Dokler niso desničarji vrgli cele dežele na finto, da so vsi proti njim in da je to zgodovinska krivica.

Tako se je nanj in na to za slovenske pojme rahlo subverzivno, a neškodljivo in nenevarno oddajo, ki jo Marcel vodi že triindvajset, štirindvajset let, spravila ta zmešana vlada. In v svojih zadnjih izdihljajih nagazila na mino. Ali še bolj natančno: s targetiranjem Studia City in Marcela si je vlada nastavila mino kar sama. 

Goden za odstrel

Totalitarni fanatiki so pričakovali, da bodo z Marcelom češnje zobali — potem pa bodo na njegovo mesto brez boja inštalirali nekoga drugega, ki jim bo za razliko od njega v rit lezel.

Oblast se je s svojimi uslužnimi podaljški odločila skenslati Studio City zato, ker je (bil) po prevladujočem mnenju desničarskih snowflakesov najekstremnejši primer levičarske televizijske, medijske neuravnoteženosti.

Studio City se jim je z Marcelom vred zdel goden za odstrel zato, ker so desničarji in tradicionalisti vseh sort in baž domnevali, da gre ta kao politizacija toliko ljudem na živce, da jim ukinitve oddaje in voditelja sploh ne bo treba argumentirati. Ali da niti ne bo nihče opazil, če je/ga ne bo več.

Neumna nemilost

Neumna nemilost, v katero je padel Studio City, je tudi desničarski desant na slovensko urbano kulturo. Na gentrificirano, mediatizirano, institucionalizirano, televizično in telegenično urbano kulturo. 

{quoted-text-ozko}200866{/quoted-text-ozko}

Leta in leta že poslušamo desne — tudi nacionalistične, celo rasistične — nehvalospeve multi-kultiju, internacionalizmu, anacionalnosti, mavričnosti, domoljubnostni brezbrižnosti. Zadnji dve leti pa so ti ruralni, podeželski, kmetavzarski protiargumenti z novo vlado postali tako rekoč požegnana, če že ne vsiljena socialna in kulturna platforma.

Državne proslave so postale spodobna patriotična pišurija pod literarnim mentorstvom Igorja Pirkoviča, ideološko pa pod senožeti obožujočo patronažo predsednika vlade samega, ki ne skriva svojih tretjerazrednih averzij do asfalta. Idealen gledalec TVS je bogaboječ, spoštljiv do oblasti in priden. Brez posluha za meščansko retoriko in blazirano uporništvo.

Enačaj med urbanim in levičarstvom

Skratka: Ukinitev ali ukinjanje Studia City as we know it je direktna, praktična konfrontacija konservativcev — milo rečeno: ker v resnici gre za dolgočasen, desen, eksplicitno domoljuben, nacionalno introvertiran, zatežen, eksperimentom in drugačnosti nenaklonjen, ne preveč kulturen in ne preveč razgledan folk — s tisočerimi obrazi urbane kulture in urbanega načina razmišljanja.
{embed_foto}784209{/embed_foto}

In ta folk bi vse to mogoče še nekako toleriral, če ne bi janšisti potegnili enačaja med urbanostjo kot kulturo, stilom in lifestylom in svetovnimi nazori in med politično levico, levičarstvom. Za njih je vse to eno in isto. Studio City je NFT Janševih “prvorazrednih”, “rojenih na asfaltu”, ki “mislijo, da jim je oblast dolžna vse zagotoviti”.

Ključ do političnega uspeha

Vlada je na RTV Slovenija privlekla na nekaj ključnih položajev ljudi, ki svoji službi in še marsičemu niso dorasli. Jadranko Rebernik. Igorja Pirkoviča. Generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha. Ki ga je imenoval Programski svet, zdaj poln desničarskih fanatikov in še nikoli doslej tako izravnotežen v eno smer, AGW pa one naprej.

{quoted-text-ozko}200867{/quoted-text-ozko}

Aktualno vodstvo RTV je z vlado na čelu prepričano, da so mediji — zlasti pa javna televizija — ključ do političnega uspeha. Prepričani so, da bi zdaj odhajajoča vlada bila dobila še en mandat, če ne bi bilo (že tako rekoč od nekdaj) Studia City in Marcela Štefančiča in podobnih oddaj, rubrik in medijev in podobnih voditeljev, novinarjev, kolumnistov, komentatorjev in urednikov. Prepričani so, da bi bila dobila še en mandat, če bi take oddaje urejali in delali in vodili tipi kot Pirkovič oz. taki, ki nekaj dajo na mnenja in navodila Jadranke Rebernik.

Da bi bilo spet vse tako, kot je bilo

Vlada odhaja, toda RTV bo ostala. Zaenkrat ali vsaj do nadaljnega taka, kakršna je. To je zelo nerodno. Desničarji za seboj puščajo na RTV opustošenje, ki ga ne bo mogoče (na) hitro sanirati.

Idealno bi bilo čim bolj urgentno odžagati kompleten Programski svet in imenovati novega, normalnega — vendar bi s takimi pravniškimi, morda celo protipravnimi akrobacijami Slovenija do 3. maja 2023 zaradi tega zdrknila še za nekaj mest navzdol na lestvici svobode tiska. Je to sprejemljiva cena za boljšo televizijo?

Glede RTV sem pesimističen. Že prej, ko je še funkcionirala v pogojih kolikor-tolikšne svobode in avtonomije, nacionalka ni uživala takega zaupanja, kot bi ga lahko, niti se ni odlikovala z ne vem kakim profesionalizmom — zdaj pa seveda še tem manj. Da ni že mimo točke brez povratka?

Popravilo bo trajalo. Podirati je lahko, graditi težko. In zdaj se bo vsem mudilo, da bi bilo spet vse tako, kot je bilo.