Operetno razkritje Mate Hari s Škofljice, ki da ji je Šarec ne samo zrihtal službo na Sovi, ampak z njo za nameček domnevno še šmira, je nazorna ilustracija teze Vesne V. Godina, da so posledice pravičniško besnega zaletavanja v predsednika vlade ravno nasprotne, kot bi si kritiki želeli: vox populi je vedno bolj na njegovi strani.
In kako tudi ne bi bil. Samo poglejte, kaj mu delajo. Recimo, postavijo mu zasedo z mikrofoni pred hotelom Slon in ga zadirčno vprašajo:

Marjanca: »Poznate N. H. in pa kako to, da je dobila službo na Sovi?«
Marjan: »Službo je dobila, ker se je prijavila in je šlo to vse po postopkih.« 
Marjanca: »A jo poznate osebno? A jo poznate osebno?«
Marjan: »Poznam jo že dolgo nazaj, že dolgo pa se nisva srečala.«
Marjanca: »Potem pa še tale zapis na Facebooku. A boste odstopili, če se karkol izkaže, da ni bilo resnično?«
Marjan: »Ne bo se nič izkazalo. Ker delamo po pravilih.«

In ko medij potem napiše, da je »nervozno«, »stežka«, »jecljajoče« — kar milo rečeno ni res — »priznal, da jo pozna«, Šarcu za dober vtis ni treba drugega, kot da na Facebooku zavrne očitke kot oseben napad nanj s strani SDS in njihovih medijev in za dobro vago doda še slikovito ljudsko metaforo o »kurjenju mokrih drv«.

Niti Toninov KNOVS

Prepričanje, da nam politiki praviloma prikrivajo svoje nečednosti, so senzacionalistični mediji pripeljali do absurda. Prišli smo tako daleč, da so ljudje prej pripravljeni verjeti politikom kot pa medijem. To seveda ni logično. Mediji bi kot psi čuvaji načeloma morali biti bolj zaupanja vredni kot politiki. Pa niso. Tako kot smo navajeni posplošeno verjeti, da nam politiki pregovorno lažejo direktno v ksiht, smo se navadili tudi verjeti, da mediji pretiravajo, ker poskušajo pritegniti našo pozornost. Tudi za ceno nepreverjenih, napihnjenih, dramatiziranih, nepomembnih, škodoželjnih informacij.

Ali lahko tudi jaz dobim službo na Sovi?

Vsi drugi pa si bodo to neposrečeno in jalovo obliko medijske interpelacije ali celo ustavne obtožbe zapomnili kot samo še en na propad obsojen napad več na ubogega Šarca. Ker je vse skupaj preveč pritlehno in prozorno. Eni bodo ob tem porekli, da pa on pa že ni tak nemoralnež, da bi imel ljubico — ali pa kaj potem, četudi bi jo imel, saj je vsak krvav pod kožo, a ne. In kaj sploh rinejo v njegove privatne zadeve.
Kolateralna korist od vsega tega skupaj pa je presenetljiv, pravzaprav že kar neverjeten podatek, da se je na javni razpis za opravljanje nalog v Sovi prijavilo ne več ne manj kot 878 kandidatov. Po izločitvi nezadostnih in prepoznih prijav so jih 725 povabili na pisni preizkus znanja in sposobnosti — od tega 456 za dve delovni mesti na področju pridobivanja podatkov, 196 pa za dve delovni mesti na področju vrednotenja podatkov. SOVA je kot primerne izbrala 50 kandidatov, službo pa je ponudila devetim. 
To se mi zdi precej smešno in šokantno. Upam samo, da je Agencija izbrala prave. Ker si namreč drznem trditi, da med pičlima dvema milijonoma Slovencev ne more biti petstotih potencialno sposobnih obveščevalcev. To samo pomeni, da je Slovenija dežela wannabe vohunov — oz. ljudi, ki cinkarjenje vidijo kot svojo karierno priložnost.