Dušan Šarotar: Zvezdna karta

V mestnih hišah, kamor je Roža hodila na obiske, so bile sladkarije, ki se jih je vedno razveselila, pokrite s steklenim zvonom. Ponudili so ji kekse s šipkovo marmelado, čokoladne piškotke, cimetove zvezdice in predvsem vaniljeve polmesece, ki jih je imela najrajši. Seveda je bilo v času obiska najlepše prosto klepetati s sorodniki in prijatelji, govoriti o vsem, pa vendar diskretno, Roža je bila previdna, nikoli se ni odprla, razpustila jezika, obiski so ji dobro deli, godilo ji je posedanje v tuji hiši, ko čas teče brez prisile. Kratkočasi se ob novih besedah, o katerih kramljajo, ki jih prinašajo vedno nove stvari, stroji, potovanja, radijski aparati, telefon in fotografski aparati. O tem so se razgovorili, kako naprave delujejo, pogosto so si tudi ogledovali težke usnjene albume, v katere je gospod Hahn vestno zlagal svoje fotografske motive, ujete na številnih potovanjih in ob družinskih obletnicah. Črno-bele fotografije manjšega formata so bile v kronološkem vrstnem redu zložene na trd črn papir in na robovih prilepljene na podlago, vsaka stran je bila pokrita z debelejšim pavs papirjem. Unikatne, ročno vezane albume, izdelane iz najboljšega usnja in zaklenjene z drobnimi, zlatimi zaponkami, kot bi šlo za zaklad, so naročali pri tiskarjih in knjigovezih, nekateri so jih tudi kupovali v Münchnu in na Dunaju. Ambicioznejši ljubiteljski fotografi in zbiralci lepih posnetkov so si na dragoceni papir natisnili celo svoje inicialke in vodne žige, s katerimi so želeli dodatno oplemenititi njihovo izjemno vrednost in trajnost. Ko je ostala sama v salonu ali v sprejemnici, s fotografijami v naročju, je previdno obrnila prosojni papir in ga nastavila dnevni svetlobi, za megleno zaveso je za trenutek videla življenje, ki nezadržno izginja. Spustila je list, da je pokril slike, nasmejane obraze, gore, jezera in morje, ceste in hotele, vse je prekrila meglena zavesa. Začutila je pekočo bolečino, ki ji jo je vedno znova vzbudila misel na minljivost. Ni se mogla sprijazniti z vero, da bodo zahvaljujoč ovekovečenim spominom, ki so jih hranili za potomce, živeli večno. Upali so, da bodo tako dolgo, dokler se bo še kdo spominjal njihovih imen, živele tudi njim pripadajoče duše. Podobe, so govorili, krajine in portreti, ujeti na film ali na steklo, ne bo nikoli zbledeli v očeh časa. Nič jim ne more do živega, niti kuga niti vojna. Nič ne bo pozabljeno. Ko bo nekoč nekdo obrnil ključek v zlati žabici in odprl razkošni album, bo svetloba vse znova oživila. V tišini družinskih slik, varno skritih pod prosojnim papirjem, so shranjeni spomini, zgodba, ki čaka svojega pripovedovalca.

* * *

V letih pred vojno so fotografije postale tako rekoč modni hit v vseh boljših in premožnejših družinah. Predvsem moški, ki so si s svojimi cenjenimi advokaturami, zdravništvom, bančništvom ali trgovskimi posli lahko kupili moderne fotografske aparate, so veliko svojega dragocenega prostega časa posvetili temu lepemu hobiju, kot bi se nenadoma, tiho in zahrbtno, v njih zavlekla misel, ki je sicer še niso znali ubesediti, kako pomembno je ohranjati spomine. Morebiti so že slutili, ko so ob večerih s prijatelji, ženami in odraščajočimi otroki listali po teh dragocenih albumih, da je lahko že naslednji hip konec njihovega lepega, omikanega življenja. Zlom borze, prekinitev trgovskih poti, nalezljiva bolezen, bognedaj nova svetovna vojna in na koncu vedno strašna in nesmiselna smrt. Doma, v hiši na železniški postaji, se je pogovor vedno vrtel samo okoli otroka in dela, ženska pa rabi tudi kaj drugega, je rekla Žalna. Če nikoli nič novega ne vidiš in nič drugačnega ne slišiš, podivjaš kot privezana žival, je rekla Roža, ko je začutila, da mora vstran, vsaj v varaš. Pri nas je bilo sicer vedno živahno, je rekla Žalna, stranke, sosedje, delavci, mož, otrok, vrata so bila vedno odprta, kot bi si ljudje podajali kljuko, a Roža je bila na koncu vedno sama, sama v svojih mislih. Zato si je pred potjo v varaš vedno pripravila seznam opravkov, ki ga je skrbno in premišljeno sestavljala več večerov v svojem gugalniku, lepe stvari je izpisala s peresom, z elegantnimi črkami, v svoj notes, ki ga še vedno nekje čuvam, je rekla Žalna, kar pa je nameravala kupiti sprotnega, si je napisala s svinčnikom na krep papir, v katerega smo zavijali robo v trgovini. Četudi nam v resnici ni ničesar primanjkovalo, saj smo imeli mesarja, peka in špecerijo tudi v Šalovcih, nenazadnje je bil Franz trgovec, kar smo rabili v hiši in v kuhinji, je nabavil sam, pa vendar, v varašu je bilo vse nekako drugače, lepše in tudi boljše. Trgovci v dolgih haljah in poslovodje v črnih oblekah so bili ustrežljivi in naklonjeni strankam, znali so se obrniti in ogovoriti kupca, če človek ni vedel, ob pogledu na vse ponujeno, kaj bi si zaželel, in je samo pasel oči ali tratil čas, se pogosto samo prepuščal pozabi in sanjarijam ob lepih rečeh, ki si jih ni mogel privoščiti. Ampak tako je bilo v mestu, to je bil varaš, kamor si šel, da si videl svet, vsa njegova čudesa in iluzije. Roba, ki so jo držali v številnih trgovinah vzdolž Aleksandrove in Lendavske ceste, zloženo na mizah pod steklom in v zloščenih izložbah, je bila vznemirljiva, burila je domišljijo in podžigala strasti. Časopisi so bili polni oglasov za najboljše radijske aparate, cenjene gramofone znamk His Master's Voice, Columbia, Edison Bell ter širok izbor gramofonskih plošč, od vrhunskih posnetkov klasične glasbe do priljubljenega jazza iz Amerike, ki ga vedno pogosteje vrtijo tudi pri nas, slišati ga je na plesih, med kavarniškimi ansambli, priljubljen pa je seveda med mlajšimi gospemi in gospodi, ki si doma vrtijo plošče, za obilen obisk oziroma nadaljnjo naklonjenost, kot je pisalo v reklami, se priporoča Ernest Štivan, Murska Sobota. Mesto je bilo za nekatere standard, kateremu so se poskušali prilagoditi, večini pa je bilo vse, kar se je lesketalo in dišalo, nedosegljivo, predstavljalo jim je pekel na zemlji, kajti vse so videli, tiščali so nosove v izložbe, postopali pred trgovinami, ampak nikoli se niso mogli ničesar dotakniti, ničesar niso mogli prijeti in potežkati v dlani.

* * *

V Soboti si je gospa lahko pobliže ogledala lepe stvari, ki jih je občudovala samo v katalogih ali v časopisnih oglasih. Roža pa je rada, tako kot verjetno vsi, pogledala tudi kaj nenavadnega, kar si je potem samo potihem želela, zlato broško ali droben prstan, ki se je svetlikal v izložbi Ligetyjeve trgovine na Glavnem trgu, drugje, naprej po ulici, se je zagledala v mehko perilo, rdeč klobuček, usnjen notes, vselej je poiskala nekaj za otroka, kar bi potešilo njegovo domišljijo. To je potem nosila v sebi in se igrala z mislijo, ki je tlela samo v njej, ne da bi komu zares zaupala svojo željo. No, je rekla Žalna, na njenem seznamu za pot v varaš so bile označene tudi tržnica, mlekarna, pekarna, mesnica, vse to je popisala s svinčnikom na trd, rjav papir, v katerega so v trgovini zavijali blago. Storila je tako, kakor je vnaprej domislila, da ne bi bila v Soboti v naglici, pa da bi hkrati opravila vse, kar se je namenila urediti, kajti nikoli ni vedela, kdaj bo imela spet priložnost iti v varaš. Želela je, da bi ji na koncu poti ostalo še nekaj časa, ki bi si ga vzela samo zase, celo ukradla bi ga, jo je spreletelo, da bi se lahko prosto in brez cilja sprehodila po živahnih ulicah, užila nekaj mestnega utripa, ki ga je vedno bolj pogrešala. Želela si je v miru obhoditi urejeni grajski park, ki je bil tako drugačen od naših temnih goričkih gozdov, kamor smo hodili samo delat, grabit listje, sekat les, iskat gobe in moški streljat divjad. Park ob Szaparyjevi graščini, z mogočnimi drevesi, hrasti, javorji, smrekami, lipami in košatim grmičevjem, pokošeno travo ter živim ribnikom, je bil nekaj posebnega. Peščene poti in zavite potke so vodile do najtemnejših kotičkov, kamor si se lahko skril pred neželenimi očmi in ušesi. Pod lahnimi koraki, brez cilja in naglice, so prijetno škrabljali usnjeni čevlji, se spominjam, ptice so se oglašale, če si za hip postal. Bilo je nekaj, kar si občutil, še preden si stopil vanj, dišalo je, nekaj mehkega, akacija, bezeg ali kostanj, tudi pozimi je bilo tam povsem spokojno, sneg je prekril poti, bela odeja je pomrznila na vejah, prekrila grajsko streho in pristavo, bilo je skoraj pravljično, ko so v ledeni noči v številnih oknih plapolali plameni iz kurišč in lestencev, in hkrati je v soboškem parku sijalo nekaj skrivnostnega, mislim. Strah me je bilo, srh me je spreletaval, ko sem pomislila, da bi sama zašla med tista drevesa, se izgubila med potmi, po katerih se je sprehajala gospoda, bognedaj, da bi padla v ribnik, je rekla Žalna, toda Roža je vse videla drugače, lepše, torej tukaj, v zavetju dreves, ptic in milega neba, se je počutila svobodno. Ljubila je samoto, pogosto je bila zamišljena, v parku je odkrila skladnost, saj je bil zasajen po zamislih najboljših vrtnarjev, ki pa je v sebi ni mogla najti. V parku je našla vse, po čemer je hrepenela, saj je bil ustvarjen za sprehajanje, počivanje in gledanje. 

Roža je želela na kratko obsedeti sama v mehki senci zelenja in cvetlic na klopci ob Glavnem trgu in samo počakati, da se ji umiri srce, da se zberejo misli ter da neopazno odtava nekam vstran, čisto sama, med oblake. V praznino, ki je za vsakim človekom, drevesom in besedo, kot se je morebiti spomnila Lazarjevih besed, ki pa jih nisva nikoli razumeli, ne ona ne jaz, mogoče nihče dotlej. Roža ni poznala besed laž, krasti, izdati, četudi bi jih slišala, bi jih hote preslišala. Bila je zadržana, častna in včasih malo plaha. Nikoli se ne bi zlagala, mislim, tudi ko bi šlo za življenje, kradljivce je prezirala, zgrozila se je, tako kot njen mož, če je kaj zmanjkalo v trgovini. Rada sta poklonila ali odpisala dolg, samo da ljudje ne bi bili prisiljeni krasti. Vsaka zaupna beseda je ostala v njej kakor zakopana. Skrivnost, ki jo je odnesla v grob. Vem, ko pomislim nazaj, kar je bilo dobro za njenega skrbnega moža, vedno nekoliko preveč zaposlenega, je bilo po volji tudi njej, njunemu vrlemu in talentiranemu sinu je bila scela predana. In tudi midve sva se razumeli brez besed, saj pogosto ni bilo lahko ne njej ne meni narediti tako, da je bilo vsem povsem prav.
​{opomba}186716{/opomba}