Materinstvo je roman, ki se sprašuje o družbeni vlogi ženske, ukvarja pa se tudi s sámo formo romana. Gre za razmislek o tem, ali imeti otroke ali ne: so še vedno nujnost ali so samo še sentimentalna gesta? To mnogoplastno delo, razpeto med teorijo, življenje in fikcijo, si zastavlja temeljna vprašanja o tem, kako preživeti in živeti, kdo smo in v čem je smisel. Gre za filozofski roman, ki se včasih spretno skriva za navideznimi banalostmi, a le zato, da lahko iznenada udari z vso silo. Temeljno branje za vse, ki razmišljajo o tem, ali bi imeli otroke — pa tudi za tiste, ki so to odločitev že sprejeli.
Sheila Heti (1976) je s svojima deloma How Should a Person Be in Women in Clothes prodrla med kritiško in bralsko najbolj cenjene avtorice svoje generacije. Materinstvo, njen prvi prevod v slovenščino, ki je izšel pri Beletrini, je New York Magazine razglasil za najboljši roman leta 2018, znašla pa se je tudi na seznamu najboljših knjig po mnenju mnogih medijev. Roman je v manj kot enem letu po izidu dosegel kultni status tako med bralci kot na teoretskem področju. 

Sheila Heti: Materinstvo | Prekinitev odnosa

Danes popoldne sem šla k svoji zdravnici. Pregledala me je in mi potem zastavila nekaj vprašanj o mojem življenju, tudi to, kakšno kontracepcijo uporabljava z Milesom. V zadregi sem priznala, kaj res uporabljava: prekinitev odnosa. To metodo sem uporabljala s skoraj vsemi moškimi. Pa če zanosite? Ne bi imeli nič proti? Potrudila sem se najti enostaven odgovor, a so se mi stavki hitro zavozlali.
Po pregledu sem se sprehodila po mestu in poklicala Tereso. Omenila sem ji, da me skrbijo poti, na katere ne bom stopila, in rekla je, da imamo vsi takšne poti, da pa se, ko razmišljaš o svojem življenju, za nazaj pogosto izkaže, da si sprejela prave odločitve in šla po pravih poteh. Rekla je, da ne gre za to, da bi se odločila za eno življenje namesto za drugo, ampak za to, da si odprta za življenje, ki se hoče izživeti skozte. Da nekaj ustvariš, potrebuješ napetost — peščeno zrno v biseru. Rekla je, da so moja prevpraševanja in moji dvomi pesek. Rekla je, da so nekaj dobrega in da me silijo, da živim pošteno, da se sprašujem o tem, kaj mi je pomembno, in da torej živim smisel svojega življenja, namesto da bi se zatekala h konvencijam.
Naj potem poskusim odkriti in živeti svoje vrednote, čeprav se morda niti ne zdi, da bi v življenju napredovala, medtem ko menda vsi moji prijatelji napredujejo — izpolnjujejo vse lepo po spisku. Sprašuj se samo, ali živiš svoje vrednote, ne, ali slediš predpisanemu spisku.

Različne prihodnosti

Po najinem pogovoru sem se zavedela, kaj vedno počnem: poskušam si zamisliti različne prihodnosti zase, tisto, za kar si najbolj želim, da bi se zgodilo. Ne vem, zakaj to počnem, ko pa nič od tistega, na kar sem upala — kadar se mi je to dejansko izpolnilo —  ni bilo prav nič podobno mojim predstavam. Zakaj potem časa ne porabim za privajanje temu, kar se je dejansko zgodilo? Zakaj se ne sprijaznim s tem, kako je, glede na to, kaj sem se o življenju naučila tako, da sem dejansko živela? Namesto tega sanjarim, čeprav je edina sreča, ki sem jo doživela, prišla mimo mojih načrtov.
Tvoja predstava o tem, za kaj v tvojem življenju gre ali kakšno naj bi bilo, nastopi, še preden je tvoje življenje sploh utegnilo steči. Toliko časa, ki ni dobil priložnosti, da bi se ti pokazal, prebiješ v prizadevanju, da bi se prostor pred tabo napolnil natanko tako, kot upaš, da se morda bo. V čem je torej smisel tega, da imaš ves ta čas? Da si sploh v njem? Zakaj ne bi kar umrla, ko se ti v umu izriše zadovoljiva predstava o tem, kakšno naj bi bilo tvoje življenje?
Razlog, da se preprosto ne ubijemo, ko smo enkrat dognali, kakšno si želimo, naj bo naše življenje, je v tem, da hočemo dejansko kaj doživeti. Ampak kaj pa, ko se tisto, za kar smo mislili, da si želimo doživeti, ne zgodi? Ali pa, ko se zgodi kaj, za kar nismo mislili, da si želimo doživeti? V čem je smisel tega, da doživimo vse te druge zadeve, zadeve, ki si jih sploh nismo želeli, ki si jih nismo izbrali?

Zakaj se sploh trudimo?

Glede na to, da se življenje le redko ujema z našimi pričakovanji, zakaj se sploh trudimo s tem, da kar koli pričakujemo? Ne bi bilo bolje, če ne bi načrtovali za naprej? Ampak tudi to se zdi noro, saj načrtovanje in želje včasih le delujejo. Pa tudi če ne delujejo, z njimi še vedno nekam pridemo. Ali pa se vsaj zdi, da bi, če si ne bi želeli in če ne bi načrtovali, obtičali na mestu. Dostikrat slišiš, da je odločitev, imeti otroke ali ne, največja odločitev, ki jo lahko v življenju sprejmeš. Mogoče to drži, hkrati pa tudi nič ne pomeni. Odločitev se zgodi v tebi, v tvoji glavi. Ni dejanje. Da se v življenju kaj zgodi, morajo biti udeleženi še drugi ljudje. Za to moraš napeti voljo. Marsikaj mora sodelovati. Za to mora napeti voljo življenje sámo. Odločitev v glavi je nekaj prav majhnega. Ne naredi otroka. Če odločitev v glavi ne naredi otroka, zakaj porabljam toliko časa za premišljanje o njej? Sodi se nas po tem, kar se nam zgodi, kakor da je to povzročilo naše odločanje. Ogromno časa zapravimo za premišljanje, ali naj imamo otroka ali ne, ko pa je premišljanje tako majhen delček vsega skupaj in ko je že tako malo časa za premišljanje o stvareh, ki dejansko osmišljajo. To pa so?
Nihče ni čisto pričakoval, da bo šlo, kakor je šlo — njegovo življenje namreč. Nihče ni povsem zadovoljen s tem, kako se mu je izteklo. Ampak večina ljudi v tem vseeno lahko najde nekaj veselja.
Prijateljica, ki je hodila z nekim moškim, je že precej kmalu, ko sta začela seksati, zaslišala zvok in privolila, da bo. Rekla mu je, naj mu pride v njej. Zanosila je, in odločila se je prekiniti z njim, ostala pa sta prijatelja. Našla si je fanta, s katerim si je želela vzgajati otroka, ob koncih tedna pa ga vzame oče. Dečka imajo vsi radi in videti je, da je vse v redu. Kakšno življenje! Da se odzoveš na klic, ko pa je to enkrat storjeno, sprejemaš praktične odločitve, in to dobre odločitve.
Prejšnjega avgusta sem zvok zaslišala tudi jaz, globoko v duši. Nikoli si nisem želela otroka tako zelo kot tisti mesec. Spomnim se, da sem sedela na jezerskem pomolu pred vikendom prijateljičine mame in da sem ji povedala za svojo željo — nisem pa povedala Milesu, mesec prej je namreč začel prakso v odvetniški pisarni, in ni se mi zdelo pošteno, da bi to načela ravno takrat. Ni bil pravi čas. Devet mesecev pozneje so štiri moje prijateljice rodile. Kakšen zvok smo vse po vrsti zaslišale tistega avgusta?

Po naključju

Ko sem bila mlajša, sem si rekla, da če bom kdaj imela otroka, bo to samo, če bom zanosila po naključju. No, pa sem res po naključju zanosila in odločila sem se, da ne bom obdržala.
Takrat sem jih imela enaindvajset in sem ravno začela jemati kontracepcijske tablete. Ko sem ugotovila, da sem noseča, sem se v istem hipu že odločila, da bom splavila. Med ugotovitvijo in gotovostjo, kaj hočem narediti, ni bilo presledka.
Zdravnik, ki me je pregledal, mi je svetoval, naj otroka obdržim. Pokazal mi je ultrazvok, čeprav ga nisem hotela videti. Rekel mi je, da je prezgodaj za umetni splav. Ker je obstajala možnost za spontani splav, je rekel, da ne bi bilo prav, če bi ga naredili zdaj. Pošalil se je, naj otroka rodim in ga dam njemu; rekel je, da bi mu lahko vsak teden na dom prinesla vrečke mleka. Šele, ko sem že prišla iz njegove ordinacije, sem dojela, kaj je mislil: mleko, ki bi priteklo iz mojih dojk.
Tiste dni, preden sem bila spet naročena, nisem počela drugega, kot da sem čakala na splav. Kadila sem travo, jedla bombone in čokolado in čips, preveč pila in kadila, kakor da hočem zastrupiti stvarco, ki je rasla v meni in zaradi katere mi je bilo po ves dan slabo.
Šele danes, ko to pišem, mi je padlo na pamet, da je lagal. Hotel je, da bi si premislila. Na splav ti ni treba čakati. Ampak takrat sem bila premlada in vse preveč sama, da bi to razumela.

Nekaj grozečega je na ženski brez otrok

Zakaj imamo še vedno otroke? Zakaj se je tistemu zdravniku zdelo pomembno, da imam otroka? Ženska mora imeti otroke, ker jo je treba zaposliti. Ko razmišljam o vseh tistih, ki hočejo prepovedati splav, se mi zdi, da to lahko pomeni samo eno — ne, da bi na svetu radi videli tega novega človeka, ampak da raje vidijo, da bi bila ta ženska zaposlena s skrbjo za otroka, kakor pa, da bi počela kar koli drugega. Nekaj grozečega je na ženski, ki ni zaposlena z otroki. Na taki ženski je nekaj nemirnega. Česa se bo lotila namesto tega? Kakšne težave bo zakuhala?
Danes popoldne sem obiskala prijateljico Mairon v njenem novem stanovanju. Dojenčka je držala v naročju, kakor da je krhka igračka. Rekla je: Joj, ravnokar mi je padlo na pamet! Enkrat me boš poklicala in mi povedala, da si noseča! Rekla je, da sem videti zelo plodna — kot da je materinstvo iz nje naredilo jasnovidko, kakor da bi lahko ocenila, koliko je kdo ploden, če se mu le približa.
Rekla je, da je, ko je prvič videla svojega sina, pomislila: O moj bog, malo je manjkalo, da tega ne bi naredila! Otroka si ni želela od nekdaj — pravzaprav vse do trenutka, ko je pokukal na plano, ni vedela, ali si ga. Mož je to predlagal kot nekakšno igro — naj skupaj z njim skoči na glavo! — in ona je privolila.
Ko je izvedela, da sva z Milesom še vedno skupaj, je kar zažarela. Rekla je: Noben moški ni boljši od drugega — razen če te tepe, če igra na srečo, če goljufa ali pije, boš imela z vsakim moškim enake probleme, kot jih imaš z Milesom. Pojasnila je, da sta se z možem pred kratkim odločila, da se ne bosta ločila.
Kako zanimivo, sem rekla, da je to ločena odločitev od odločitve, da se poročiš.
Je, je rekla. Zdaj se kregava samo še zaradi denarja.
Za banalnosti se ne zmeniva.

Vsak atom

Vsak atom v njej si je želel, da si ustvarim družino in naredim otroke. To je tudi priznala — da bi rada, da bi bile vse njene prijateljice poročene in imele otroke, tako kot ona. Strinjala sem se, da se to sliši kot pustolovščina, in laskalo mi je, da mi je rekla: Super bi ti šlo od rok.
Je v meni nekaj, kar ve, ali bom imela otroka ali ne? Bom odslužila svoje, kot je rekla Mairon, tako kot so moški nekoč odslužili vojsko? Se bom poročila z Milesom, potem obljubila, da se ne bom ločila od njega, in nikoli živela avantgardnega življenja? Ko sem rekla, da je to tisto, česar si želim, me je Mairon okregala: Zdaj pa iz vsega skupaj že delaš preveliko intelektualno uganko. To ni resnica. Življenje ni tako. Avantgardno življenje ne obstaja.
Ko sem odhajala od nje, sem se na stopnišču znašla iz oči v oči s svojo nekdanjo profesorico. Z Mairon sva se pred leti spoznali prav na njenih predavanjih o antični književnosti. Šla je na obisk k dojenčku in izmenjali sva nekaj besed. Povedala sem ji o svojem obisku in o tem, kaj mi Mairon želi v življenju. Rekla je: Prosim, ne imej otrok. Profesorica je imela petintridesetletno hčerko. Vem, da mi je hotela prihraniti tlako in bolečino. Rekla sem: Ampak ali ni bilo to, da si imela hčer, nekaj najboljšega v tvojem življenju? Pomolčala je in potem priznala, da je bilo.

Sirene

Kaj naj s temi nevarnimi, lepimi sirenami, kakršna je Mairon, ki resda pojejo tako milo, da se jim ne moreš upreti, a tudi ravno toliko žalostno kot milo? Izraz petje siren se nanaša na klic, ki se mu je težko upreti, če pa nanj kdo odgovori, se bo to zanj zelo slabo končalo. Njihovo petje zazveni opoldan, v brezvetrju, ter dušo in telo zaziblje v usodno otopelost — začetek razkroja. Potem pa se upiraj kot menihi, ki se upirajo temu, da bi ležali z ženskami — ne glede na to, kako prijetno bi bilo. Sama pri sebi prepevaj svoje pesmi lepše, kakor jih pojejo matere skušnjavke. Prelepo prepevaj svoje pesmi, kajti spričo njihove mamljive glasbe in pesmi, ki jih pojejo, boš kaj kmalu pozabila na doma-
čo deželo.

Umetnice z otroki

Včeraj sva se z Milesom dolgo pogovarjala o umetnicah, ki imajo otroke. Veliko je govoril o tem, zakaj se toliko napihuje radosti starševstva in da je to v resnici kot oranje njive. In zakaj naj bi ljudje, ki imajo drugo delo, morali tudi orati njivo? Zakaj bi moral to početi vsakdo? Potem je rekel, da starševstvo zahteva ogromno časa in da ti požre vso energijo, ker je popolna služba — zelo težka, opravljaš pa jo lahko samo ti. Pa ni z umetniškim ustvarjanjem ravno tako? je vprašal. Če bi našla vir eksistencialnega zadovoljstva v starševstvu, bi čutila tako močno željo po umetniškem ustvarjanju? Rekel je, da je človek lahko bodisi velik umetnik in bolj klavrn starš bodisi obratno, ne more pa biti odličen v obeh vlogah, ker tako umetnost kot starševstvo zahtevata ves tvoj čas in pozornost. To so misli, kakršne si vedno prizadevam izriniti iz glave. Ko sem ga slišala tako govoriti, sem postala malo žalostna, po drugi strani pa se nisem nikoli zares videla kot matere, niti v trenutkih, ko sem pomislila, da bi to lahko bila. Pravi, da nimava denarja, morala bi se preseliti, vse spremeniti. Midva nisva za normalno življenje — nisva urezana po tem kroju. Proti koncu je govoril o tem, kako so kulture vedno puščale prostor za tiste, ki si ne želijo otrok: v duhovščini — za nune in duhovnike; pa za učenjake in umetnike. Kar pa se tiče zaobljube čistosti, ki jo zahteva cerkev, je šlo po njegovem v bistvu za to, da tisti, ki se posvečajo težavnemu duhovnemu delu, ne bi bili primorani tekati za otroci, in da družbe menijo, da ti ljudje prispevajo na druge načine, pa jim pogledajo skozi prste. Vse jutro sem v prsih nosila nekakšen hlad do njega. Zakaj moram biti ena tistih, o katerih govori?
O tem, da nimaš otrok, sem govorila kot o žrtvi, on pa je rekel, ampak kaj pa žrtvuješ? Zelo pozorno sem ga poslušala in se potem spomnila občutja skrajne poglobitve, ki me je obšlo — enkrat, ko sva bila v kuhinji; da se bom, če bom ostala z njim, tako globoko spustila v pisanje in v življenje, v najtemnejše kotičke same sebe in sveta.
Potem bi morala biti mogoče hvaležna, da si ne želi, da bi imela otroka. Po svoje bi morala biti hvaležna.

Denar

Danes sva se z Milesom, preden sva šla spat, prepirala o denarju. Kdo naj bi plačal za kaj in kako — s tem se je začelo. On je zadolžen zaradi študija prava, poleg tega nakazuje za hčerko, jaz pa nisem bila nikdar zadolžena, ker sem ves čas študija delala — tako zelo me je bilo strah zadolženosti. Še nikoli nisem imela skupnega denarja z moškim, še nikoli vzela denarja od partnerja, nikoli nisem preživljala moškega in tudi mene ni nikoli nihče preživljal. Toliko groznih spominov imam na to, kako so se moji starši prepirali zaradi denarja; s tem, da sem ohranjala denar ločen, sem se poskušala izogniti prav takšnim sporom.