Meta Hočevar (1942) se je po študiju in delovanju na področju arhitekture začela ukvarjati z gledališko režijo in scenografijo. Je avtorica cele vrste gledaliških predstav v Sloveniji in tujini. Najraje je režirala dela slovenskih avtorjev, Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografinja je sodelovala z gledališči v ZDA, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji in Grčiji. Na AGRFT je predavala scenografijo in leta 1998 izdala knjigo Prostori igre, v kateri se loteva problema prostora v odrskih umetnostih. Leta 2019 so skupaj s ponatisom prve knjige izšli še Prostori mojega časa. Obe knjigi sta dragocen pripomoček pri študiju scenografije. 

Meta Hočevar: Drobnarije | Copati

Gledam mamo, kako s škarjami izrezuje podplate iz plošče filca. Filc smrdi po kleju. Temno rjavi kosmi tkanin so zlepljeni v ploščo, približno pol centimetra debelo, smrdečo in neprijazno zoprno, če jo primem v roko. Včeraj dopoldne me je mama vzela s seboj v mesto, nesli sva nabrusit škarje na Šentpetrsko ulico. To je zelo daleč od naše hiše in ne verjamem, da bi si sama upala tako daleč. Šli sva peš, mama pravi, da je zdravo, in če greva peš, mi potem nazaj grede za nagrado vedno kupi eno kepico sladoleda pri Peliconu. Celo pot tja sem premišljevala, kateri sladoled naj si izberem. V mislih sem poskušala različne vrste, tako da so se mi začele cediti sline. Pri sladoledu sem imela vedno dve dilemi: prva je bila, katero vrsto naj izberem, druga pa, ali naj ga jem počasi ali hitro. Če jem sladoled počasi in poskušam čim bolj raztegniti čas uživanja, se mi vedno zgodi, da se prehitro stopi in mi en del sladoleda kot lepljivo zoprna tekočina steče skozi dno sicer hrustljavega škrniclja za rokav tja do komolca, če ga pojem hitro, mi ga pa prehitro zmanjka in je konec užitka, še preden se dobro začne. Dilema jesti hitro ali počasi me spremlja pri vseh dobrotah. Če dobiva z bratom vsak eno rebro čokolade in se odločim za počasno taktiko dolgo, počasi in na skrivaj lizati temno rjavo rebrce, se mi lahko zgodi, da bo brat ubral hitro varianto, požrl svoje v staniol papir zavito rebrce v trenutku, potem pa me z žalostnimi očmi opazoval, kako uživam, dokler ne bo v meni zasejal slabe vesti, da jaz uživam, on pa ne, in potem bo v meni začel rasti občutek krivde, čokolada pa bo izgubljala okus. Če se počutim krivo, ne morem uživati. Vem, zadnjo četrtino rebrca si bova bratsko razdelila. 

Včeraj sva šli z mamo v mesto sami, brat je bil v šoli. Zato sem se odločila za počasno lizanje sladoleda. Celo pot sem se ubadala z mislijo, če bi se dalo v eni kepici sladoleda dobiti mešan sladoled, recimo jagodo in limono. Naslednji problem, s katerim sem se ukvarjala po poti od Brušenja škarij in nožev, je bil, kako sladoledarju povedati vrstni red za eno kepico: ali naj rečem jagoda in limona mešano, ali limona in jagoda mešano. To je zelo važno, ker če rečem jagoda in limona, bo jagoda na vrhu kepice, limona pa spodaj, ko bo kepica zvrnjena v škrnicelj. Torej sem se morala odločiti, kateri okus naj čutim na koncu, ker to je najvažnejše! Odločila sem se za jagodo in ni mi bilo žal!

Takole z mamo pešačiva v mesto, pa spet domov, mama ponavadi ovešena s težkim cekarjem, v katerem je vse od zelenjave do varno zavitih in razporejenih šivank, trakov, sukancev in na novo nabrušenih škarij. Te se pri rezanju filca zelo hitro skrhajo. Mamina desna roka ima na palcu in sredincu dva trda žulja. Filc je tako trd, da je potrebna neverjetna moč, da ga s škarjami prerežeš. Vedno ko gledam mamine prste, ki postanejo od stiskanja škarij popolnoma beli, začnem v mislih izumljati pripravo za rezanje filca. 

Ko bom odrasla, bom izumitelj. Nabrušene škarje in sladoled zamenjata vlogi. Predstavljam si, kako ližem nabrušene škarje. Paziti moram, da se ne urežem, pa si vseeno ne morem kaj, da jih ne bi lizala. Imajo tak nenavaden okus po železu, tak čudno slan okus, vznemirljiv in nevaren. Ko pomislim, da si lahko odrežem jezik, dobim od strahu kurjo polt. Potem poskušam s škarjami pobriti stoječe kocine na roki, pa mi ne uspe. Še enkrat obliznem nabrušeni rob škarij, da se zasvetijo med zobmi, potem pa jih položim nazaj na ploščo filca, ki je že vsa porisana s kredo. Obrisi različno velikih podplatov se tiščijo eden k drugemu in čakajo, da jih bo mama urezala. Potem bo vsak podplat posebej lepo všila v s svilenim trakom obrobljen platneni podplat, ki bo skril nesramno grobo površino filca, ki skozi platneno prevleko na otip sploh ni več tako zoprn. Zgornji del copata ima lahko različno obliko: lahko je koketno odprt, tak za gospe, ki imajo doma toplo, najbrž hodijo tudi po debelih tepihih – vidim jih, kako se jim gode – ali pa so polvisoki, nizki ali visoki copati, na šnolo ali za zavezati, taki, kakršne imamo doma, iz debelega blaga, da so res topli in ne samo za okras. Vse življenje si želim, da bi mi mama enkrat naredila take gosposke, mestne, rdeče copate, prešite z rumenim sukancem in s svetlo modro podlogo. Sploh jih ne bi nosila. Imela bi jih na mizi ali pa na nočni omarici, če bi imela svojo. Nočna omarica je razkošje, ki je namenjeno samo očetu in mami. In na nočni omarici je tudi lučka, nočna lučka, ki jo lahko prižgeš, ko so vse druge ugasnjene, ne da bi bilo treba zlesti iz postelje. In na taki nočni omarici bi imela knjigo, v kateri bi bilo izvezeno kazalo, ki bi bilo samo moje, in svileni copatki, ki bi bili pa sploh samo moji. Škoda bi jih bilo nositi na nogah, hoditi z njimi po tleh. Lahko bi se umazali. Predstavljam si, da jih nosim na rokah in vsi se čudijo in jih občudujejo. Copatko položim na mizo, vtaknem v sprednji del štiri prste, s palcem pa držim podplat ali še bolje: vseh pet prstov vtaknem v copat, potem krožim z rokami nad glavo in moji copati postanejo leteči copatki in me nosijo visoko v nebo med ptice, ampak ne previsoko, ker potem me drugi otroci ne bi več mogli občudovati, to bi bilo pa malo žalostno. Letela bi ravno prav visoko in spreminjala hitrost. Ko bi priletela mimo jablane, bi mimogrede ugriznila v že zrelo jabolko, v tisto prav na vrhu, s katerim ima starata vsako leto posebne vaje, da bi ga spravil brez poškodb v nabiralni košek na dolgi palici, ki ga je sam izumil. Ko bi se staratu letos vendar posrečilo spraviti jabolko nepoškodovano v nabiralni košek, bi presenečen ugotovil, da ga je že nekdo odgriznil.
Do tule sem v mislih triumfirala, potem pa je nastopila slaba vest: starata je ravno prav dosleden in trmast, da bi se odločil raziskati fenomen ugriza visoko na drevesu. Lahko da opazi sledi mojih postrani raščenih zob! Napeto premišljujem, kako se izogniti priznanju. Idealno bi bilo, če sploh ne bi raziskoval, ampak kaj, ko pa vem, da bi. Odločim se, da je edina možnost, da si poravnam zobe. Naj boli, važno je, da mojega ugriza ne prepozna. Poiščem trdo poleno – za kladivo me je strah prositi, ker bi se morala zlagati, recimo, da moram zabiti kakšen žebelj, tega mi pa ne bi verjel. Ožji konec polena si položim na sprednja dva zoba in ker ne vem, kako naj sedaj poleno skupaj z zobmi porinem bolj proti grlu, se z drugim koncem polena naslonim na hišni zid. Rinem in rinem, pa je videti, da bom prej premaknila hišo ali podrla zid, kot pa zravnala prekrižana zoba. Od bolečine imam že solzne oči in polna usta okusa po bukovem polenu. Potem odneham. Zelo me skrbi, da bi opazil moj ugriz. Na leteče copatke kar pozabim, niso mi več tako všeč. Raje bom nosila stare, lanske, tiste sivo zelene z zaponko. So vsaj tople. In mama nam naredi vsem take, že ve zakaj. Gosposke res niso zame. Ne maram gospa, ki pridejo v hišo in brez pozdrava vprašajo, če tu stanuje ženska, ki dela copate. Moja mama ni nobena ženska, pa tudi tuvaršica ni, pa tudi gospa ni! Moja mama je Moja Mama, ki pa zna med drugim ustvarjati tudi leteče copate, samo če hoče in če jaz hočem.
{opomba}191936{/opomba}