Rubrike
#branje #nove knjige
Mirko Mahnič: »Silvestrovo. Jutri bo že leto 1949. Imel jih bom trideset.«
Logo 05.10.2019 / 21.52

»Kreftovi Kranjski komedijanti so pomembnejši kot vsi Kardeljevi, Mačkovi katekizmi. Za temi bo ostal le prah in pepel.«

Mirko Mahnič (1919–2018) na naslovnici Zapisov, ki so izšli pri Mladinski knjigi.

Mirko Mahnič (1919–2018) je leta 1942 diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po vojni je po krajšem poučevanju na jeseniški in ljubljanski gimnaziji delal na Radiu, pozneje kot redaktor in lektor pri Triglav filmu, od leta 1948 do upokojitve leta 1980 pa kot lektor v ljubljanski Drami. V tem času je tudi režiral v Drami, MGL, v SSG Trst in mariborski Drami. Od 1950 do 1994 je poučeval jezik in govor na AGRFT in na Teološki fakulteti in predaval po Sloveniji o govorni omiki in o Prešernu.
Za tržaški slovenski radio je v 70. letih napisal in režiral mnogo radijskih iger o pomembnih Slovencih od Prešerna do sodobnikov. Priredil in režiral je stare natisnjene rokopise in jim povezoval tudi z lastnimi dramskimi deli.
V knjigah, esejih in člankih je razpravljal o gledališču in premišljeval o naši sodobni etični, estetski, umski, verski, narodni, svetovljanski zavesti. Pisal je tudi leposlovje za odrasle
(Nestrohnjena svetloba) in mladino (Turnir, Devet mesecev, Kako pa govoriš). Zadnji desetletji je posvetil Prešernu, predvsem njegovemu verzu (Mavrice čisti svit, Prešeren na Silbi).
Mahničevi Zapisi II iz povojnega obdobja (1948–58) nadaljujejo starejše (1937–47), ki so v zbirki Spomini, izpovedi izšli pred dobrim desetletjem. Dragoceni so zato, ker ne poskušajo biti objektivni dokument nekega obdobja, temveč izbrani okruški časa in iskrene beležke lastnega življenja in videnja sveta.

Zapisi II

Premiera Kranjskih komedijantov je bila imenitna. Bilo je navdušenja v dvorani, nič manj na odru, veliko aplavza, rož in daril. Igralke so avtorja potegnile na rampo. Zanosno se je priklanjal občinstvu, stiskal roke igralcem, poljubljal igralke. Bil je iz sebe kot režiser, še bolj pa kot avtor, ki je rojakom skoz solze in smeh pokazal veličastje slovenske omike, poživil vero v svetlo prihodnost in izpovedal bistro prikriti ugovor zoper nasilje nad duhovno prostostjo.
Šla sva po garderobah zahvaljevat se, čestitat. Hodniki v zaodrju so bili polni krikov in hrupnega smeha in pokov šampanjskih zamaškov, penina je lila v grla prepotenih igralcev. Bilo je zmagoslavje, ki se more razviti le na svobodnem ozemlju sproščene umetnosti. Igralci so napol v kostumih, napol v civilu tekali po garderobah, peli drug drugemu hvalo, se trepljali po plečih in se razpaljenih čustev vabili na eks. Gospe so ponosno cvetele ob šopkih in so kolegom, ki so pritisnili k njim, zapele z lepo Gjungjo na čelu Zoisovo Fantje, en lep cvet je ta, karkol’ lubezen da.
Kako srečni so igralci, kadar začutijo zadovoljstvo občinstva. Ko bi občinstvo to vedelo!
Pila sva z njimi skoraj preveč — doktor pije le včasih in zmerno —, se poslovila in odšla v dramaturško. Usedla sva se. Zresnil se je, njegovi naočniki so omrtveli, zgrabila ga je njegova pogosto nenadna potrtost, ki pa se naglo prevrže v pogum. Vprašam, kaj je narobe. Reče, da ga je med poklonom neki tovariš z vrha cekaja iz prve vrste mrzlo pogledal. Njega, ki je bil komunist, »ko so oni še cuzali mlekec«. Ker jim v njegovi igri ni všeč rodoljubje, še zmeraj bi radi, da bi bili ena sovjetskih republik, Kreft pa je najprej Slovenec in Prlek, šele potem komunist. Govoril je v eni sapi. Zamerijo mu, ker se je daleč pred njimi boril kot levičar v komunističnih vrstah, zamerijo Krležo, še posebno doktorat mu primitivci zamerijo. Oni ne znajo odpuščati, tako je, dragi profesor, ne znajo odpuščati, ker ne znajo ljubiti. Ne znajo ljubiti, saj to veste, profesor? Molčiva. Kaj naj mu rečem. Bliskovito se spomnim. »Kdo si drzne, kdo si upa proti Kreftu kej sturit,« napol zapojem iz Komedijantov. Razveseli se, očala se bliskajo, takoj iznajde repliko z odrešenimi r-ji: »Dobrrro ste to skombinirrrali, drrragi prrrofesorrr.«
Njegovi Komedijanti so pomembnejši kot vsi Kardeljevi, Marinčkovi in Mačkovi katekizmi. Ostali bodo kot narodna pesem, za onimi le prah in pepel.

Partijcem je malo nerodno

Te prve mesece v Drami sem se dobro počutil. Nobenemu od igralcev ni prišlo niti na misel, da bi se zaletaval v moje nazore. Starejši sploh ne, čeprav je večini znana moja »uradna karakteristika«. Izkušnje imajo naši starejši, figo jih briga Marxova vera, čeprav so na sestankih od aktivistov že nekajkrat »čuli«, da brez diamata (dialektičnega materializma) ni prave umetnosti. Dolgčas jim je na takšnih obredih, so pač fizično zraven, pomežikujejo si in si želijo čimprej k Lovšinu ali k Pezdirju, tudi Košak je teatrski punkt in Unionska kavarna, Hubad ali Bobenček. Naj nas pustijo pri starem, si pravijo, in vse za uspeh in čast naše Drame, zanimajo nas oder, družina, leposlovje, koncerti, narava, lepe gospe, kakšen kužek in — jasno da — kakšen dodaten zaslužek. Radi deklamirajo na sestankih in mitingih, ker to kar dobro plačujejo pa še kak deci dobiš, celo kakšen liter, kakšen paketek s salamo in sirom, da ga skriješ pod suknjo. Partijci — ni jih veliko — so prijetni, a zdi se, da je kateremu malo nerodno, posebno tistim, ki so komaj vstopili.
Skratka: razumemo se in delo nam teče gladko in sladko. Poleg igranja pa se goji tudi družabnost: tako so na primer skoz vsa leta nazaj na koncu sezone hodili na skupni izlet: do Šentvida s tramvajem, potem pa peš mimo številnih »partizanskih« zased s šnopsom in cenzeljci za prvo pomoč, potem pa brž gor v Žlebé — tam direktorjev govor, a kratek, da bo več časa za teatrski ohcetni miting. Nezamenljivi regens zabave je neustavljivi pivec in pevec in jedec, smejalec in Šiškar Pavle Kovič.
Silvestrovo. Jutri bo že leto 1949. Imel jih bom trideset. 
Po razigrani predstavi sva v dramaturgovi sobi. Voščiva si zdravja, svetlejšega jutri in nadaljnjega sodelovanja. Ob slovesu mi doktor krepko stisne roko. »Torej ste zadovoljni,« mi reče. »Seveda sem,« pravim, »lepo delo in mir.« »Dobro ste rekli,« je rekel in me pogledal iz svetlih očal, »zdaj že vem, tukaj boste pognali korenine.« Zbrana in zadovoljna sva stopila v pijansko noč.

NAROČI SE
#branje #nove knjige
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke