Zadnji roman Thomasa Manna pripoveduje o nenavadni karieri nadarjenega prevaranta Felixa Krulla, ki noče upoštevati moralnih predpisov družbe, pri čemer mu pomanjkanje skromnosti omogoči, da z osupljivim uspehom razvije umetnost podrejanja in se hitro dokoplje do bogastva. Kameleonski Krull v pretvarjanju postane tako spreten, da se njegove žrtve skoraj štejejo za privilegirane.
Skoraj 35 let po prvem slovenskem prevodu Silvestra Škerla so Izpovedi bleferja Felixa Krulla zdaj izšle pri Beletrini v prevodu Mojce Kranjc.
Velikan nemške književnosti Thomas Mann (1875–1955), nobelovec (1929), je po študiju ekonomije, umetnostne zgodovine in književnosti prodrl kot izjemno uspešen avtor Buddenbrookovih, Čarobne gore, Lotte v Weimarju, Doktorja Faustusa, Krulla in Smrti v Benetkah. Redkokateri pisatelj 20. stoletja je tako izjemno opisal dekadentno meščanstvo in umetniško razklanosti med telesnost in duha kot Mann. Pred nacizmom se je umaknil najprej v Švico, potem pa v ZDA. Dve leti pred smrtjo se je vrnil v Švico.

Thomas Mann: Izpovedi bleferja Felixa Krulla

Ko v svoji duši iščem še kak vtis iz mladosti, se nemudoma spomnim dneva, ko sem smel svoje prvič spremljati v gledališče v Wiesbadnu. Sicer moram tu vstaviti pripombo, da se pri opisu svoje mladosti ne držim natančno zaporedja let, temveč obravnavam to življenjsko obdobje kot celoto, po kateri se poljubno gibljem. Ko sem botru Schimmelpreesterju poziral kot grški bog, sem bil star šestnajst do osemnajst let in bil torej skoraj mladenič, čeprav v šoli zelo zadaj. A v gledališče sem šel prvič nekaj let prej, pri štirinajstih — torej vendarle v času, ko je moja telesna in duhovna zrelost že zelo napredovala (o čemer bom takojci povedal kaj več) in je bila moja dovzetnost za vtise, lahko rečem, še posebno velika. Dejansko so se mi opažanja tistega večera globoko vtisnila v dušo in mi dala snovi za neskončna razmišljanja.
Pred predstavo smo šli v dunajsko kavarno in tam pili sladek punč, oče pa je po slamici srkal absint, in že vse to se me je najgloblje dotaknilo. A kdo naj opiše vročico, ki se me je polastila, ko nas je izvošček pripeljal na cilj moje radovednosti in nas je razsvetljena dvorana z ložami vsrkala vase! Ženske, ki so si na balkonih pahljale dekolteje; gospodje, ki so se klepetaje nagibali čeznje; v parterju žužnjanje publike, katere del smo bili; dišave, ki so se širile iz las in oblačil in se mešale z vonjem svetilnega plina; rahlo kaotično bobnenje orkestra, ki se je uglaševal; bohotne slikarije na stropu dvorane in na zastoru, ki so upodabljale množico razgaljenih genijev, še več, cele slapove rožnatih figur v perspektivi: kako zelo je bilo vse kot ustvarjeno za to, da razvname mlade čute in pripravi duha za nekaj izrednega! Toliko ljudi v visoki, razkošni kronski dvorani sem dotlej videl samo v cerkvi, in dejansko se mi je gledališče, ta slovesno razčlenjeni prostor, kjer poklicane osebe, pisano oblečene in ovite v glasbo, na zvišanem in vzvišenem mestu izvajajo predpisane korake in plese, pogovore, pesmi in dejanja: dejansko, pravim, se mi je gledališče zazdelo kot cerkev zabave, kot kraj, kjer ljudje, potrebni povzdige in zbrani v poltemi pred sfero jasnosti in popolnosti, odprtih ust občudujejo ideale svojega srca.
Dajali so komad skromnega žanra, delo lahkokrile muze, kakor se reče, opereto, katere naslov sem na žalost pozabil. Dogajala se je v Parizu (kar je zelo izboljšalo razpoloženje mojega ubogega očeta) in v njenem središču je bil mlad postopač ali ataše poslaništva, prikupen šarmer in babjek, ki ga je igral zvezdnik gledališča, nadvse priljubljen pevec Muller-Rose. Kako se je pisal, sem izvedel od očeta, ki ga je radostilo znanstvo z njim, in njegova podoba bo večno živela v mojem spominu. Domnevam, da je zdaj star in zdelan, tako kot sem sam; kako pa je takrat znal oslepiti, očarati množico in mene, pa je med odločilnimi vtisi mojega življenja. Pravim: oslepiti, in malo pozneje bom pojasnil, koliko smisla se skriva v tej besedi. Najprej pa bom poskusil posneti Muller-Rosejevo odrsko pojavo, kakor se mi je ohranila v živem spominu.
Med svojim prvim nastopom je bil oblečen v črno, pa vendar je izžareval čisti sijaj. V igri je prihajal s shajališča lahkoživega sveta in je bil rahlo v rožicah, kar je znal hliniti v sprejemljivih mejah, olepšano in oplemeniteno. Na sebi je imel črno, z atlasom podloženo pelerino, lakaste čevlje in črne hlače za k fraku, bele glaze rokavice in cilinder na lesketajoči se frizuri s prečo po tedanji vojaški modi dol do tilnika. Vse to je bilo popolno, učvrščeno in z likalnikom utrjeno v pravo obliko, nedotaknjeno, kakor bi se v resničnem življenju ne moglo ohraniti niti četrt ure, in tako rekoč ne od tega sveta. Zlasti cilinder, ki ga je nonšalantno nosil postrani na čelu, je bil dejansko sanjski in vzoren primerek svoje vrste, brez zrnca prahu ali hrapavosti in z idealnimi odsevi, čisto kakor naslikan — in temu cilindru primeren je bil obraz višjega bitja, obraz, ki se je zdel kakor oblikovan iz najfinejšega voska. Bil je nežno rožnat, na njem pa mandeljnaste, črno obrobljene oči, kratek, raven nosek in nadvse jasno zarisana in koralno rdeča usta z lokasto vzbočeno zgornjo ustnico, nad katero so se pele zaobljene, pravilne in kot s čopičem naslikane brčice. Prožno opotekaje se, kakor se v navadni resničnosti pijanec nikoli ne bi, je prepustil klobuk in palico služabniku, zdrsnil iz plašča in stal na odru v fraku, srajci z bogato nabranim naprsnikom in svetlikajočimi se diamantnimi gumbi. Medtem ko je govoril in se smejal s srebrnim glasom, se je znebil tudi rokavic, in videlo se je, da so njegove dlani na hrbtni strani bele ko moka in prav tako okrašene z briljanti, na notranji pa tako rožnate kakor njegovo obličje. Na eni strani rampe je odgostolel en verz pesmi, ki je opisovala izredno lahkotnost in vedrino njegovega življenja atašeja in babjeka, potem blaženo razširjenih rok in tleskaje s prsti odplesal na drugo stran in tam zapel drugi verz, nato pa odšel z odra, da ga je lahko ploskanje priklicalo nazaj, in je pred šepetalsko školjko zapel še tretji verz. Potem je z brezskrbno gracioznostjo posegel v dogajanje. Njegov lik je bil zelo bogat, kar mu je dajalo očarljivo ozadje. V nadaljevanju smo ga videli v različnih garderobah: v snežno beli športni opravi z rdečim pasom, v razkošni fantazijski uniformi, med nekim kočljivim, pa tudi nepopisno smešnim zapletom pa celo v spodnjih hlačkah iz nebeško modre svile. Gledali smo ga v drznih, objestnih, šarmantno pustolovskih življenjskih situacijah: ob nogah neke kneginje, pri souperju s šampanjcem z dvema stremljivima lahkima dekletoma, z uperjeno pištolo, pripravljenega na dvoboj z nekim korenito zabitim tekmecem. In nobeden od teh elegantnih naporov ni mogel do živega njegovi brezhibnosti, pomečkati njegovih zalikanih gub, utrniti njegovega sijaja, neprijetno razgreti njegovega rožnatega obraza. Kar so narekovale glasba in teatralične formalnosti, ga je hkrati vezalo in dvigovalo, a znotraj tega okvira je njegovo neobremenjeno, predrzno in lahkotno vedenje prevevala milina, v kateri ni bilo ničesar malomarno vsakdanjega. Zdelo se je, da je njegovo telo do zadnjega členka na prstu prežeto s čarom, za katerega imamo na voljo samo nedoločno oznako »talent« in v katerem je sam očitno užival v enaki meri kakor mi. Videti, kako je z dlanjo objel srebrn ročaj svoje palice ali kako sta mu obe roki spolzeli v hlačne žepe, je bila čista radost; kako je vstal iz naslanjača, kako se je priklonil, prišel na oder in odšel z njega, je bilo samovšečno na način, da ti je napolnilo srce z veseljem do življenja. Ja, to je bilo: Muller-Rose je okrog sebe širil veselje do življenja — če ta beseda opisuje izborno boleči občutek zavisti, hrepenenja, upanja in ljubezenske sle, ki ga v človekovi duši vname pogled na lepoto in srečno popolnost. 
V parternem občinstvu, ki nas je obdajalo, so bili meščani in njihove žene, komiji, mladi vojaki na enoletnem služenju in skromna dekleta v bluzah, in naj sem bil še tako nepopisno očaran, je bilo v meni vendarle toliko prisebnosti in radovednosti, da sem se ozrl okrog sebe in videl, kako dogajanje na odru deluje na souživalce mojega veselja in si s pomočjo svojih občutij razložil obraze okoliških gledalcev. Izraz teh obrazov je bil butast in blažen. Vsesplošen smehljaj bedaste samopozabe jim je vsem igral okrog ustnic, in če je bil pri dekletih v bluzah slajši in bolj vzburjen, če je imel pri gospeh nadih zaspane in lenobne zavzetosti, pa je pri gospodih govoril o tisti ganjeni in pobožni dobrohotnosti, s katero preprosti očetje gledajo sijajne sinove, katerih eksistenca se je dvignila visoko nad njihovo in v katerih vidijo udejanjene sanje svoje mladosti. Kar pa se tiče komijev in enoletnih prostovoljcev, je bilo vse na njihovih kvišku zročih obrazih široko odprto, oči, nosnice in usta. Obenem pa so se smejali. Če bi mi stali tam zgoraj v spodnjih hlačkah, so si morda mislili — kako bi se odrezali? In kako smelo in poznavalsko obvladuje tisti stremljivi dekleti!
Ko je Muller-Rose odšel z odra, so se jim povesila ramena in zdelo se je, da je v množici uplahnila moč. Ko pa je, dvignjenih rok in zadrževaje visok ton, zmagoslavno privihral iz ozadja na rampo, mu je vzvalovilo naproti morje prsi, da so atlasni pasovi ženskam pokali po šivih. Ja, vsa ta zasenčena združba je spominjala na velikanski roj nočnih žuželk, ki nemo, slepo in navdušeno plane v žareče plamene.
Oče se je kraljevsko zabaval. Po francoski šegi je vzel klobuk in palico s sabo v dvorano. Klobuk si je nadel, brž ko je zastor padel, s palico pa se je pridružil frenetičnemu aplavzu, tako da je z njo glasno in brez prestanka tolkel po tleh. »C’est épatant!« je večkrat dahnil ves slaboten od prevzetosti. Ko pa je bilo predstave konec, ko je vse minilo in so zunaj na hodniku omamljeni in notranje povzdignjeni komiji poskušali z načinom, kako so hodili, govorili, si ogledovali svoje rdeče dlani in rokovali s palicami, posnemati junaka večera, mi je oče rekel: »Pridi, mu bova šla stisnit roko. Pri bogu, saj sva vendar dobra znanca, Muller pa jaz! Enšantiran bo, ko me bo videl.« In potem ko je najinima damama ukazal, naj naju počakata v preddverju, sva se dejansko odpravila pozdravit Muller-Roseja.
Pot naju je vodila skozi že temno ravnateljevo ložo tik ob odru, iz katere sva skozi ozka železna vrata prišla v zakulisje. Poltema na prizorišču je bila strašljivo živahna zaradi delavcev, ki so pospravljali scenografijo. Majhno osebo v rdeči livreji, ki je v komadu igrala liftboja in se zatopljena v kdove kakšne misli z ramo naslanjala na steno, je moj ubogi oče šaljivo uščipnil tja, kjer je bila najširša, in jo pobaral po želeni garderobi, ona pa je zlovoljno pokazala smer. Premerila sva pobeljen, neprepišen hodnik, v katerem so goreli goli plameni plinske razsvetljave. Zabavljanje, smeh in klepet so prodirali skozi številna vrata, ki so gledala na hodnik, in oče me je vedro nasmejan s palcem opozoril na to izkazovanje življenja. A sva šla naprej do zadnjih vrat na spodnjem koncu ožje stranice hodnika in tam je oče potrkal, obenem pa približal uho trkajočemu členku. Od znotraj je prišel odgovor: »Kdo je?« ali: »Kaj, za vraga?« Ne spominjam se natančno visokega, a osornega vzklika. »Se sme vstopiti?« je vprašal oče; in glas je odgovoril, da naj rajši naredi nekaj drugega, česar pa na teh straneh ne bom dobesedno navajal. Oče se je tiho in plaho nasmehnil in odvrnil: »Muller, jaz sem — Krull, Engelbert Krull. Vam bom pa ja smel stisniti roko!« Takrat se je notri zasmejalo in reklo: »Ah, to si ti, stari ponočnjak! No, kar naprej, več nas je, bolj je luštno! … Saj vaju ne bo,« je nadaljevalo, ko sva že stala med vrati, »pohujšala moja nagota, kaj?« Vstopila sva in dečkovemu pogledu se je ponudil nepozabno odvraten prizor.
Za umazano mizo in pred prašnim in popackanim ogledalom je sedel Muller-Rose, ki ni imel na sebi ničesar razen spodnjih hlačk iz sivega trikoja. Možakar v sami srajci mu je z brisačo obdeloval hrbet, ki je bil videti ves moker od potu, pevec sam pa si je z drugo, od barvaste maščobe že skoraj trdo brisačo drgnil obraz in vrat, debelo namazana s sijočo mažo. Polovica obraza je bila še pokrita s tistim rožnatim slojem, zaradi katerega se je njegovo obličje prej zdelo tako voščeno idealno, zdaj pa je smešno rdečerumeno odstopalo od siraste bledice druge, že očiščene polovice. Ker je bil že snel lepo, kostanjevo rjavo lasuljo s prečo do zatilja, ki jo je nosil kot ataše, sem videl, da je rdečelasec. Eno oko je še imel črno obrobljeno in trepalnice so se še lesketale od kovinsko črnega praška, drugo oko pa je golo, vodeno, nesramno in vneto od drgnjenja mežikalo v obiskovalca. A vse to bi še nekako šlo, če ne bi bile Muller-Rosejeve prsi, rame, hrbet in nadlakti posejane z mozolji. Ogabni mozolji so bili to, rdeče obrobljeni in z gnojnimi kapicami, nekateri krvaveči, in še danes se ob misli nanje ne morem ubraniti srha. Naša zmožnost občutenja gnusa, to bi rad pripomnil, se povečuje toliko, kolikor narašča naša želja, se pravi: kolikor bolj goreče se oklepamo sveta in tega, kar nam ponuja. Hladna in ravnodušna narava se nikoli ne bo mogla tako stresti od gnusa, kakor sem se takrat jaz. Kajti za nameček je bil zrak v prostoru, ki ga je pregrevala železna peč, nasičen z mešanico smradu po znoju in izparin iz posodic, lončkov in mastnih barvastih palčk, s katerimi je bila nastlana vsa miza, tako da sprva nisem verjel, da bom lahko zdržal tam več kot minuto, ne da bi mi postalo slabo.
Kljub temu sem stal in gledal — in o najinem obisku v Muller-Rosejevi garderobi nimam povedati ničesar dejanskega več. Ja, moral bi si očitati, ker sem za nič in še enkrat nič tako nadrobno obravnaval svoj prvi obisk gledališča, če ne bi teh spominov zapisoval predvsem za svojo zabavo in šele potem za zabavo občinstva. Napetosti in sorazmerju sploh ne posvečam pozornosti in te ozire prepuščam takim piscem, ki zajemajo iz domišljije in se trudijo s sestavljanjem lepih in pravilnih umetnin iz izmišljene snovi, jaz pa podajam zgolj svoje lastno, edinstveno življenje in s to snovjo ravnam po svoji presoji. Pri izkušnjah in srečanjih, ki jim dolgujem zahvalo za poseben poduk in pojasnilo o sebi in svetu, se zadržim dalj in s tankim čopičem izrišem vsako nadrobnost, zlahka pa zdrsim mimo drugega, kar mi je manj ljubo.
O čem sta takrat kramljala Muller-Rose in moj ubogi oče, mi je skoraj v celoti ušlo iz spomina, bržkone zato, ker nisem imel časa, da bi pazil na to. Kajti vzgib, ki ga našemu duhu posredujejo čuti, je nedvomno veliko močnejši od tistega, ki ga v njem poraja beseda. Spominjam se, da je pevec, čeprav ga je navdušeni aplavz občinstva zagotovo prepričal o njegovem zmagoslavju, nenehno spraševal, če je ugajal in koliko je ugajal — in kako zelo sem razumel njegov notranji nemir! Razen tega se bledo spominjam nekaj šal s prostaškim priokusom, ki jih je vpletel v pogovor, na neko nagajivo očetovo pripombo je, na primer, odgovoril: »Dajte, zaprite že!«, in takoj dodal: »Vrata, če ste tako ljubeznivi.« Ampak ta in druge izkaze njegovega duha sem, kot rečeno, poslušal le z enim ušesom, saj sem bil globoko in napeto zaposlen s predelovanjem dražljajev, ki so jih prestrezali moji čuti.
To je torej — tako mi je takrat tekla misel —, ta razmazani in gobavi individuum je torej osvajalec src, h kateremu je pusta množica pravkar hrepeneče dvigala sanjavi pogled! Ta ostudni črv je prava podoba blaženega metulja, v katerem je tisoč prevaranih oči maloprej zagledalo privid uresničitve svojih skrivnih sanj o lepoti, lahkotnosti in popolnosti. Mar ni čisto tak kakor ena tistih gnusnih mehkih živalic, ki so sposobne pravljično zažareti, ko napoči njihova večerna ura? Ampak odrasli ljudje z običajno mero življenjskih izkušenj, ki so se mu tako voljno, celo pohlepno pustili uročiti, mar njim ni bilo treba vedeti, da jih goljufa? Ali pa prevare po tihem dogovoru niso šteli za prevaro? Mogoče bi bilo, kajti, če natanko premislim: kdaj se kresnička pokaže v svoji pravi podobi — kadar se kot poetična iskrica spreletava po poletni noči ali kadar se nam kot neprivlačno bitje nižje vrste zvija na dlani? Kdo bi si drznil soditi? Rajši si prikliče v spomin podobo, ki jo je pravkar videl: tisti gromozanski roj ubogih vešč in mušic, ki je tiho in brezglavo planil v vabljive plamene! Kako zelo soglasno so bili pri volji, da se pustijo zapeljati! Očitno gre tu za splošno potrebo, ki jo je sam bog vsadil v človeško naravo, in Muller-Rosejeve sposobnosti so ustvarjene, da jo zadovoljijo. Brez dvoma je taka ureditev nepogrešljiva za ravnovesje življenja, ta človek pa ji služi in je za to tudi plačan. Koliko občudovanja mu pripada za to, kar se mu je posrečilo danes in se mu očitno posreči vsak dan! Obrzdaj svoj gnus in v celoti občuti, da se je bil zmožen ob skrivnem zavedanju in občutenju tistih ogabnih mozoljev gibati pred množico očarujoče samovšečno, še več, dosegel je — seveda s pomočjo maž, glasbe in oddaljenosti —, da je množica v njegovi osebi ugledala ideal svojega srca, s čimer jo je neskončno vzradostil in oživil!
Občuti še več! Vprašaj se, kaj je gnalo tega neslanega šaljivca, da se je naučil večernega idealiziranja samega sebe! Vprašaj se po skrivnih izvorih čara prikupnosti, ki je prej prežemal in obvladoval njegovo telo do zadnjega členka na prstih! Da si boš lahko odgovoril, se moraš samo spomniti (ker to že zelo dobro veš!), kako neizrekljiva, kako neznansko, z besedami neopisljivo sladka je moč, ki kresničko nauči svetiti. Upoštevaj vendar, da se človek ne more naposlušati zatrjevanja, da je ugajal, da je res ugajal čez vsako mero! Le težnja njegovega srca in naklonjenost do tiste koprneče množice sta zaslužni, da je postal tako spreten v svoji umetnosti; in če množici vliva veselje do življenja, ona pa ga zato poteši z aplavzom, mar ni to vzajemna izpolnitev, svatbeno srečanje njegovega in njenega poželenja.