Sovražno govoreči pretijo, grozijo in napovedujejo, potem pa ne ukrepajo in ne naredijo nič, kar napovedujejo. Z gobcanjem si samo lajšajo dušo, da lažje preživijo in se pomirijo.
Če psa dražiš, te ugrizne. To ve vsak. Se pa ne zavedajo vsi, da tudi človek — še posebej moški, prežet z možato faličnostjo, torej testosteronskostjo — ne more biti krotek in pohleven, »brez jajc«, ko situacija terja akcijo. Da ugrizne. Ne moreš biti vedno tiho. Tisti, ki imamo jajca, pač jezno spregovorimo.
V tej vsesplošni krizi, ko celo zdrava kmečka pamet skorajda odpoveduje, je treba (spre)govoriti. Javno in naglas. Ker molk ni zlato! V tem trenutku ne.
Dandanes lahko ugrizneš samo še z besedo. Za kakršnokoli drugo, bolj udarno dejanje, pa greš pred kdo ve kakšne sodnike, na sodišče ali celo v zapor.
Sedaj režim prepoveduje tudi grizenje z besedo. Zame kot kritičnega misleca je to smrt.
Na horuk
Režim se v demokratični državi ne bi smel tako rigorozno in restriktivno obnašati do kritično mislečih — četudi do tistih nergaških marginalcev, katerih um ni izostren do te mere, da bi na prefinjen, koncizen, artikuliran način vsaj malo parirali mainstreamovcem in režimu samemu. Razorožiti jih tako ali tako ne morejo.
Večina opozicijskih laikov se po kmečko, torej na horuk — skozi tako imenovani sovražni govor —, zaganja v koalicijsko oz. režimsko levomisleče kot svinja v buče. V tej navidezni pat situaciji vsakega drugače mislečega, ponavadi desnega koservativca ali zgolj po kmečko (kritično) razmišljujočega, označujejo za sovražno govorečega. Režim jih — torej nas — etiketira kot sovražno govoreče, po novem pa nas bo še sankcioniral.
To kolumno pišem zato, ker nisem prav nič navdušen nad odločbo Vrhovnega sodišča, ki je nedavno odločilo, da bo po novem kazniv že govor ali zapis, ki sam po sebi predstavlja grožnjo ali žalitev. Redefiniranje »sovražnega govora« se mi zdi hud sistemski in konceptualni družbenopolitični zdrs.
Če nek vaški posebnež à la Andrej Šiško naplahta skupino njemu vdanih somišljenikov in ustanovi »štajersko vardo«, je to nekaj čisto drugega, kot če se moški iz obmejne vasi, kjer številni migranti ilegalno prečkajo državno mejo (in počnejo pizdarije), zmenijo, da bodo svoje domačije čuvali in stražili.
En sam gobec!
Vrhovno sodišče je nedavno v primeru »sovražnega govora« proti Romom — dikcijo »sovražni govor« dajem v narekovaje, ker je brez narekovajev neustrezna — odločilo, da gre pri javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti za kaznivo dejanje tako v primerih, ki lahko ogrozijo javni red in mir, kot tudi v primerih groženj in žalitev.
Osebno se mi zdi škoda, da se vrli sodniki ne konzultirajo s kakšnimi socialnimi psihologi ali mentalisti, ki bi jim takoj povedali, da ljudje navadno marsikaj govorijo oz. govoričijo — po domače: gobezdajo. Trivialno rečeno, en sam gobec jih je! Ko pa bi bilo treba ukrepati, torej »udariti« z dejanjem, pa jih ni od nikoder.
In to je povsem pričakovano in v skladu s sociološko-psihološkimi raziskavami. Socialni psihologi so v številnih raziskavah dokazali, da ljudje pogosto in radi predrzno mislijo in pretijo in napovedujejo, potem pa ne ukrepajo — torej nič od tega ne uresničijo. Z gobcanjem si lajšajo dušo. Na ta način se pomirijo. S »sovražnim govorom« dajejo iz sebe nekaj motečega, potlačenega, izrinjenega, nezavednega. To je ventil za sproščanje jeze. V resnici pa niso nameravali ničesar od sovražno izrečenega uresničiti. To je povzeto v pregovoru: »Pes, ki laja, ne grize!«
Sodstvo pretirava
Zato je moje osebno prepričanje, da zakonodaja in sodstvo precej pretiravata, ko sankcionirata »sovražni govor«. Ravno ta »sovražno govoreča« klientela je v resnici popolnoma nenevarna. Oblast — beri: vladajoči režim (koalicija) — bi si z njimi lahko celo pomagala in se bolje znašla pri upravljanju družbe oz. države.
Da »sovražno govoreči« na nek način podpihujejo podobno »sovražno misleče«, mogoče že drži. Ampak današnji družbeni trenutek ni tak, da bi se na račun »sovražnega govora« neki marginalni skupini ljudi — recimo Romom ali beguncem ali homoseksualcem — zgodil linč. Kakšen novi holokavst v tem delu Evrope, v tem družbenem trenutku, ni (več) mogoč — čeprav so begunci zelo blizu tega, da postanejo »novi Židje«, osovraženi od vseh. Ampak če se bodo ustrezno socializirali in asimilirali, se to ne bo moglo zgoditi na tak način, kot so nacisti nekoč uničevali Žide.
Iz »sovražnega govora« se v tem trenutku ne more kar tako, po bližnjici, razviti kak omembe vreden in moteč družbeni eksces v smer kaljenja javnega reda in miru.
Demos, polis in režim
Je pa »sovražni govor« po drugi strani in po svoje dobrodošel kot lakmusov papir — in to ravno za režim, za vladne službe, za resorna ministrstva. Če se namreč neka večja, omembe vredna družbena skupina (del »demosa«), vznemiri, ker jo v družbi, torej v njenem »polisu« (državi), nekaj moti, je pametno, da jo režim (vlada, država) vsaj v določeni meri usliši ali pa vsaj zazna.
Seveda pa je v tem primeru, pri upoštevanju želja in hotenj, potrebna neka razumna moralna presoja. Država mora nekako zaznati, da gre v družbi nekaj narobe. In ravno »sovražni govor« to neposredno dokazuje.
Če nek vaški posebnež — à la Andrej Šiško — naplahta skupino njemu vdanih somišljenikov in ustanovi »štajersko vardo«, je to nekaj čisto drugega, kot če se moški iz obmejne vasi, kjer številni migranti ilegalno prečkajo državno mejo (in počnejo pizdarije), zmenijo, da bodo svoje domačije čuvali in stražili.
Vlada, beri: politični veljaki, z obema predsednikoma na čelu, mora njihovo stisko zaznati in jo upoštevati, ko snuje strategijo reševanja problema. In ko bodisi pisno ali (po)govorno »sovražno govoreči« opozarjajo in pozivajo ljudi k nečemu, to ne more in ne sme nihče razglasiti za »sovražni govor«.
Osebno se mi zdi škoda, da se vrli sodniki ne konzultirajo s kakšnimi socialnimi psihologi ali mentalisti, ki bi jim takoj povedali, da ljudje navadno marsikaj govorijo oz. govoričijo — po domače: gobezdajo. Trivialno rečeno, en sam gobec jih je! Ko pa bi bilo treba ukrepati, torej »udariti« z dejanjem, pa jih ni od nikoder.
Spoštovanja vreden »sovražni govor«
Naša vlada oz. vladni svetovalci, strokovne službe, nenazadnje pa tudi politični lobiji, pa se po mojem precej ponesrečeno lotevajo reševanja določenih želja, hotenj, zahtev različnih družbenih skupin. Pri nas se dogaja, da neka družbena manjšina s svojimi zahtevami vehementno preglasi večino — ta pa sploh nima pravice, da bi izrazila drugačno mnenje. Tako imenovane človekove pravice, ki so skrajno raztegljiv pojem, prevagajo nad mnenjem, željami, hotenji in zahtevami večine. Ali karikirano rečeno: manjšina jebe večino v glavo! Večini pa za nameček onemogočajo izražanje mnenj in jih apriorno razglašajo za »sovražno govoreče«, po novem pa naj bi jih celo sankcionirali.
Moje priporočilo bi bilo, da na nek način upoštevajo mnenje »sovražno govorečih«. »Sovražni govor«, kakršen se zadnja leta širi po Sloveniji, je na nek banalen način celo vreden spoštovanja. Vsak pameten vladar bi se moral nad kritično, četudi navidez »sovražno« izrečenim vsaj zamisliti, če tega že ne upošteva.
SHS
Podobno napako, kot jo zdaj dela aktualni (levi) režim — torej Šarčeva vlada, pred njo pa že Cerarjeva —, je pred skoraj sto leti storjena v Kraljevini SHS. Resda so bili takrat drugi časi. Strah, ki se je v vladajoči sloj zavlekel po zaslugi Oktobrske revolucije, je bil velik. Takrat so bili na pohodu marksistični, komunistični trendi. Režimsko diktirani omejitvi svobode govora je hitro, konec leta 1920 – sledila znamenita Obznana, torej razglasitev zakona o zaščiti države. Vladajoči, na smrt preplašeni režim je prepovedal združevanje in politično združevanje delavstva. Socialistična delavska partija Jugoslavije komunistov je dober mesec pred Obznano na demokratičnih volitvah postala tretja najmočnejša stranka v državi (z 58 poslanskimi mesti).
In kaj je režim s to restrikcijo dosegel? Točno to, česar se je najbolj bal: ko se je z 2. svetovno vojno delavstvu, torej zakonsko prepovedanim komunistom ponudila priložnost, so z NOB izvedli revolucijo. Če jih režim prej ne bi cenzuriral, če bi bil torej njihov »svobodni govor« oz. njihove politične zahteve) vsaj malo uslišane — ne pa prepovedane —, bi se medvojni dogodki mogoče drugače obrnili. Ta špekulacija je čisto legitimna: če ne bi bilo Obznane in šestojanuarske diktature leta 1929 in če bi se politično združevanje dogajalo na demokratičen, med NOB ne bi prišlo do revolucije. In v tem primeru bi bila tudi družbenoekonomska ureditev v povojni Jugoslaviji verjetno popolnoma drugačna.
Za neomejeno svobodo govora
Replika, ki jo v tem kontekstu moram izreči — čeprav bo zabolela desničarje, ker leti na račun bivšega ustavnega sodnika Lovra Šturma, ki je v zvezi s prepovedjo delovanja KPJ v retrospektivi stopil na stran Obznane. Taisti Šturm pa se paradoksalno zavzema za svobodo govora. Poenostavljeno povedano bi to pomenilo, da je desni svobodni govor dovoljen, levi svobodni govor pa je razglašen za »sovražni govor«.
V isti sapi naj še rečem, da se leva, trenutno režimska fantazma, vezana na svobodo govora in na »sovražni govor«, v tem trenutku glasi: »Ni nam všeč, da vam naša oblast ni všeč. Zato bodite tiho. Moti nas, če nas šimfate. To je sovražni govor!«
Desničarska fantazma bi bila identična, če bi bili oni na oblasti.
Če torej mene vprašate, toplo priporočam tako rekoč neomejeno svobodo govora, vključno s primesmi »sovražnega govora«. Ker tisti, ki resnično »sovražno« govorijo, bi se ravno skozi svobodo govora — vključno z akademskim diskurzom — hitro osmešili, diskreditirali in v psiho(pato)loškem smislu tudi razkrinkali.