Zdej, ko se bo začela šola, vedno pomislim na svoje šolske podvige. Ker ko me kdo vpraša, če mam kej narejenga, kr ne vem, kje bi začela, pa rajš rečem, da nč. Sej je v končni fazi vse skup nč. Ker ni, da bi začela naštevat ne vem kakšne fakse, ampak ne vem pri kermu failu začet. Pač, črna ovca familije.
Osem let sem bla pridna, pol sem se pa odločila, da ne bom več. Se spomnim, kako mi je fotr sikal: “Če bi bla z naše šole, bi še razumel, tko pa ne vem, zakaj vsakič na roditeljskem poslušam, ‘pa tko pametna je, a ni škoda’.”
Njegova šola pomeni Janez Levec. Ne da je on hodil, učil je celo življenje tam.
Ker jaz nikol nisem jebala sistema. Da bo men kdo govoril kaj bom delala, ob keri uri morm kje bit pa še kaj in kako dajat v svoje takrat še sveže možgane. Upor od nekdaj. Kar mi je prineslo same probleme v življenju. Sam jebat ga, ne morem iz svoje volčje kože.

Internat

Sicer sem enkrat o temu že pisala, ampak komot ponovimo. Najprej sem hotla na oblikovno, ker če je tvoj fotr talent za risanje, živiš v zablodi, da si tud ti. Pa padem na sprejemcih in grem na grafično. Dojamem, da je srednja šola bolj zanimiva zarad žura, kokr učenja, in zato smo sam še špricali. Mal pred koncem leta me je mogu fotr izpisat zarad neopravičenih ur.
Pol sem se pa kr budalo delala, da drug let ne grem v šolo. Kr nikamor vpisat pa tko. Fotru se je čist utrgalo. Poklical je našga sorodnika, k je bil ravnatelj, in tko sem 1. septembra naenkrat sedela v klopi v Postojni in poslušala o listih na gozdarski šoli. Cherry on top, mogla sem bit še v internatu čez teden.
Čist brez veze govort, kako se je to končalo. Čez tri mesece sem bla prva punca, k je letela iz internata. Za finish sem pobruhala še fasado internata z okna, ker smo se ga za poslovilca tok nabili. Foter me je prišel iskat. Nikol ne bom pozabla une tišine v avtu. Bil sem stara šestnajst let in sem buljila v all-starke in nisem vedla, kaj rečt.
En dan me je najdel en na FB: “Ej, a si ti una Tereza, k je mela v Postojni all starke, pa Pearl Jam gor napisan?” Jao meni, še se me spomnete.
Fotr je bil tud sam tih. Total razočaran. Sej verjamem, da dans vidi zadeve drugač, da sem res bla vedno mal drugačna, da ni delal vedno prav. Sam kaj boš s takim otrokom? Ga tepel? To valda da ne.

Jovo na novo

Drugo leto pa opet jovo na novo: “Kam se misliš vpisat?” Jao, kdaj boste nehali s tem? In pol mal večerna ekonomska, sam sem tud takoj odfukala. Nč, bom mela pa sam osnovno. Res nisem nikol nč dala na te fore. Čeprov če pogledaš moji familiji po obeh, je stvar čist kontra.
Minejo leta, zgodi se stvari za ene pet knjig in kr naenkrat spet sediš v šolski klopi. Zdej sem stara 23 in tokrat kr še v italijanščini. Prvi letnik again. Ocene od 1 do 10, šola tud ob sobotah. Najprej so padale sam desetke, devetke, hja, pol pa ne glih več tok. Sem že bla bolj na šesticah, ko sem se ukompala s sošolci.
Ajej, Italija … To je spet za ene dve knjigi. Odfuk. Dopizdi mi vse skupaj in hočem nazaj domov. Počakam še konc šolskega leta in evo, končno en letnik končan, magar v drugem jeziku. Kle se spet zgodi sto stvari, še za tri knjige. Leta 2006 spet sedim v šolski klopi. Tokrat sem se šla mal drugačen podvig. Da bom kr preskočila srednjo, ker ko jebe une letnike. In da niti na tečaj cel let ne bom hodila, bom jaz to kr sama.
In prideš na gimnazijsko ali splošno maturo in si ena šifra na papirju. Naredila sem italijanščino, slovenščino, angleščino pa zgodovino. Joj, kje bi lahk dobila esej? Primerjavo Visoške kronike pa Zločina in kazni sem napisala k ta velika. E, pri matematki pa sem zajebala. Dolga zgodba, tiče se pa mene pa enga, k sva mislila, da se bova šla inštrukcije. Vse sva zinštruirala, sam sinus pa kosinus bolj mal. In ker sem bla tok kao pridna, so mi dali še dve leti za matematko, da jo nardim, ampak men je že zdavnaj padlo vse dol. Spet so mi vse vzeli in nazaj na osnovno šolo.
Matura, dodatna knjiga.
In tko sem zaključila svojo kariero s šolami.

Ker sem že zmagala?

Da bi enkrat vmes pomislila, da pa mogoče znam pisat, to pa ne. Rajš bi se šla ekonomistke, gozdarke, vse, sam na pisanje nisem pomislila. Ker za pisanje res ne rabiš šole. Dans za marsikej ne rabiš šole. Sam kaj znaš. Dvomim, da moj brat, k se kotali po celmu svetu, živi drugje, dela 3D design za računalniške igrice, kaže tam diplomo, da je hodil na Filofaks.
Tale devetletnik klele lepo obrazloži, kako on vidi šolo. Video je v italijanščini. Glih tok, da mal preverite svoje znanje. Kot ga je hotla ena ženska men enkrat. Ko je izvedela, da sem bla na predizboru proznega mnogoboja v Ljubljani v žiriji, se ji je kr neki utrgalo na FB, seveda me je pol tud izbrisala. “Kako si lahk ti v žiriji, če nimaš šole!?”
Ker sem že zmagala?
{embed_youtube}https://youtu.be/zFNagLGjVQk&t{/embed_youtube}