Ni vedno lahko biti oče. Na primer v trenutkih stiske tvojega otroka, ko čutiš, da ga bo premagal strah, da bo prevladala nemoč. Ko nogometno moštvo, v katerem igra tvoj desetletni sin, že po prvem polčasu z nič proti tri izgublja proti važičem, ki igrajo v temno modrih dresih strasbourškega prvoligaša Racing.
Ta klub je v domišljiji vseh lokalnih mulcev in mnogih njihovih staršev prva stopnica in obvezna postaja v sanjarjenju o uspešni karieri, ki jih bo na koncu pripeljala v Barcelono, Liverpool, Bayern ali PSG. Racing vsako leto organizira nekakšno avdicijo, na kateri se na stotine fantov in deklet med osmim in dvanajstim letom iz vseh alzaških klubov v nepopisnem kaosu obupano podi za žogo in poskuša pokazati svoje nogometno znanje pred zdolgočasenimi pogledi Racingovih klubskih trenerjev.

Fairplay

Ali se je že kdaj zgodilo, da je bil na tem sejmu kdorkoli izbran, ne vem. Morda gre bolj za piarovsko operacijo kot pa za resno iskanje talentov. Tristan tja ni šel ne lani ne predlani. Seveda ne zato, ker jaz kot njegov oče ne bi bil prepričan, da je dovolj dober, ampak predvsem zato, ker si tega ni želel. Tudi doma smo vsi zelo zadovoljni s klubom, kjer igra. Zaradi odnosa trenerjev do otrok, zaradi pozornosti, ki jo posvečajo medsebojnemu spoštovanju, fairplayu, odgovornosti do ekipe in drugim vrednotam in kvalitetam, ki jih pripisujemo moštvenim športom, a jih v resničnem svetu največkrat pozabimo zaradi brezkompromisne in brezčutne tekmovalnosti in pehanja za denarjem. Navsezadnje tudi Mbappé ni začel kariere v Monacu, ampak v AS Bondy, klubu iz pariškega predmestja.

Smrkavi naduteži iz Racinga

Tekmovalnost gor ali dol, tekma proti smrkavim nadutežem v Racingovih temno modrih majicah je vseeno poseben izziv. Tristanovo moštvo se je nanjo pripravljalo od samega začetka sezone. In potem je prišla tista sobota, ko smo naše nadobudneže pripeljali v vadbeni center in valilnico talentov, ki jim je namenjeno, da čez nekaj let zaigrajo proti zvezdnikom iz Marseilla, Lyona in PSG-ja. Tam imajo pravo travo pokrit teren, kadar dežuje. Ne tiste sintetike, na kateri si naši mulci in mule iz ASS v snegu, soncu in dežju drgnejo kolena.

Porazi so del življenja

Kot se za prave derbije spodobi, je tisto soboto deževalo. Ob igrišču je bila množica navijačev. Predvsem staršev zvezdnikov domače ekipe, ki so arogantno in razgrajaško napovedovali, da je tekma odločena vnaprej. Gručica staršev iz ASS je precej bolj umirjeno in dostojanstveno, kot pritiče klubu, ki mu nogomet ni biznis, ampak poslanstvo, v strahu in potihoma pričakovala podoben izid.
In potem je prišel grozni prvi polčas, ko so bili temno modri dresi povsod, rdeče-belih pa nikjer. Čutiti je bilo živčnost in strah. Žoga ni stekla, ni bilo igre.
Salimu, Tristanov konkurent za položaj v špici napada, je vsako žogo, ki jo je dobil, najprej dodobra namučil s prisiljenim preigravanjem in jo na koncu izgubil. Trije goli v zelo kratkih presledkih. Kot rafal.
To so trenutki, ko poskušaš otroku razložiti, da so porazi del življenja. Da brez njih ne moremo in ne znamo ceniti prihodnjih zmag. Da se prava moč osebnosti pokaže v trenutkih, ko moramo priznati, da nam tokrat ne bo uspelo.
V sinovih očeh sem iskal iskrico razumevanja. Morda jeze, ki mu bo potem, ko enkrat preboli razočaranje, pomagala premagati obup in obuditi novo upanje.
Tristan je ob mojih besedah zavil z očmi in raje odšel k trenerju, od katerega je očitno pričakoval koristnejše nasvete za drugi polčas.

Claude Martin? Ni se mu zdelo smešno.

Salimu je jezno strigel z ušesi in izmenično pogledoval malo v tla, malo pa v očeta, ki je namrgoden stal ob igrišču.
Salimu je rojen v Franciji, oče je iz Senegala. Tristanova ekipa je zelo pisana. Čeprav so vsi razen Tristana francoski državljani, jih večina prihaja iz bližnje strasbourške četrti Cronenbourg. Tam prevladujejo priseljenci iz bivših francoskih kolonij in mnogih drugih delov sveta.
Cronenbourg ni toliko demografski odraz današnje Francije. Tristanova ekipa z nekaj izjemami odslikava predvsem tisti najbolj pozabljeni, najbolj marginalizirani in preslišani del francoske družbe. Salimu, Gaddiel, Aziz, Sabri, Mathis, Issham, Teva pripadajo drugi ali tretji generaciji priseljencev, ki so formalno vsi Francozi, a v očeh večine to vendarle niso. Moj prijatelj Ridha, čigar starši so se priselili iz Tunizije, je pred časom končal prestižno poslovno šolo v Strasbourgu. Vsi njegovi sošolci so dobili službo nekaj tednov po diplomi, Ridha pa je po letu in pol še vedno brezposeln. Pošlji prijavo kot Claude Martin, sem mu nekoč za hec svetoval. Ni se mu zdelo smešno. Ko mu je bilo dovolj svobode, enakosti in bratstva, je šel v Švico, kjer je takoj dobil službo.
Francozi se ne preštevajo po etnični in verski pripadnosti, ker so nominalno in formalno vsi enakopravni. To je pripeljalo do prikrite segregacije, ki še kako obstaja, čeprav je uradna statistika ne zazna. Gre za teme, ki jih neradi omenjajo. Ko je pred štirimi leti takratni predsednik vlade, socialist Manuel Valls, govoril o sodržavljanih, ki živijo »v getih, v teritorialnem, socialnem in etničnem apartheidu«, se je nanj vsulo z vseh strani. Še posebej z desne.

Životarjenje v predmestjih

Životarjenje v predmestjih tudi ni tema protestov proti predsedniku Macronu. Usoda Tristanovih soigralcev in njihovih družin ne zanima prav dosti niti rumenih jopičev — pri katerih gre predvsem za upor belega nižjega srednjega sloja iz provinc proti Parizu —, niti stavkajočih železničarjev, kaj šele zdravnikov, odvetnikov in balerin iz Pariške opere, ki se borijo za ohranitev posebnih statusov v službah, do katerih priseljenci iz predmestij večinoma nimajo dostopa. Njihovi sodržavljani so jih pripravljeni sprejeti in spoštovati samo, če jim prinesejo zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu. Samo v tistih trenutkih evforije in rajanja na Champs-Elysées neki Zinédine ni več Alžirec iz Marseilla, ampak postane pravi Francoz. Narodni heroj.
In v tej žalostni resnici se skriva razlog, zakaj je bil Salimujev oče namrgoden. Sinovo športno udejstvovanje zanj ni samo zdrav način preživljanja prostega časa in druženje s prijatelji, skupaj z bolj ali manj resnim sanjarjenjem o preboju med zvezde. Gre za resen in načrtovan poskus pobega iz družbene marginalnosti in brezupa. Po vsakem treningu, ko se s Tristanom že odpravljava domov, je Salimu še vedno na igrišču, kjer posluša očetovo strogo analizo zgrešenih priložnosti in spodrsljajev. Seveda mu je jasno, da so možnosti za uspeh izjemno majhne. Vendar vsaj so.

Prvi priseljenčev nasmeh

Tisto soboto na tekmi proti Racingu so trenerjevi nasveti zalegli bistveno bolj od mojih. Fantje so se na teren pognali z neverjetno energijo in kmalu utišali tiste male važiče v Racingovih dresih in njihove starše. Igro so premaknili naprej, stisnili Racing že na njegovi polovici igrišča in nasprotnike popolnoma zmedli. Razvajeni zvezdniki niso navajeni, da se jim kdo upira. Tristanu je v zelo kratkih razmikih, rafalno, uspelo žogo trikrat potisniti v mrežo. V navdušenju nad lastno učinkovitostjo je pozornost za trenutek popustila in Racing je ponovno povedel.
Čisto na koncu tekme je žogo dobil Salimu. Tokrat se ni se zmedel. Ni poskušal posnemati Messijevih fint. Podal je Sabriju in ta je brez težav premagal nemočnega Racingovega vratarja.
To je bil remi, slajši od vseh zmag. Tekmovalnost gor ali dol, občutek je bil božanski. Nedostojanstveno sem skakal in vpil, medtem ko se je na obrazu Salimujevega očeta — prvič, odkar ga poznam — zarisal droben nasmeh.
Ni vedno lahko biti oče, ampak včasih je res zelo lepo.