Stranka Levica. Levica Levica. To ni nič drugega kot socialdemokratska agenda 70. let. Pa že to je za nekatere too much! Percepcija političnega prostora se je premaknila tako zelo na desno. In to ni sprememba na bolje.

Ampak to pomeni premik na desno tudi na desnici. Kar je bilo nekoč zelo desno, je danes normalno.

Seveda. Da Jimmie Åkesson pobere toliko glasov na Švedskem, bi bilo nekoč nepredstavljivo. Ta tip diskurza. To je za Švedsko resnično tragično. Ali pa Giorgia Meloni v Italiji. Velikanski poraz levice! Ne demonizirajmo Giorgie Meloni. Glede na vse, kar so v Italiji počeli v zadnjih desetletjih, si je levica sama kriva.

In ta gnev, ta neartikuliran bes — o katerem smo govorili na Festivalu Indigo pod naslovom Sadovi jeze — je tako razširjen, da nam preti razpad družbenih vezi. To je rezultat tega hujskaštva. Nismo več zmožni poiskati skupnega prostora, znotraj katerega bi razumno urejali skupne stvari. To tkivo popušča. Tkivo nenapisanih zakonov, ki se jih nekaznovano krši.

Slovenski “transpolitiki”

Golob je resda premočno zmagal, ampak Slovenci ne volijo politikov, oni imajo raje neke transpolitike. Nekoga onkraj politike. Tiste, ki so videti nezamazani s politiko. To se je zgodilo najprej z Jankovićem, potem s Cerarjem, pa s Šarcem in zdaj še z Golobom. Vsakič bi stavili na nekoga, ki ni del umazanega političnega prostora. Ker politika je pač umazana, politika je kurba. Zato hočemo nekoga, ki nas bo odrešil politike — namesto da bi izvolili nekoga, ki bi se sploh resno šel politiko. To je sindrom, ki se je pokazal na zadnjih štirih volitvah. Resda je Golob videti malo boljša figura od teh prejšnjih, ampak ta sindrom Dolarja resno skrbi. Ker to ni ravno poskus reinvencije politike, o katerem govori. No, dejstvo, da je Golob moral sestaviti vlado z SD in Levico in da je vlada bistveno bolj nagnjena v levo, kot bi sama po sebi bila, vendarle ponuja možnost malo drugačne politike ali vsaj upanje.

Morda pa je onkraj politike to, da Golob bolj upošteva nevladne organizacije?

Kakorkoli, Golob je vsekakor boljši med primerki transpolitikov. Recimo Cerar je bil zelo slab. Hoteli so se vrniti k nekim temeljnim etičnim standardom, zabredli pa so v najgloblje manipulacije in nazadnje končali v Janševi vladi. Golob pa ravno z upoštevanjem nevladnikov in drugačnim stilom pogovarjanja vliva upanje, da ima vsaj potencialno sposobnost združevanja ljudi za neke skupne projekte. V bistvu rabimo reinvencijo skupnosti. Zato Dolar upa, da ima Golob dovolj pameti, da bo v nadaljevanju šel v to smer. Če ne, pa se bo tako kot doslej izkazalo, da je tudi on samo še en politik več, ki smo ga pripravljeni zavreči, ker je samo politik.

Janševa permanentna vojna

Ampak to, kar počne Janša … Pri tem je najbolj zaskrbljujoče, da ne more odpreti ust, ne da bi komu grozil, nekoga žalil in izključeval, se nekomu posmehoval. In to počne že trideset let. Tako nastaja vzdušje splošne gonje in hujskaštva. Hujskanje postane odzadnji način, kako se diskurzivno polje sploh razvija. In ni ga človeka na desni, ki bi si upal Janšo kritizirati. Tako postane hujskanje osnovni ton. Privoščljivost, nevoščljivost, zgroženost, moralna panika, resentiment, Schadenfreude … — vse sorte. Janša to dela sistematično in ne more drugače. Nikoli ga ne slišimo reči: “Dajmo zdaj vsi skupaj!”

Že, ampak to se mu splača. S tem se drži na oblasti. Vsaj v svoji stranki, če že ne vedno v državi.

Splača se mu zato, ker si s tem jemlje celoten javni diskurz za talca. Obenem pa ga to omejuje na procente, ki jih SDS na volitvah lahko doseže in ki jih s tem tipom javnega govora nikoli ne bo presegla. Ker to je vendarle ekstremizem. To ni univerzalizem. To niso stališča, ki bi nagovarjala skupnost. On nagovarja vedno samo svoje. Ki jim pretijo strašni sovragi. Takšni in drugačni. Osnovna fantazma desnice je vedno to, da drugi uživajo na naš račun. Parazitirajo. Ali nam grozijo. Samo teh tujkov bi se morali znebiti, pa bi že lahko zadihali s polnimi pljuči. Ampak teh tujkov je toliko, da je potrebna permanentna vojna. Cel politični prostor je treba organizirati kot permanentno vojno.