Minister Simoniti mora biti besen kot ris, pardon: kot črni panter

V zadnjih dneh sem si to vprašanje zastavil več kot enkrat: Kaj pravi Vasko? Kaj si o vsem skupaj misli gospod minister? Ga je kdo vprašal za mnenje? Je o teh vprašanjih morda spregovoril, pa ni prišlo do mene? In če ni, zakaj ni? Je bil tiho? In če je res bil tiho, zakaj? In še, ali in kaj si o tem misli po tihem?

Res me zanima.

Nanj sem prvič pomislil 27. aprila, ko je bila na Mali gori pri Ribnici proslava ob dnevu upora proti okupatorju. Pustimo vsebino, o tem je bilo že veliko napisanega. Zanima me formalna plat.

Procedur in protokolov ne poznam, toda pravila o tem, kdaj in ob kateri priložnosti je k besedi povabljen ta ali oni funkcionar oz. funkcionarka, so menda jasna. Omenjena proslava očitno spada med tiste, na katerih so predsedniki, štiri glavne in najpomembnejše figure na naši politični šahovnici, samo gledalci, kot slavnostni govornik pa je vabljen nekdo iz ministrskega zbora.

Kaj pa kultura?

Dobro. Če je tako, je pač tako. Ministrska funkcija je vredna...