Mitja Čander morda res vidi zelo slabo. Od rojstva, ko so mu diagnosticirali neozdravljivo atrofijo vidnega živca, ima samo 5% vida. A to še ne pomeni, da ni viden. Njegovo prvo poslanstvo so sicer knjige, vendar je Čander vsestranski intelektualec, udeleženec mnogih javnih razprav, ki segajo širše od kulturnega miljeja. Z romanom Slepec, ki je novembra izšel pri mariborski založbi Litera, je prvič res javno, brez samopomilovanja in samocenzure, brezkompromisno spregovoril o svojem hendikepu. Letnik 1974, rojen Hočan, že dolgo živi v Ljubljani. Direktor Beletrine, knjižni urednik, esejist, direktor EPK 2012 v Mariboru, sicer pa tudi odličen šahist, ki zase pravi, da v resnici nikoli ni odšel — in da se bo slej ko prej vrnil. S Čandrom se dobiva v njegovi bazi, ko je na Štajerskem — pri Anderliču. Za kulturnika, še zlasti štajerskega, bi bilo res nenavadno, če ne bi imel svoje gostilne.

Šport in šah

Bolj malo zadnje čase.

Na neki točki sem se moral odločiti, ali naj se podam v šahovsko kariero ali se začnem resno ukvarjati z drugimi stvari, prvenstveno s knjigo. Pri 20 letih sem ugotovil, da oboje ne bo šlo. Občasno se pomerim z računalnikom. Se zgodi, da še celo kakšno ligo odigram. Bolj slučajno.

Vse je bilo povezano z mojo integracijo v življenje in družbo. Moji starši so ves čas vztrajali, da počnem stvari kot drugi vrstniki, da hodim v običajno šolo, celo nogomet in košarko sem včasih igral. Dobro, pri nogometu sem bil vedno med najslabšimi, v košarki zaradi višine celo ne tako zelo.
V časih, ko sem odraščal, so te s tako hudo okvaro vida poslali v posebno šolo. Danes je inkluzivnost drugačna. Zavedal sem se, da je moj največji adut glava, um, z rokami in nogami ne bom mogel biti nikoli toliko uspešen in okreten kot drugi. V šoli mi je hitro steklo, sploh ko sem se naučil brati in pisati, kar je bilo mogoče od vsega še najtežje. Glava je bila moj adut, ko sem vzpostavljal sistem preživetja. In pojavil se je šah, ki mi je predstavljal veselje, a predvsem abstraktno mišljenje, preigravanje.
Šahovnica je bila omejeno področje, ki sem se ga naučil obvladovati v glavi: 64 polj, 32 figur. Na malem terenu, ki omogoča neskončno kombinacij, sem postajal suveren, samozavesten. Tam sem bil zelo hitro enakopraven. Nikoli nisem želel igrati šaha za slepe, slabovidne, ampak navadnega. Pri šahu smo bili vsi enaki, od tistih, ki so videli izvrstno, do nas skoraj brez vida. Od direktorjev do klošarjev. Vse socialne, etnične, tudi fizične bariere so padle. Šahovska skupnost je bila ena mojih prvih identifikacijskih točk. Šah je univerzalen jezik, zelo demokratična igra z istim ciljem. Igramo na mat.

Knjiga je svojevrsten prelom. Dolgo sem bil prepričan, da imam stvari na racionalni ravni urejene. Hodil sem v normalno šolo, v družbi sem se uveljavil, postal uspešen. Celo življenje sem stavil na racio: od šole, šaha do literarne kritike, esejistike, kjer postavljaš miselne konstrukte o drugih. Okoli 40. leta sem se počasi začel zavedati, da morda nisem šel dovolj globoko v sebe in razčistil, do katere mere me je slabovidnost zaznamovala in me zaznamuje.
Pisanje fikcije je bila dokončna sprostitev domišljije, čutnosti, svobode. Izpostavljal sem se o marsičem, nikoli prej pa na takšen način o slabovidnosti in slepoti. Eno je govoriti o slabovidnosti na načelni ravni, tam skušaš vseeno paziti na dostojanstvo, vedno se na koncu rešiš s tem, kako si se kljub težkim okoliščinam izboril. Drugo je svoje življenje razgaliti skozi situacije, ki so morda videti humorne, a so v resnici sila neprijetne. Denimo da se namesto s predsednikom vlade rokuješ z natakarjem, ker je tudi ta lepo oblečen. Da se zaletiš v steklena vrata, v rampo na veceju, zamešaš ljudi ... Mnogih takšnih prigod okolje niti ne registrira, sam pa se vseeno vedno znova soočiš z nekim občutkom sramu. Skozi to predelaš dejstvo, da si v nekem smislu vendarle marginalec.
Mnogi ljudje težijo k drugačnosti, izstopanju — saj sem tudi jaz kot vsak kulturnik rinil v ospredje in želel biti nekaj posebnega —, a v resnici me je pot življenjskih izkušenj pripeljala do tega, da je bila moja ključna borba dokazovanje, da sem normalen. Roman mi je omogočil, da sem vse to preigral na igriv način. Prvič — to opažajo moja žena in številni drugi — sem se lahko smejal samemu sebi. Prej sem bil bolj občutljiv na integriteto, digniteto. Vedno sem se zavedal, da invaliden ali slep človek hitro izpade čudaški. Mnogi so se spraševali, kaj je to zdaj en, ki tako škili. Je pijan, ker se zaletava v vrata? Znebil sem se grenkobe, ki me je spremljala skozi različne izkušnje. V odnosu do sebe, svojega hedikepa sem se končno sprostil. In s tem tudi ljudje, doslej smo okoli moje slabovidnost vsi skupaj dolgo plesali kot mačka okoli vrele kaše, ljudje so me zelo šparali, v rokavicah spraševali, kako in koliko dejansko vidim, pri čemer smo bili vsi v zadregi. Zdaj je mnogim jasno, da je to nekaj človeškega. Ta smeh, to veselje do življenja je pač neskončno večje do nelagodja in sramu, ki te preplavi, ko se zaletiš v vrata, stopiš mimo stopnice in tako dalje.

Obračun s slepoto

Drži. Če govoriva politično nekorektno, lahko danes iz vsake manjšinskosti narediš zgodbo in postaneš neke vrste plačana opozicija ali pa slaba vest družbe. A zrasel sem z vzgojo staršev, ki sta vse naredila, da ne bi bil kategoriziran — nekoč so uporabljali točno ta izraz — kot invalid. Nikoli nisem želel, da bi me ljudje ocenjevali, pa magari podzavestno, po pripadnosti neki skupini. In vloga žrtve ni bila nikoli nekaj, kar bi si želel. Nikoli nisem želel biti nekdo, ki se mu dogaja krivica, ki ga svet zatira. To je niša, v kateri lahko postaviš model preživetja, dobivaš socialne podpore, živiš s prepričanjem, da te je življenje z ljudmi vred zajebalo. Vedno se mi je zdelo, da se s tem umakneš v kot, kjer ždiš jezen na cel svet. Imaš za jest in pit, a si s tem določen.
Moram pa reči nekaj: imel sem dvojno srečo. Moja starša sta se poklicno ukvarjala s skupinami z roba, sam pa sem se v sistem dobro vključil. Lahko se ne bi. Bilo bi prepotentno trditi, da so prilagoditve, posebni programi za vsakega invalida, slabovidnega, naglušnega nekaj slabega. Sploh danes v liberalno naravnani družbi je to drugače kot nekoč. Inkluzija ni edina pot. Moja okvara vida je bila še vseeno takšna, da smo se lahko tudi po neki intuiciji vsi znašli — družina, prijatelji, sošolci, učitelji, ki takrat niso imeli nobenih smernic ravnanja s takšnimi otroki. Neverjetno je, kako smo razvili izjemen ekosistem, nekako skupaj začutili, kdaj res potrebujem pomoč, da nisem prepuščen samemu sebi, hkrati pa niso postali paternalistični, da bi me omejevali v svobodi, ki sem si jo moral izboriti.
Danes ničesar ne prepuščamo tej zdravi intuiciji, postali smo postmoderna družba navidezne politične korektnosti, kjer se nihče ne sme čutiti izključenega, družba pravilnikov in predpisov, po otroke se dolgo hodi v šolo, živimo z nekim strahom, kaj bo. Obdajanje z vato bi mi onemogočilo razvoj individualne osebnosti, hkrati pa so bile situacije, ko bi brez pomoči dejansko dobil občutek, da sem sam. Takrat sem razvil tudi osnovno zaupanje do ljudi, ki radi pomagajo otrokom, kakršen sem bil. Da so ljudje v osnovi dobri. Našli smo pravo mero. Začutili so me in vedeli, pred katero stopnico me morajo prijeti pod roko in pred katero me ni treba. Danes mislimo, da nas bodo rešila pravila, smernice, direktive, priporočila, osnovne empatije, zdrave pameti in elementarne sposobnosti. Vživljanja v čustvovanje drugega pa je bistveno manj.

Ogromno je naredil za detabuizacijo slepote. Tudi zato, ker je bil ob vsem še simbol lepega, močnega telesa. Drži, kar pravite. Slepi in slabovidni smo slabo vidna manjšina. Ljudi na vozičkih opazimo, tudi etnične manjšine. Tudi ljudi z belo palico prepoznamo, a teh je v družbi relativno malo. Ogromno pa je takšnih, kot sem jaz, ki še imamo kak odstotek vida. Na prvi pogled nas nihče ne prepozna. Tudi meni se je zgodilo, da mnogo ljudi ni vedelo ali verjelo, da res skoraj nič ne vidim, dokler niso doživeli, da si ga telefon dobesedno na oko, da lahko preberem SMS ali pogledam, kdo kliče. Mnogi so mislili, da zganjam komedijo, se zajebavam. Mnogi slabovidni se zato skrivajo in se ne želijo na ta način izpostaviti.

Slabovidnost avtomatično povezujemo z dioptrijo. Mnogo ljudi me še danes vpraša, zakaj ne nosim očal. Slabovidnost kot dioptrija je res razprostranjena, zato ljudje res mislijo, da pač vidim še nekaj slabše kot mnogi, ki imajo s tem težave. Težko si je predstavljati, da je to še desetkrat, dvajsetkrat slabši vid. Da je to ena osnovnih determinant življenja, gibanja, samostojnosti, komunikacije. Da se moram bistveno bolj potruditi, da pridem na neko neznano lokacijo. Vi pridete v petih minutah, jaz pa bom potreboval več kot pol ure. Veste, koliko ljudi mi je kdaj reklo, da jih nočem poznati, da jih ne pozdravim. Pa me nekateri poznajo od malega. A vmes pozabijo.
Zato sem končno spregovoril in pisal o tem. Moj obrambni refleks je vedno bil, okej, saj jaz pač samo slabo vidim. S tem sem miril sebe in sogovornika.
Kako balansirati med spoznanjem, da um deluje zelo dobro, fizika pa je tako omejena? Sploh v svetu in času, ko je ta slednja tako čislana in oboževana, smo družba, kjer popolno telo šteje.
Hitro sem se sprijaznil, da je, kot je, tudi iluzij, da bo kdaj boljše, nisem gojil. Takšne iluzije rodijo frustracije. Priznanje invalidnosti je nekaj drugega, je nekaj določujočega. Teoretično sem hitro razčistil vse, šele knjiga je prinesla soočenje z zelo konkretnimi vidiki tega fizičnega hendikepa. Hitro sem se videl kot intelektualca resnega tipa, ki govori o Sloveniji, o prihodnosti, kulturi, o skratka usodnih rečeh, komične situacije, o katerih sva govorila, so relativizacija vsega tega, kar sem gradil. Človek, ki se rokuje z natakarjem namesto s predsednikom, pa morda le ni tako pameten, bi si kdo lahko mislil, kajne. In to je ta fizični moment, ki nas preplavi, ki pa nato ravno prek smeha povezuje naša življenja z zemeljskim, človeškim.

To ni političen song, to je političen tekst

Slepec je gotovo nastal tudi iz izkušnje limitiranosti nekega mojega družbenega angažmaja. Ni naključje, da je nastal nekaj let po izkušnji z EPK v Mariboru. Slepoto sem skušal prijeti na več nivojih: eden je fizični, ki te določi kot človeka, drugi je psihološki, ki nam je vsem bolj skupen. Dobiš neko funkcijo in postaneš malo bolj pogumen. Postaneš do neke mere zaslepljen. Tretji nivo je nivo kolektivne slepote, ko ves čas govorimo o vizijah, potem pa se nekaj zgodi, odvija, pa uvidimo, da nismo imeli pojma o prihodnosti. Da govorimo, a še zdaleč ne vemo dovolj, da bi v resnici vedeli.
Glavnemu junaku v knjigi ves čas govorijo, kako je pameten. In četudi on misli, kako je predelal vso to slepoto in mite o slepoti, na koncu pristane ujet v nov mit. Mit slepega vidca. Fizično ne vidi, a vidi v duhovnem smislu, politika ga instrumentalizira kot slepega pesnika, ki vidi v prihodnost.
Začel sem razmišljati, zakaj pa so me ves čas potiskali nekam v ospredje. Morda podzavestno — ne bi rekel, da bi kdo imel zavestni načrt — kot nekoga, ki ne vidi, a bo ljudem dal vtis, da razume duhovno. S pristavkom, dokler jim to pride prav. Poleg detabuizacije slepote in slabovidnosti se mi zdi druga tema, ki je v slovenski prozi zelo malo prisotna, prav tako pomembna, to je politika. Politika je v literaturi vedno nek fantom, masterplan. Pa vi, ki jo spremljate že dolgo podrobno, veste, da je daleč od tega.

Pisatelji, ki so zelo oddaljeni od tega, pa to nemalokrat mistificirajo. Imajo idejo, da se v nekih kabinetih kujejo neki strašni načrti, ki se potem odvijajo. Seveda obstajajo načrti, a so v resnici neskončno bolj banalni.
Roman je duhovit, zabaven. A politični govori, premisleki, ki gotovo korelirajo z realnostjo, so nemalokrat ostri, celo brutalni. Ta država je mentalna greznica, država je v bistvu seljačina, politika nima vizije, korupcija je zažrta v vse pore, javni servisi z zdravstvom na čelu so v razsulu ... To je le nekaj zabeležk, ki sem si jih naredil. To je Čandrov avtobiografski presek stvari, tukaj in zdaj, Slovenije leta 2019?
Seveda je roman format, kjer so stvari bolj pripeljane do skrajnosti. Literatura kontrastira, kaže stvari bolj izostreno. A če greva nekoliko izven romana v politično analizo, je za nami desetletje kriz. Počasi vstopamo v novo desetletje. 2010. smo se morda zavedali, da baloni ne pokajo le na Wall Streetu, ampak se je podiralo tudi pri nas. Znašli smo se sredi vala stečajev, v bančni luknji, ljudje so začeli izgubljati službe. Ne morem reči, da smo živeli v politično skrajno nestabilnih časih, a razgalila se je tudi kriza politike. Politične elite so se rojevale prek noči — to so tako imenovani novi obrazi —, pompozno so prihajale na veliki oder, z velikimi parolami, kako bo poslej vse drugače, nato pa so hitro potolčene in brez rezultatov odhajale v zgodovino. In nato se je film odvrtel na novo.
Sredi desetletja nas je zadela begunska kriza, ne res velikanska. Za tem smo ugotovili, da imamo odpadkov vedno več. Domnevno ozdravljeni od prejšnjih kriz smo se znašli v podnebni krizi. Iz vseh kriz smo se nekako izvlekli, katastrofičnega scenarija ni bilo, majhne korake naprej smo naredili. A spomnite se, kako smo sredi kriznih viharjev govorili, ko se izvlečemo, pa nas res čaka reforma pokojninskega sistema, bančnega, zdravstva, javnega sektorja, trga dela ... Nekako je dozorelo spoznanje, da ni potrebna revolucija, evolucija pa gotovo. Ali koga kakšna realna, premišljena posodobitev še zanima? Meni se zdi, da ne.

Reforma je prazna beseda že od nekdaj. Tudi smešnica. Ko je Tito umrl, je kolektivno predsedstvo, ki ga je nasledilo, nenehno reformiralo. Ustanovili so neko famozno komisijo za reforme, v kateri je bilo tisoč ljudi iz cele Juge. A to ne pomeni, da zdaj ni čas, ko bi morali razmišljati dva koraka naprej. Zdaj, ko nam je lažje, ko je čas gospodarske rasti. Nočem biti prepameten za druga področja, govorim o kulturi, ki jo spremljam od blizu. Zdaj, ko je denarja nekaj več, bi lažje izpeljali nekatere ukrepe.

Zelo konkretno: zelo nenavadna praksa je stalna zaposlenost velikega dela umetniškega kadra v javnih zavodih. Igralci, glasbeniki na Zahodu ponavadi niso za celo življenje zaposleni v enih in istih ansamblih. Seveda se ljudi ne meče na cesto, a lahko bi predrugačili sistem, nekaterim, ki so le še korifeje, bi ponudili alternative, v izobraževanju denimo. V dobrih časih se takšne stvari lažje osmislijo.

Status quo

Nimam prave rešitve. Pasivizacija razmišljujočih ljudi postaja problem slovenske družbe. Razen poklicnih komentatorjev, ki so posredno del mašinerije, jih vedno več išče izgovore, da se ne oglasijo. Pametni ljudje iščejo satisfakcijo za svoje razmisleke v vedno ožjih krogih. Upornik ni mogoče biti na način, da gledaš dobre filme, bereš dobre knjige, poslušaš progresivno muziko. Marsikomu je izpostavljanje že prineslo izkušnjo s curkom blata, o katerem govorite.
To je za družbo zelo skrb vzbujajoč proces, ta erozija javne intelektualne refleksije, misli. Ljudje, razen politikov morda, se niso več pripravljeni javno skregati, kar vodi v deflacijo soočenja idej. Za Twitter ne bom rekel, da je kloaka, četudi marsikdaj ustreza definiciji, je pa vsekakor kapsula, milni mehurček.
V 90. letih je bilo običajno, da ljudje različnih nazorov vodijo neke vrste viteško polemiko o neki stvari. To je danes daleč od samoumevnega. Pa tukaj ne gre več nujno za eminentna politična vprašanja prostora in časa, ki ju živimo. Javni prostor postaja zabava, entertainment. A če majhna družba noče postati zatohla, totalitarna, fašistična, je usodno odvisna od kritične misli, ki je njen kisik. Tega kisika je bilo konec 80. let in v 90. leti veliko.

Uspelo nam je ostati otok, ki ni nasedel nekemu hudemu populizmu. A črednih nagonov ne bi podcenjeval. Vedno smo mislili, da je naš nacionalizem miroljuben, drugačen od nacionalizma velikih, ki tolče po manjših. Z Dušanom Mercem sva se oni dan pogovarjala — trenutno dela dolge pogovore z generalom Aksentijevićem — in mi je rekel: »Veš, isti smo, samo šanse nismo imeli.« Intelektualna debata je požarni zid pred zdrsom v cono somraka demokracije.

Koristni idiot pa ne

Ker se nikoli nisem mogel povsem identificirati z nobeno politično stranko. Sem prevelik individualist. Politika zahteva veliko kompromisov, žal vse prepogosto tudi hitre laži. Politik en dan govori eno, drugi dan velikokrat drugo. Ne pomeni, da zavestno laže, a nekaj, kar je bilo včeraj še oportuno, danes morda ni več. Nimam talenta za to. Močni igralci bi me na neki način pripeljali na teren, kjer bi na koncu izpadel za koga koristni idiot. Tudi zaradi želje, oholosti, da imam intelektualno prav.
Ne mislim, da so politiki budale, klovni. Demonizacija politike je že povzročila veliko škodo. A kot ste rekli, pri politiki na koncu šteje glas ulice, kar pa ne gre skupaj s konceptom racionalnega intelektualca, ki hoče nekaj doseči, spremeniti. Politika ima izjemen samoohranitveni gon. Znajo zidati gradove v oblakih, a koncu pretehta to, kar narod hoče. Lahko bi delal samo v politično stabilnih razmerah, morda neke velike koalicije, ki bi imela širok diapazon misli in podpore.
Na EPK je prišel kultni francoski kulturni minister Jack Lang. Ko smo jedli in pili, je pripovedoval, kako vsi mislijo, da je reformiral francosko kulturo. Vendar je priznal, da mu brez izjemne podpore njegovega osebnega prijatelja, predsednika Mitterranda, ne bi uspelo nič. Takoj bi ga žrtvovali.

Ideološko nisem pretirano obremenjen, sem svobodoljuben človek. Imam se za liberalca, ki pa ne pozabi na občutek solidarnosti, kolektiva. Pri politiki se držim načela starega srbskega politika Nikole Pašića, ki je rekel, da je politika je kot ogenj: če si preblizu, zgoriš, če si predaleč, zmrzneš.
Politika določa kontekst našega življenja. Če želim stvari v kulturi spreminjati, potrebujem komunikacijo s politiko. Ne nujno podpore, ampak vsaj nasprotovanja ne. Bolj kot to, da bi bil sam priljubljen pri politiki, si želim, da kulturi ali pa meni samemu ne delajo škode.

Sem verjetno med bolj vplivnimi iz srednje generacije. Izrazito drugačen vpliv so imeli kulturniki starega kova, denimo Mitja Rotovnik ali Rudi Šeligo. Teh časov je konec, danes kulturniki nemalokrat niti nimajo več dostopa do politike. V času osamosvajanja so bili mnogi kulturniki del politične elite, odtod mit o vplivu kulture na politiko. Danes so tako daleč, da niti mnenj ne morejo več artikulirati. Sam se s politiki pogovarjam in mi do neke mere prisluhnejo. Iz nove generacije sem eden redkih, ki vzdržujejo to komunikacijo.

Kulturniki vedno gojijo jezo do politikov. Noben kulturni minister ji ni pogodu. Zato je vedno manj kandidatov za ta resor, včasih se mora kdo celo sam javiti. Teža kulturnega ministra je danes v vladi zelo majhna. Tudi če želiš nekaj spremeniti, hitro trčiš v interese in boš označen za sovražnika. In politika te bo hitro žrtvovala. EPK je bila zame dovolj velika izkušnja, da sem ugotovil, za kaj gre.

Marginalizacija in evolucija

Simbolna vloga kulture, kakršna je bila še ob osamosvojitvi in tudi kasneje, je marginalizirana. Včasih je glas kulture imel odmev v širšem prostoru. Politika ni bila bistveno bolj prosvetljena, a se je bolj zavedala teže kulture.
Treba pa je tudi reči, da bi kultura morala podpreti spremembe in prispevati k več ambicioznosti. Tudi kulturo je prestrelila preživetvena logika, ki je onemogočila hitrejši razvoj. Slovenski film se danes snema za petkrat manjše zneske kot pred desetimi, petnajstimi leti. V kulturi je danes neprimerno več producentov kot nekoč, denarja pa bistveno manj. Produkcijski stroški so nižji, v teatru ni več tako bogatih scenografij, v galerijah ni več tako velikih mednarodnih razstav.
V času krize smo se odločili, da je pomembnejše, da imamo vsi za kruh in mleko. Obenem pa se je število samozaposlenih na področju kulture v času krize podvojilo, kar je nelogično. Kako naj ti ljudje živijo in preživijo? Zato je del odgovornosti za stanje tudi pri kulturnikih, ki čuvajo vsak svoj teritorij. In dokler gre, gre. Posledica tega je — priznajmo si — drsenje v povprečnost produkcij.

Nimam odgovora. Morda se bo zgodilo po poti evolucije. Bojim pa se, da bo moralo priti do pretresa, ki bo sesul sistem, iz tega pa bodo zrasli novi temelji. Revolucij si ne želim.

Predvsem nisem več jezen in užaljen.
Jezen na župana Fištravca, ki se je na nek način odrekel EPK 2012?
Na akterje, v prvi vrsti prejšnjega župana, ki je ukazal amnezijo. Maribor je eno redkih mest, ki so na uradni ravni želela pozabiti, da so bila EPK, morda celo edino. Jasno je, da človek ob tem čuti prizadetost. Veliko osebne energije in znanja sem investiral v projekt. Za finale so nas pričakale ovadbe, ki so seveda padle, a je sledil ukaz pozabe. Počutil sem se kot persona non grata.
EPK 2012 je bila produkt časa, krize, v kateri je bila država, vsi akterji so se na neki način borili za preživetje. V marsičem je bila EPK zelo inovativna, pokazala je, da bi se dalo kulturo pozicionirati drugače, kot kreativno, inovativno polje, pa ne mislim le na Urbane brazde, socialne in ekološke projekte, ki so postale naša inovacija in so danes del občega pričakovanja vseh naslednjih kandidatov za EPK.
Ljudje danes priznavajo, da je EPK dala pospešek nevladnemu sektorju. Izpeljali smo stvari, ki so zgodovinsko pomembne, denimo neke vrste spravo z nemško preteklostjo. V nenormalnih okoliščinah je v stavbi starega kazina nastala izjemna razstava Nemci in Maribor. Videlo jo je 15.000 ljudi. V travmatične zgodbe je težko zarezati, poglejte zdaj primer Reke in italijanske preteklosti.
Tudi Poštna ulica ni v celoti posledica EPK, a vseeno je urbanost dobila nove dimenzije. Teren, kjer smo najmanj uspeli, je teren javnih zavodov. Ti so najbolj zaakoreninjena struktura. V časih, ki nam niso bili naklonjeni, so pričakovali predvsem dodaten denar. V EPK so videli kompenzacijo za svoje težave zaradi rezanja sredstev, niso pa bili pripravljeni razmišljati na novo. S tem v prvi vrsti merim na Narodni dom.
EPK je v Mariboru pustila nekaj, kar je nemogoče materialno ovrednotiti. Pustila je to, kar je Zahovič za Maribor naredil v nogometnem smislu. EPK je dokazala, da ta mariborska fatalistična logika, da se nič ne da, ni utemeljena. Maribor je pokazal in dokazal, da je lahko izjemno zanimivo mesto. Svetovni filozofi so prišli, književniki, bili so predstave, projekti, ki so bili kreativni, inovativni. Mitologija, da so se vrtele neverjetne vsote denarja, je ustvarila vtis, kot da je šlo za programe desetine in stotine milijonov evrov, v resnici pa jih je bilo skupaj deset milijonov evrov. V Ljubljano gre večina državnega denarja za kulturo, obenem je visok tudi mestni proračun, pa je bil po mojem globokem prepričanju tedaj Maribor veliko bolj zanimivo in privlačno mesto. Dokazali smo, da smo lahko evropski. Politične in druge okoliščine so bile takšne, da se to ni nadaljevalo, a ko zasadiš neko vizijo, boš ljudem težje prodajal meglo, da se ne da.

Vedno bolj. Če ne bi imel izkušnje, kako se v Mariboru veliko da, ne bi z ženo zelo resno razmišljala, da čez nekaj let tu kupiva stanovanje in se preseliva. Sem v stiku z mestom, zamere sem pustil za seboj.

Dramaturgija razvoja

Maribor imam res rad. Žena mi nemalokrat reče, da sem tukaj boljše volje. V ljubljanske rituale se nikoli nisem povsem vklopil. Pa naj gre za tako banalne stvari, kot so praznovanja otroških rojstnih dnevov ali za neki kvazi jetset. Maribor je iskreno mesto. Izrazi, kar čuti, in pove, kar misli.
Hitro pa postanemo zadovoljni s tem, da se imamo fajn, da živimo tukaj boljše kot v Ljubljani — kar je res, če si vsaj približno spodobno situiran. Ampak to je potem že dovolj. V nas se naseli samozadostnost. Zadošča nam, da imamo neprimerno več sonca kot Žabarji in da je na mizi špricer. Duhovna ambicija pa je potisnjena v ozadje. Ljudi, ki te ambicije imajo, poskušamo zatreti, jih očrniti in odriniti.
Prvi veliki projekt, ki je po dolgih letih naredil totalni preboj, je NK Maribor. Vstal je domala iz stečaja, kljub vsej ekscentričnosti in ekscesnosti športnega direktorja je dokaz, da je to možno z drugačnim načinom dela, s pristopom, z ambicijo. SNG Maribor, posebno balet, vedno znova dokazuje, da lahko tukaj nastajajo vrhunske umetniške produkcije. To ni samoumevno.

Res je, žal mi je za Karmino Šilec. A takšnih zgodb je še nekaj.

Kangler je reprezentiral ruralni moment Maribora. Ljudi, ki so se sem preselili in poskušali to mentaliteto uveljaviti. Nasledil ga je intelektualec, sociolog, ki je bil za mnoge še večje razočaranje. Nas intelektualce je očrnil za naslednjih 50 let. Ampak upanje umre zadnje. Napočil je čas za Arsenoviča, podjetnika, menedžerja. Upam, da se bo preboj zgodil, da bo znal mesto peljati naprej. Da bo pokazal več širine kot doslej, da bo prisluhnil različnim ljudem in da bo v menedžerski mentaliteti našel tudi demokratični naboj.
Predvsem pa si želim, da bi pokazal vizijo na področju kulture. Trenutno je ne vidim. Simbol tega, da je ni, je dejstvo, da je vršilec dolžnosti vodje mariborskega urada za kulturo še vedno Daniel Sajko, za katerega je znano, da zna odlično razložiti, zakaj se nekaj ne da, manj pa, kako bi kaj naredili. A ne gre za njega osebno, on je samo metafora.
Simptomatično je to, kar je Večer pisal zadnje tedne. Zaradi entuziazma posameznika je prišlo do hvalevredne obnove trafike na desnem bregu Drave, istočasno pa smo pustili, da je iz mesta odšel pomemben del dediščine Leona Štuklja. Direktorica muzeja pa nas tolaži, da si bomo lahko kdaj sposodili iz Novega mesta. To je primer tega našega iskanja alibijev. Nekdo iz Novega mesta je znal delati z družino Štukelj. Pokazal je voljo, interes in energijo, mi pa ne.

Slepec je tudi poklon Mariboru. Če ne bi bil, je ne bi izdal pri dragoceni mariborski založbi Litera — čeprav sva z Orlandom Uršičem kdaj pa kdaj imela ostre javne polemike. V knjigi pa sva našla skupen jezik in iskreno zavezništvo.
Seveda bom aktiven — ampak naj pomirim sedanjega in bodoče pretendente, da ne nameravam kandidirati za župana. Zaradi inherentne grožnje, s katero mahajo nekateri, da bom šel na kakšne volitve, imam več problemov kot koristi.