Bi morali biti v Sloveniji bolj uvidevni do političnega dogajanja ob izbruhu korona virusa? In to prvi teden po nastopu nove vlade? V kakšni meri nam dramatična situacija v času samoizolacij in praznih ulic narekuje večjo strpnost in zadržanost do političnih odločevalcev, ko vlada — pri kateri smo natančno vedeli, kaj lahko pričakujemo, in proti njej protestirali na ulici že pred inavguracijo — ne uporablja več zaščitnih mask in z nezadržno kirurško natančnostjo izvaja vse vrste menjav na ključnih položajih v državi?
Dilema je realna. To prakso spremljamo dnevno. Novinarji in uredniki vadijo potrpežljivost pri vsakem koraku oblasti in ne kažejo nobene volje, da bi kritično spremljali dogajanje, ki ni povezano z epidemijo, uresničevanjem navodil, policijskimi prepovedmi, podeljevanjem izrednih pooblastil in urgentnimi aktivacijami zakonskih členov.
Zdi se, da je novinarski profesionalizem obstal in da je ceh zdrsnil v novo formo solidarnosti s politiko. V imenu skupnega boja proti virusu. V kaj se lahko takšna empatija razvije? Kot da že tista prejšnja v časih brez korona virusa ne bi bila dovolj grozljiva izkušnja?

Kozli in krivci

Catherine Fieschi v Guardianu ugiba, da bodo evropski populisti morda poskušali izrabiti koronavirus in se oborožiti z razočaranjem ljudi. A njena začetna predpostavka se zdi karseda daleč od takega zaključka. Predvsem na primeru Italije in desne stranke Liga Mattea Salvinija ugotavlja, da pandemija zbuja veliko politično upanje po zatonu populističnih politik, ki jim bo trenutna kriza zabila žebelj v krsto.
Zakaj? Iskanje grešnih kozlov in krivcev v preveč poroznih državnih mejah, množicah migrantov in pretirani globalizaciji v času pandemije bo po njenem postalo manj prepričljiva oblika populistične retorike. In ker so skrb za varnost in osredotočenost na lastno zdravje ljudi zdaj naredili za manj dovzetne do prodajalcev populističnih slepil in propagande. Zato, ker se morajo, kot pravi Fieschijeva, tudi populisti tipa Donald Trump in Boris Johnson pripraviti na grobo vožnjo, saj so v dovolj velikih težavah.

Na stežaj

Sam nisem prepričan, da bo korona virus deloval kot konkurenca populističnim politikam in da bo po logiki disperzije strahu odvzel veter v jadra vsem, ki še vedno stavijo na širjenje strahu ter ksenofobne in antiislamistične učinke — ali pa da bo vladajočim populistom preprosto zmanjkalo časa, volje in energije, ker imajo opraviti z resnejšo kugo od beguncev in drugih oblik zunanjega sovražnika.
Zanimivo poglavje v odnosu do oblasti predstavlja domača akademska in intelektualna elita, od katere bi pričakovali urgentno politično analizo. Njen bolj lepodušni del se ji je v celoti odpovedal, se bolj varno prelevil v virologe in specialiste za korona virus, psihologijo množic v času panike in odkrivanje novih solidarnosti, ki morajo pripeljati do komunizma. Nekako bi še razumel, če bi najprej opravili svoj posel. Ampak prepoznali jih boste po tem, da že leta in leta nimajo nobenih pripomb na oblike tujega in domačega fašizma. Največkrat ga kar zanikajo.
Korona virus je med nas pripeljal novo nevarnost: vrata za politično naivnost, od novinarske do intelektualne, so odprta na stežaj. Kot že dolgo ne.