V pričakovanju novega vala epidemije in razsežnosti gospodarske krize se na vseh koncih sveta ukvarjamo s politikami majhnih korakov, ki spreminjajo naš prostor. Ti koraki zaznamujejo medijski prostor v lokalnem, nacionalnem in globalnem okolju. Zaznamujejo demokracijo in naš pogled na svet.
Ni magične formule, kako rešiti medije pred propadom. So samo odločitve, ki bodo medije prej ali slej pahnile v propad. Ukinjanje posameznih medijev pomeni manjšanje raznolikosti na medijskem trgu, nazadovanje demokracije, nevarnost zavajajočega ali imperialističnega pogleda na svet. To se dogaja v vseh okoljih. In čeprav se zavedamo, da je za demokracijo to nevarno in da so družbena omrežja novi osvajalci sveta, resnih rešitev ni na vidiku.

Rešitve ni na obzorju

Tisk propada že več kot desetletje. Samo v ZDA so od leta 2004 ukinili dva tisoč časopisov. Demokratični primanjkljaj zaradi ukinjanja lokalnega tiska je očiten, toda primernih rešitev za to ne najdemo. Očitki letijo na Facebook in Google, ki sta na račun lokalnih medijev prevzela oglaševalske deleže. Tudi reorganizacija uredništev, prilagojenih preoblikovanim tiskanim in spletnim vsebinam, ki bi z oglaševalskimi prihodki na spletu omogočili razvoj tisku, se ni posrečila. 
S preoblikovanjem vsebin se mučijo tudi televizije. Celo BBC, ki je najbolj dosledno ohranjala programsko shemo, se zaveda, da se njihovo občinstvo spreminja ali celo izumira. Po 48 letih ukinjajo popoldansko informativno oddajo, namenjeno otrokom. Ukinitev je potegnila za seboj množično tarnanje, toda argument nizke gledanosti je bil logičen. Res je dolgo trajalo, da so naposled le ugotovili, da je obstoječi televizijski format za otroke preživet in da ustvarjanje prinaša izgubo. Namesto v to bodo sredstva namenili za spletne vsebine.

Rutinska odločitev

Takšna odločitev je morda samo rutinska. Podobne spremembe se pogosto dogajajo na vseh drugih javnih televizijah, kaj šele komercialnih. A resnica je, da je spremembo programa moral odobriti Ofcom (Urad za komuniciranje, ključni medijskih nadzornik in regulator v Veliki Britaniji). Ta »urad vseh uradov« se ukvarja s strokovnimi medijskimi vprašanji kot recimo s programsko politiko, naročninami, uresničevanjem javnega interesa v BBC in drugih medijih, je pa tudi pritožbeni organ občinstva. Ofcom združuje skoraj vse, kar medijska krajina potrebuje. Njegovo delovanje je stvar politike, prav tako tudi financiranje. Toda politika se zaveda, da mora ustvarjati pogoje, da medijski prostor deluje. 
Mediji so skratka podvrženi nujnim spremembam. Toda od politične kulture konkretnega okolja je odvisno, kakšne bodo te spremembe in pod kakšnimi pogoji bo do njih prišlo.

Dobrobit državljanov

Obstajata dve skrajnosti: na eni strani prepričanje, da je edino vodilo in merilo trg, na drugi pa paternalistični nadzor nad mediji, kakršnemu smo bili priča v času državnih medijev v srednji in vzhodni Evropi.
Od politikov in medijev samih je odvisno, v katero smer bodo šle spremembe. Bo to za dobrobit občinstva oz. državljanov?
V razmerah napadalnosti in besa, kakršne trenutno vladajo v Sloveniji, si ne upam in ne znam napovedati, kaj se bo zgodilo pri nas. Tudi nimamo Ofcoma, ki dela v interesu državljanov in pri tem ohranja zaupanje medijskega sektorja in politikov.