Rubrike

Melanholična panonska povest o dobrih ljudeh. Redke, prašne besede. [odlomek]

9.1.2022 / 05:00 Komentiraj
Zvezdna karta Dušana Šarotarja je visoka pesem slovenščine in primer slogovne dovršenosti, kakršnih je malo v naši literaturi.

Dušan Šarotar je dogajanje svojega novega romana Zvezdna karta umestil v spominski čas, ko so predmeti še pripovedovali zgodbe. Med njegovimi junaki besede redke in prašne, da škripajo med zobmi. Pripoved o dobrih ljudeh, skratka, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec: tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj. Roža in Franjo sta se poročila 12. oktobra 1932 v soboški sinagogi in kmalu se jima je rodil edinec Evgen. Maja 1944 so prišli po Rožo in sina ter ju z drugimi vred v začetku julija odpeljali v Auschwitz-Birkenau, od koder se ni vrnil nihče. Franjo je bil na prisilnem delu na Madžarskem in je preživel. Zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresničenega življenja pripoveduje služkinja Žalna. To je zgodba, ki je Dušan Šarotar ne bo nikoli prenehal zapisovati, in je poleg vsega drugega visoka pesem slovenščine in primer slogovne dovršenosti, kakršnih...

”Dušan Šarotar je dogajanje svojega novega romana Zvezdna karta umestil v spominski čas, ko so predmeti še pripovedovali zgodbe.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE