Šarčeva vlada je kljub črnim napovedim preživela prvo leto delovanja. In to uspešno. Kot kažejo raziskave, se Šarec po uspešnosti delovanja svoje vlade lahko primerja samo z Drnovškom. In z njegovo vlado. Seveda z bistveno razliko: da Drnovškova vlada ni bila manjšinska. Prav zaradi manjšinskosti — in zato, ker je bil Šarec ob nastopu mandata politik brez izkušenj v državni politiki — mu je večina političnih analitikov in komentatorjev tudi napovedovala neuspeh.
Toda njihove analize so se pokazale za napačne. Tako kot so napačne tudi sedanje ocene Šarca kot predsednika vlade. In njegove vlade. Ki ji še kar naprej napovedujejo propad. Ki pa še kar naprej ohranja stabilno podporo med volivci.
Ob prvi obletnici vlade kritiki poudarjajo, da Šarčeva vlada ni izpolnila predvolilnih obljub. Da bi zato morala pasti.
Politična kultura domačijskega tipa
Večina komentatorjev in analitikov izhaja iz tega, da ni pravično, da je Šarec še vedno na položaju. Da njegova vlada funkcionira. In to celo uspešneje kot cela vrsta večinskih vlad. Tako kot tudi neprestano ponavljajo, da bi Šarec moral pasti, ker ni izpolnil predvolilnih obljub. Ali da bi moral biti kako drugače »kaznovan«. Recimo z vedno nižjo podporo med volivci.
Toda vsi, ki Šarca ocenjujejo na podlagi teh in drugačnih stališč, s tem dokazujejo, da ne razumejo, kako deluje slovenska politična kultura. In kako v politiki delujejo Slovenci. Vsaj kot volivci.
Ideja, da ima lahko voditelj podporo, če se drži svojih obljub — če si torej zasluži pozicijo in podporo s svojim delom —, je kakopak napačna. Ker slovenska politična kultura ni politična kultura protestantskega tipa. Ampak je politična kultura domačijskega tipa. Principi delovanja teh dveh tipov političnih kultur pa so v marsičem nasprotni. Celo izključujoči.
V domačijski politični kulturi si posameznik zasluži pozicijo vladajočega s tem, da je »naš«. Ne zasluži si je s tem, da dela to, kar je obljubil. Ob tem je biti »naš« povezano z dokazovanjem, da tisti, ki vlada, ni več od navadnih volivcev. Ampak da jim je enak. Da nad njimi ni vzvišen. Da ni »boljši« od njih. Kajti to, da je voditelj boljši od volivcev, je nekaj, kar domačijska volilna baza vedno brez napake zameri. Si zapomni. In kaznuje.
Napadi samo še krepijo Šarčevo vlado in njega osebno. Po tej logiki: glej jih, »svinje«, kako ga napadajo, v resnici pa je tako »dober človek«. (Ocena »dober človek« namreč v domačijski politični kulturi pomeni »naš« človek.) In ker je tako »dober človek«, ga bodo tisti, ki ga vidijo kot takega, še bolj podpirali.
Pahor in Türk
Zgoraj zapisane principe domačijske politične kulture je pogruntal tudi Pahor. Toda med Pahorjem in Šarcem je bistvena, ključna razlika: Pahor teh principov v resnici ne živi. Ampak jih samo javno demonstrira, kot da jih živi — recimo fenanje blondink, kopanje jarkov itd. V resnici pa Pahor tendira k temu, da bi bil elita. Oziroma da je elita. Tako kot recimo Danilo Türk.
Pahor je dejansko blizu Türku. Za katerega se je zdelo, da je Pahorju vsaj v določenem obdobju predstavljal vzor. Vendar je Pahor še pravi čas ugotovil, da Türkov politični stil v slovenskem prostoru ima dolgega roka trajanja.
In ker se je Pahor že zdavnaj odločil, da politike ne namerava zapustiti, je vsaj navidez zamenjal logiko političnega delovanja. Iz elitneža se je prelevil v »ljudskega človeka«. V to, kar hoče domačijska politična kultura. Namreč imeti voditelja, ki je »naš«.
A ker Pahor v resnici ni »naš«, niti ni »ljudski človek«, mu včasih seveda zdrsne. Ko se to zgodi, tako njegov tim kot on sam hitro hitijo popraviti napako. Toda razpoke se s časom nujno množijo. Nevarnosti pa tudi.
»Dober« človek je »naš« človek
Česa takega se Šarcu seveda ni treba bati. Kajti Šarec je v svoji esenci »ljudski človek«. Njemu se ni treba pretvarjati. Ker on to je. In volivci to zelo dobro vedo. Da je »naš«. Oziroma »njihov«.
Zato Šarcu tudi ni treba izpolnjevati predvolilnih obljub. V domačijski politični kulturi volilna podpora ni odvisna od tega, ali si jo zaslužiš. Ampak od pripadnosti. Od »našosti«. Zato se vsi, ki menijo, da je mogoče Šarca zrušiti s tem, da opozarjajo, česa vsega ni naredil, motijo. Zelo motijo.
Taki napadi v resnici samo še krepijo Šarčevo vlado in njega osebno. Po tej logiki: glej jih, »svinje«, kako ga napadajo, v resnici pa je tako »dober človek«. (Ocena »dober človek« namreč v domačijski politični kulturi pomeni »naš« človek.)
In ker je tako »dober človek«, ki ga tako grdo napadajo, ga bodo tisti, ki ga vidijo kot takega, branili tako, da ga bodo še bolj podpirali. Zato tovrstni napadi samo še krepijo Šarčev položaj.
Med Pahorjem in Šarcem je bistvena razlika: Pahor teh principov v resnici ne živi. Ampak jih samo javno demonstrira, kot da jih živi — recimo fenanje blondink, kopanje jarkov itd. V resnici pa Pahor tendira k temu, da bi bil elita. Oziroma da je elita. Tako kot Danilo Türk.
Najbolj podoben Drnovšku
Krepijo pa ga tudi kritike njegovih zamenjav ministrov in najožjih sodelavcev. Kajti v domačijski politični kulturi ima to Šarčevo delovanje popolnoma drugačen pomen, kot mu ga pripisujejo kritiki: odslavljanje in menjavanje ministrov in sodelavcev velja za dokaz Šarčeve poštenosti. Po tej logiki: »svoje ljudi« bi lahko branil, ker ima to moč. Pa jih ne brani, ker je pošten in ne dela razlik. Zato vsaka menjava njegovih sodelavcev samo še okrepi Šarčev položaj. Ne pa da ga najeda, kot pravijo.
Če bo tako nadaljeval, bo Šarec dočakal tudi drugo obletnico svoje vlade. Še posebej, ker nima težav s sklepanjem kompromisov. Tako kot nekoč Drnovšek zna presoditi, kako daleč lahko gre ter komu mora in v čem mu mora popustiti, da ohrani nestabilno ravnotežje premierske avtoritete. Kot sem zapisala že pred časom, je Šarec ravno v tem najbolj podoben Drnovšku.