Srečala sem znanca iz kafiča na nasprotni strani ulice, s katerim včasih spijem jutranji čaj. Potrkal mi je na okno in dal vedeti, da ne smem kar tako mimo. Čeprav se mi je mudilo — in kljub temu, da prihajava z različnih planetov in časovnih obdobij —, sem si vzela čas. Videti je bilo, da potrebuje terapevtski pogovor. 
Začel se je takoj pridušati, da je v časopisu spet bral, da gre moškim v odnosu z ženskami samo za seks in da jih ne zanima nič drugega.
Ker se nisem hotela spuščati v to kočljivo temo, sem ga takoj opozorila, da res nimam veliko časa. On pa je vztrajal.
Pa dajmo, sem si mislila. Ampak previdno. 

Ne gre samo za seks

Toliko, da boste vedeli: moj znanec je star 57 let in dela v naravoslovno-tehnološkem poklicu.
Trdi skratka, da ni res, da bi moškim šlo samo za seks. Da ima osebno izkušnjo. Nikoli ni pritiskal, da bi njegova ženska legla ob njega — pa vseeno ni bila nikoli zadovoljna. Pravi, da ji je bolj šlo za občutek, da bo tudi jutri imela kam sesti. Še najraje na dva stola. Moške — torej njega, morda pa še katerega drugega — je imela predvsem za ustvarjanje tega občutka, vse drugo je prihajalo bolj mimogrede.
“Saj ne rečem. Imela sva se tudi lepo,” je godrnjal, “ampak vseeno”:
“Zakaj pa bi bil z njo, če nisva niti priložnostno spala skupaj in če mi nikoli vedno ni povedala, da ji je z mano lepo, in pokazala, da je še ženska. Delila sva si obveznosti. V trgovino sem hodil jaz. Umazana posoda je bila v koritu, dokler je jaz nisem pomil. Tudi njenega psa sem skoraj vedno jaz peljal na sprehode. Ona pa je bila kar naprej nezadovoljna. Ko je prišla z zmenka s prijateljicami, je na hitro vrgla par jajc v ponev in me poslala po svež kruh. (Priznam, kuhati me še ni naučila.) To je bila večerja. Nekoč davno tudi ob svečah, pa tudi ne samo ob jajcih, to je že treba reči.”
“In potem gre moškim samo za seks? Povsem varno se tudi jaz nisem mogel počutiti, saj sem ta najin prehranjevalni ritual moral sem in tja začiniti z dvojno porcijo čevapov, ali pa juhico pri Šestici. In ko naj bi me za tisto porcijo varnosti, ki jo je imela ob meni, nagradila s seksom, naj bi meni šlo samo za to.”
Povedal je, da se nista kregala samo zato. Tako je bilo tudi takrat, ko je začela vse bolj poredko prihajati domov in ko je končno odpeljala tudi psa. Očitno je varnost našla nekje drugje.

Za koga? Zakaj?

Nastal je premor. Sočutno sem ga potrepljala po rami, da bo že našel boljšo, ki mu bo vlila vero v pravo partnerstvo. Vendar njegove zgodbe še ni bilo konec. Zdaj se je šele začela! Zdaj je ledig und fraj, vendar je pred novo dilemo. Kako naj se obnaša do mlade, lepe, izzivalno urejene ženske?
“Po dobri, stari avstro-ogrski navadi ji seveda hofiram. Kako pa naj razumem dejstvo, da se je oblekla v oprijete hlače z globoko v dekolte odpeto bluzo, se vpadljivo naličila in da se ziblje v bokih? Saj menda ja ne zato, da tega ne bi opazili? Ali ni to prikrit poziv, ki že nekaj tisočletij pomeni eno in isto?« 
Ženske revije in feministke — je nadaljeval moj znanec — se vedno bolj glasno upirajo takšnemu razmišljanju, obenem pa na istih straneh objavljajo nasvete, kako naj bo ženska lepa in privlačna? Za koga vendar bo na ulici vzbujala pozornost? Se je tako uredila zato, da bi vzbujala zavist med vrstnicami? Ali ni popolnoma naravno, da jo moški opazi, privzdigne sončna očala, zadrži pogled na njej in se morda za njo celo obrne, če je res nekaj posebnega?
Vedno je zavidal Italijanom, je rekel, ki si upajo izraziti svoj temperament in komplimente in dajejo naglas vedeti, da odobravajo takšno popestritev uličnih vedut. 

Ohranitev vrste

Kar vrelo je iz njega. Je to zdaj zastarelo in seksistično? Žalitev ženskega dostojanstva? In zato družbeno nesprejemljivo? Zakaj bi se ženske privlačno urejale, če moški tega ne smejo opaziti? Ali to delajo zato, da morajo tudi prosti moški, ki so na »na trgu«, v sebi potlačiti zanimanje za poudarjene razlike med spoloma, ki so od vekomaj pomenile pogoj za ohranitev vrste? Ali pa gre samo za splošno maščevanje žensk za to, da so tisočletja opravljale vlogo mater in gospodinj, medtem ko so moški lovili mamute?
Res je. Mamutov ni več. Družba se je spremenila. Ženskam so se razširila obzorja. Celo ohranitev vrste ni več odvisna samo od srečanja z moškim.
Toda izzivalnost je ostala. Če morajo moški pogledati stran, ko srečajo privlačno žensko, je to zanje zagotovo mučenje. Če ne smejo galantno opaziti, da je ženska urejena — in ni važno, ali morda ne ravno zanj —, bodo morali zatreti skušnjavo, kot so jo dolga stoletja zatirali in jo še vedno zatirajo ljudje v duhovniških poklicih (pa potem udari na dan nekje drugje).

Razodetje

On že ne bo tega delal. Zdaj, ko je končno spet osvobojen, brez bivše in njenega psa, ne bo pogledal stran, ko bo srečal žensko, ki se ziblje v bokih. In če bo kdaj dobil občutek, da je ponudba očitna, se bo tudi konkretnega pozanimal, kako jo lahko izkoristi. Naj grejo k vragu feministke! Pa vse tiste, ki jim ni uspelo, da bi privabile njegov pogled! Saj ne, da bi bil nasilen. Saj razume zavrnitev. Ampak kaj pa to omahovanje, ki ga je mogoče razumeti tudi kot del moško-ženske igre? Se to čez desetletje ali več lahko spremeni v obtožbo? Ne, njemu se to že ne bo zgodilo. Do neke pomembne funkcije se pri teh letih tako ali tako ne bo prebil, zato ga ne bodo vlačili po tabloidih. 
Na koncu zgodbe, ko je bila njegova kava že zdavnaj mrzla, me je končno vprašal, kaj si pa jaz mislim. 
O ljubi bog, kakšno razodetje! Mamuti očitno še niso povsem izumrli.