Bilo bi lepo, če bi vsakemu umrlemu človeku v slovo nekdo napisal nekaj toplih in prijaznih besed. Čeprav je večina življenj po običajnih standardih nekrološkega žanra premalo družbeno pomembna, bi si to zaslužil vsak.
Matjaž Vidali je tipičen primer človeka, ki bi post mortem lahko ostal brez nekrologa. Le kdo bi pisal medijsko zadušnico človeku z napol definiranimi zadolžitvami, ki se je dvajset let svaljkal od medija do medija in ki ga nihče razen insajderjev in satelitov ni poznal? Kdo bi napisal kaj lepega o križancu med tehničnim urednikom, IT-jevcem pred svojim časom, samodeklariranim dizajnerjem in svetovalcem za mešanje megle, motečim elementom in lokalno trač centralo?
Vidalijev primer pa je še bolj zapleten. Kako prikupno zoprnemu ob slovesu sploh napisati nekaj toplih in prijaznih besed?
Evo: Vidali me je s svojim hudomušno hudobnim nasmeškom spominjal na ta glavnega od tistih dveh porednih škratov v Nodiju, ki ju je gospod Pisk na koncu vedno aretiral.

Rojen blefer

Čeprav je bil nemogoč, a ne za dolgo zamerljiv težak, ki je spravljal ob živce vse žive (in mrtve) urednike od Slivnika na Magu in Steinbucha na Žurnalu pa do mene na Času — in to tako v redakcijah kot v lokalih —, smo ga imeli radi. No, neradi smo ga imeli radi.
Vedno je bil zraven in povsod prisoten — tudi če ni bilo treba, ker se je znal prištuliti —, vendar je znal izginiti, ko si ga najbolj rabil. 
Čeprav je bil Vidali tečen, ga ni nihče poslal k hudiču in mu rekel, da noče več z njim delati. Ker da ni edini. Ker saj res ni bil. Morda je imel v telefonu shranjenih res več številk kot mi, toda on je te cifre zbiral tako kot kdo drug znamke in se s tem širokoustil.
Toda bil je res edini, ki je kot rojen blefer — v tem pozitivnem, pokeraškem smislu — znal prignati kljubovanje tako daleč, kot da smo uredniki in novinarji tam zaradi tehničnega urednika in ne obratno. Bil je nezanesljiv in nepredvidljiv, a je znal rešiti situacijo. Znal se je pustiti prositi. Znal se je narediti nepogrešljivega. Nihče ni znal tako kot on držati zase tega, kar službeno nikakor ni bila samo njegova stvar, čeprav je bila njegova odgovornost. 

Saboter

Če je šlo kdaj kaj (tehnično) narobe, je obstajala velika verjetnost, da je za to bil kriv Vidali. Pogosto sem ga imel na sumu, da je njegova muhasta aktivnost in/ali neaktivnost v bistvu sabotaža. Da bi dokazal svoje. Ker je bil nezadovoljen. Ali preprosto slabe volje, ker ga nismo poslušali. Bil je izjemen demotivator, zato ga je bilo treba pogosto ignorirati ali utišati.
Se pa je pustil sam motivirati. Ni ga bilo težko podkupiti. Samo kakšno njegovo idejo si moral sprejeti ali pohvaliti. Pa včasih sploh ni imel slabih, to je že treba priznati. In resnici na ljubo, danes ne delajo več medijskega personala, ki bi kazal samoiniciativnost. Kaj šele preveč samoiniciativnosti — in ki bi bil pri tem še kreativen.
Kadar je šlo kaj narobe, se nas je pet minut pred katastrofo usmilil in se brez besed in pompa, a z vidnim zadoščenjem izkazal kot rešitelj sveta in prihodnosti medijev.
Potem smo šli na pivo. Spil ga je vedno veliko preveč in je naslednji dan prespal pol delovnega dneva — pa če se je spet svet podiral. Potem je prišel, kot da se ni nič zgodilo. Kadar je bil v formi, je bil v formi. Takrat je delal čudeže. Če se mu je le ljubilo.

Kolateralna škoda krize

V nekem obdobju je Vidali izginil iz medijev. Bil je kolateralna škoda krize 2008. Ena njenih prvih, pa tudi najbolj neopaznih, pogrešljivih žrtev. Za njim so šli še mnogi drugi trmasti in neprilagodljivi. Vsaj iz štampe in iz mainstreama.
Bil je naveličan, resigniran človek stare šole, ki je sicer bil na tekočem z digitalijami, vendar se na tej novi sceni ni znašel. Niti se ni po mojem ni hotel. Raje je šimfal in nergal naprej. Kot v najboljših časih. Kot da se nič ne dogaja.
Pa se seveda je dogajalo. Noben pes ga ni več povohal, sam pa je tudi bil preveč ponosen, da bi prijazno mahal z repom in se slinil.

Prekleto, da ga nisem poklical!

Njegova abdikacija je bila bolj sprijaznjena kot radikalna, a tudi logična in neizogibna. Preselil se je nazaj v domači Kranj. Vsake toliko se je še kdaj pojavil v Žmaucu — kamor sicer nismo več zahajali — in potem povešal surlo do naslednjič, če ob njegovem nepričakovanem klicu nismo čez pol ure že pritekli.
Nekje si je omislil vrtiček, na katerem je gojil paradižnik in začimbe in jih mlel in vlagal. Tu in tam je kot faca, izrezana za pantomimo, nastopil v kaki reklami — kot v tej za Gorenjko —, potem pa še to ne več.
Pred meseci sem izvedel, da ima Vidali raka. Čeprav je bil drama queen, nisem imel razloga, da ne bi verjel. Sem pa to neverjetno misel, da bi lahko umrl tako zgodaj, podzavestno odrival od sebe. Nisva bila več na taki valovni dolžini, da bi ga poklical in vprašal, kako je. Pa bi ga moral. Nisem bil več med pomembnimi ljudmi v indijanskem poletju njegovega življenja, pa vendar. Prekleto, da ga nisem poklical! S tem sem nehote dezavuiral nekaj najbolj razburljivih, če že ne najboljših let mojega profesionalnega življenja.
Zato ta nekrolog. Moj najljubši okostnjak iz omare (no pun intended) mi je požrl preveč živcev, da se mu ne bi oddolžil s tem nepogrešljivim, toda nepomembnim nekrologom. Ker točno tak je bil tudi Vidali. In zato si to zasluži za slovo.