Raziskava Sasche Beckerja (2016) z naslovom Does Migration Cause Extreme Voting? je pokazala, da je po širitvi Evropske unije leta 2004 prišlo v Britanijo — ki ni uvedla nobenih ovir — najmanj milijon dodatnih ekonomskih migrantov iz Vzhodne Evrope. To je v britanskih regijah z večjim pritokom migrantov imelo depresivni učinek na plače in pritisk na javne storitve in nepremičninski sektor.
Obenem pa je to povečalo protievropske sentimente v teh regijah — merjene z glasovi za stranko UKIP. Podobno je pokazala tudi kasnejša analiza Beckerja in kolegov o tem, kdo je glasoval za Brexit.

Dolgoročno negativni učinki

Analize torej kažejo, da lahko imajo meddržavne ekonomske migracije — kljub mnogim pozitivnim učinkom, zlasti na povečanje učinkovitosti v ciljni državi in na boljši dohodkovni položaj priseljencev — dolgoročno negativne učinke na politično in gospodarsko stabilnost ciljnih držav prejemnic.
Seveda v določenih ekonomskih razmerah. Prevelik pritok priseljencev v času, ko je glavna dejavnost v posameznih regijah (industrija) pod udarom globalizacijskega šoka in ko ekonomska politika teh negativnih šokov na zaposlenost ne zna kompenzirati s socialnimi in industrijskimi politikami, lahko tako ziritira domače prebivalstvo, da začnejo voliti za ekstremistične populiste — ti pa seveda obljubljajo, da bodo naredili konec priseljevanju. Kar lahko potisne državo daleč nazaj v protekcionistične vode.

Trije nauki

Ključni nauki zgodb o Brexitu, pa tudi vzponu Trumpa, nemške AfD, Salvinija v Italiji in drugih so naslednji.
Prvič, da globalizacija ustvarja tudi trajne »luzerje« tako med posamezniki kot med regijami. Zato jih mora vlada za njihove izgube kompenzirati — bodisi s socialnimi transferji, aktivno politiko zaposlovanja in z industrijskimi politikami, ki v depresivnih regijah ustvarjajo nova, dobro plačana delovna mesta.
Drugič, da je priseljevanje nujno treba regulirati. Pri tem ne gre samo za ekonomsko komponento, temveč tudi za mnoge kulturne in sociološke dejavnike.
In tretjič, da ekonomske politike v tako občutljivih razmerah nikakor ne smejo pozabiti na »luzerje«, ki so jih prizadele druge oblike globalizacije (recimo liberalizacija trgovine). Nikakor ne smejo narediti napake, da jim v času splošne negativne gospodarske situacije še dodatno režejo socialne transferje, ki so za mnoge še edini vir preživetja.
Nisem prepričan, da so se zmerno konzervativni, liberalni ali levi politiki iz te zgodbe kaj naučili. Populisti pač. Zanje so to idealne razmere.