Korona se kar ne neha. Dramatične napovedi so se izkazale za še bolj dramatične. Zadnje mesece smo prebili ob premlevanju in iskanju krivcev, preučevanju teorij zarot in premislekih, ali je virus res tako strašen. Da je hud in da nas virus lahko ohromi bolj kot ukrepi sami, vem iz domačih izkušenj. Biti pet tednov v karanteni in skrbeti za okuženega, ki se bojuje z vročino in hlasta za zrakom, je huda izkušnja. Kolikor je le bilo mogoče, sem seveda skrbela za to, da ne zbolim tudi sama, saj bi se domači ritem potem še bolj sesul.
Mislim, da ni razkužila na trgu, ki ga ne bi preizkusila. Razkuževanje je postalo moja obsesija. Porabila sem na stotine rokavic. Storila sem vse, da se nisem okužila.

Dolg seznam

Sin se je blazno veselil začetka šole, toda moja okužba bi lahko pomenila tudi njegovo okužbo in karanteno razreda ali celo šole. Drugi sin, ki se je odpravljal na študijsko izmenjavo, bi moral zavreči izjemno mednarodno priložnost, ki se je je veselil vse leto. Da ne omenjam na desetine, stotine stikov, ki jih imam samo v nekaj dnevih, ko se začenja študijsko leto.

Vse bo še v redu

Tudi zato imamo zdaj ukrepe. So preveč rigorozni? Ne vem. Vem, da bodo s šolo na daljavo učenci trpeli. Ta davek je najhujši. A še bolj bodo trpeli, če se bomo obtoževali, besneli, sikali eden na drugega in jim razlagali, kako grozen je ta svet.
Pa v resnici ni čisto tako. Preživeli bomo že, toda sami se moramo odločiti, ali bomo preživeli z besom in jezo ali pa s humorjem in nasmeškom. Tudi zaradi mladih imamo odgovornost, da sveta ne slikamo popolnoma črno. Učenci, dijaki in študenti so zaskrbljeni, ker jim pošiljamo sporočila, da je vse grozno in da je za umret.
Ne, res ni fajn. Ni fajn biti v karanteni. Ni fajn biti okužen. Ni fajn biti na intenzivni negi. Ne more biti. Tudi ni fajn, da ne moremo na počitnice in na zabave. In navsezadnje, da ne moremo v šolo. Ne, res ne.
Bruci nas žalostno gledajo in od nas terjajo pomirljiv pogled, da bo še vse še v redu. In verjetno res bo!