Odločili so se za novo smer v slovenski politiki, saj so s 34,5% zaupali oblast novoustanovljenemu Gibanju Svoboda, ki ga vodi Robert Golob, potem ko mu vladajoča nomenklatura ni omogočila novega mandata na čelu Gen-I. S tem se odpirajo številne vzporednice s preteklimi volitvami.

Volilni rezultat pa je prinesel še druge drastične spremembe v slovenskem strankarskem političnem prostoru. O tem, kaj bodo spremembe pomenile za Slovenijo, smo se pogovarjali z Luko Lisjakom Gabrijelčičem, urednikom revije Razpotja in raziskovalcem na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti.

“Malo levi in malo desni”

Kakorkoli obračamo, volilci so tudi s taktičnim glasovanjem izrazili željo po spremembi oblasti. Kaj je bil po vašem ključni razlog, da so volilci množično odšli na volišča in prepričljivo podprli listo Gibanje Svoboda?

Rezultati me niso presenetili. Zdi se mi, da smo drugi del tega mandata, od nastopa tretje Janševe vlade, drveli proti temu. To ni nič drugega kot ponovitev rezultata iz leta 2014, a z višjo volilno udeležbo in v drugačnih političnih okoliščinah.

Takrat je bil Janez Janša v zaporu, obstajali so tudi resni dvomi o legitimnosti volitev. Ti so bili deloma instrumentalni, deloma pa so izhajali iz hude zlorabe pravosodnega sistema, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Letos se je to ponovilo v bolj čisti obliki.

Medtem ko smo v predvolilnem času ob spremljanju razprav, medijev in družbenih omrežij imeli občutek, da je Slovenija razklana na radikalno desnico in radikalno levico, se je na volitvah pokazalo nekaj povsem drugega. Premočno je zmagala izrazito centristična opcija, ki se je eksplicitno predstavljala kot stranka sredine. Ob tem se lahko spomnimo Golobove izjave, da bodo “malo levi in malo desni”. Ta sredinska opcija je pometla tako z nasprotniki na desnici kot tudi s konkurenti na levici. To je osrednje sporočilo rezultata letošnjih volitev.
​{embed_info_box}200614{/embed_info_box}

Novosti in presenečenja

Po zmagi Stranke Mira Cerarja leta 2014 in osvojenih 36 mandatih se je zdelo, da gre za volilni uspeh, ki ga bo v Sloveniji težko še kdaj ponoviti. Golobu je z 41 poslanskimi mandati uspelo tudi to.

Če pogledamo podrobnosti, je prišlo v tem obdobju do številnih novosti in presenečenj. Leta 2014 je bil vdor radikalne levice v slovensko parlamentarno politiko novost. Letos je presenetil izjemno slab rezultat Levice, ki prav tako ni bil pričakovan in ga javnomnenjske raziskave niso zaznale. V zadnjih tednih se je že nakazovalo, da bo več strank izpadlo iz državnega zbora. Toda da jih bo toliko izviselo, je bilo na zgornji meji pričakovanj. Več kot 25 odstotkov volilcev je glasovalo za stranke, ki so ostale zunaj parlamenta.

Tako je ostalo več mandatov, ki so se razdelili med ostale stranke. Iz tega je nastal paradoks, da sta SDS in NSi — ki se jima je delež osvojenih glasov v primerjavi s prejšnjimi volitvami (SDS več kot NSi) — osvojili več poslanskih sedežev. Posledično je tudi največji zmagovalec dobil večji delež. V tem pogledu je ne samo simbolni, temveč tudi realni pomen teh 41 mandatov Gibanja Svoboda nekaj novega. Omogočil bo veliko bolj vehementno in samozavestno vladavino največje stranke.

Disfunkcionalno

Po projektih Pozitivne Slovenije, SMC in LMŠ je volilce spet prepričala opcija, o katere programu smo v resnici malo vedeli. Razen zgodbe Roberta Goloba kot uspešnega menedžerja, ki mu politika ni omogočila nadaljnjega vodenja podjetja, o njihovih stališčih ni bilo veliko znanega. Čému pripisati to slovensko težnjo po odrešitelju, da se lahko vedno pojavi nekdo, ki mu ljudje zaupajo, da nas bo popeljal v boljši jutri?

Gre za izjemno disfunkcionalen način selekcije vodstvenih kadrov in kadrovske prenove levoliberalnega bloka, ki je v končni fazi naslednik nekdanje LDS. Degradacijo, v katero pelje tak disfunkcionalni način, smo navsezadnje videli v prejšnjem mandatu. Tudi leta 2018 je leva sredina zmagala z velikim naskokom, če seštejemo vse odstotke. V vseh treh primerih je šlo za stranke, ki so bile zastavljene kot osebni projekt enega človeka. Ta izrazito osebnostna politika je pripeljala do popolnega razkroja slovenske strankarske politike.

Na podlagi tega razkroja je potem prišlo do uspeha Janeza Janše v trenutku, ko je bil najdlje odmaknjen od političnega konsenza slovenskega volilnega telesa. Volilci so takšno fragmentacijo levosredinskega tabora na podlagi osebnih strank kaznovali. Vse manjše strančice so ostale zunaj parlamenta, vendar so jih nadomestili z novo tovrstno stranko. A v tej brezstrukturnosti drugače niti ni več mogoče zastaviti nove politike. To ni zdravo za demokracijo.

Nisem pa prepričan, da gre res za iskanje odrešitelja. Ta element smo mogoče imeli na začetku, ko so ljudje glasovali za Zorana Jankovića, ki ga je spremljal nekakšen kult osebnosti. Že ko je bil izvoljen Cerar, sem zapisal, da je bilo razočaranje nad tem projektom vanj vgrajeno od samega začetka. Ljudje so že takoj vedeli, da bodo morda kasneje razočarani nad novo vlado. Mislim, da volilci tudi tokrat niso polagali nekega mesijanskega upanja v to, da bi Golob bil odrešitelj. To je bil glas proti sedanji politiki in proti vladi Janeza Janše.

Prav tako ne smemo spregledati, da je bila to tudi velika nezaupnica obstoječi opoziciji. Iz obojega se je Golob profiliral kot kredibilen voditelj znotraj sredinskega konsenza v slovenski politiki.

Odprta družba

Nekatere zadeve, o katerih so vsaj mnenjski voditelji največ govorili — in ki jih je Janša sprožal z objavami na družbenih omrežjih —, so se realno dotikale ozkega kroga ljudi. Na vsakih volitvah verjamemo, da je pomembno tisto, kar začuti mali človek. Pri tem so bili objektivni kazalniki na Janševi strani: gospodarstvo je v zagonu, stopnja brezposelnosti je nizka, koronska radodarnost vlade je bila izdatna, občutili so jo v vseh strukturah prebivalstva. Kaj je šlo narobe za Janšo?

Robert Golob je nastopil s spretno izdelano strategijo, ki je prinašala jasno in preprosto sporočilo, to pa je bilo nato artikulirano tudi v imenu gibanja. Zavzemal se je za odprto družbo, kar je neprestano ponavljal, za zeleni preboj in za nasprotovanje politiki Janeza Janše — tako njegovih iliberalnih potez kot tudi načina, na katerega je ta vlada upravljala koronsko krizo.
{embed_info_box}200612{/embed_info_box}

Ljudje so podprli diagnozo Janševe vlade, kakršno je postavil Golob. Ta je sporočala, da se je vlada oddaljila od prostora, kjer je možna državljanska in osebna svoboda, in prešla nekam, kjer prevladujejo strah, korupcija in sumničavost. Čeprav so bili ekonomski in drugi objektivni kazalniki res dokaj pozitivni, je večina prebivalstva temu pritrdila.

Janša je torej dvakrat — leta 2008 in letos — izgubil volitve z relativno dobrimi ekonomskimi kazalci. Izgubil pa je tudi leta 2011, iz opozicije, ko so bili ekonomski kazalci slabši in kljub katastrofalnemu delovanju dotedanje vlade. Njegov projekt je torej izgubil podporo med volilci v vseh mogočih konfiguracijah. Na neki točki bo morala tudi desnica potegniti črto in iz tega izvleči neke nauke.

Regionalne poteze

Golobu je šla na roko tudi trenutna situacija z dražitvijo energentov, na kar so v slovenskih gospodinjstvih zelo občutljivi. V teh okoliščinah se je lahko Golob kot nekdanji šef Gen-I pozicioniral kot edini kompetentni kandidat, ki bi lahko na mestu predsednika vlade potegnil dolgoročne poteze za rešitev te krize.

Delno se strinjam s to oceno, a vendarle bi vztrajal pri širši sliki. Kot rečeno: rezultati, ki jih je prejšnjo nedeljo dobila Golobova stranka, so skoraj identični Cerarjevim iz leta 2014, a v drugačnih geopolitičnih in ekonomskih okoliščinah. Ljudje so neglede na trenutne specifične težave — recimo cena energentov ali stopnja gospodarske rasti — glasovali za temeljno prihodnjo usmeritev države. Ali bomo šli v smer, ki jo je od prvega dne prevzema vlade v političnem in ideološkem pogledu začrtal Janša, ali pa v smer, ki jo je ponudil Golob. Te volitve so bile neke vrste referendum o tem, kam naj se obrne Slovenija v prihodnosti. Ali v desničarski populizem, ki ga je ponujal Janša, ali v neko zelo splošno sintetično sredinsko politiko, ki jo je predstavljal Golob.

Poleg izdelanega nastopa je Golobu gotovo pomagalo tudi dejstvo, da ne prihaja iz Ljubljane, temveč iz province. To je opazno v načinu njegovega govora in nastopa, v katerih so vidne izrazito regionalne poteze. Posledično je v večini regij Gibanje Svoboda uspelo tudi na podeželju, ne samo v mestih.

Pomembno je bilo tudi to, da se mu je uspelo v danem trenutku predstaviti kot nekdo, ki ima prave odgovore za liberalne, levosredinske volilce. Tu pa je prišel do izraza tudi ta energetski element, saj smo na pragu krize fosilnih goriv zaradi podnebnih sprememb in ruske invazije v Ukrajini. Kot človek, ki se je ravno ukvarjal s prehodom v alternativne vire energije, je lahko to izkoristil.

Zelo jasne so tudi vzporednice s kandidaturo Zorana Jankovića, saj so tudi Goloba volilci lahko videli kot del slovenske menedžerske elite, ki je tesno zlizana z državo, oblast pa ga je odstavila. V prid mu gredo tudi njegove osebne karakteristike, saj je Golob človek, ki izraža vodstvene sposobnosti. Tak je bil verjetno že od mladih let, ko so se kot otroci igrali na dvorišču. Najbrž je bil on med njimi tisti šef, ki je odločal, kaj se bodo igrali.

Ta osebna vodstvena karizma in izobrazba mu omogočata krmarjenje tako v menedžerskih kot v političnih krogih. On vendarle ni politični novinec, saj je dvajset let deloval v lokalni politiki, kjer je z izjemno potrpežljivostjo uveljavljal svoje interese v mestnem svetu. Je nedvomno človek, ki razume politiko. Vse to je pripomoglo, da je se uveljavil kot hegemon na levi sredini. Ker je slovensko volilno telo že večkrat pokazalo, da se v vsakem kriznem obdobju vrne k tej LDS-ovski sintezi, je bila njegova kredibilnost dovolj za uspeh.

Janković in Golob

Politiko razume tudi na državni ravni, med drugim je bil državni sekretar na gospodarskem ministrstvu v času vladavine LDS.

Golob ima močno mrežo poznanstev, ne samo v levih krogih, temveč tudi znotraj desnice. Ne skriva, da je osebni prijatelj Lojzeta Peterleta, o njem vedno govori pohvalno, sodeluje tudi s Tonetom Krkovičem. Gre za mreže, ki presegajo tradicionalno slovensko levo-desno delitev.

Bi lahko bile te izkušnje pokazatelj, da bo tudi na operativni ravni deloval drugače od Jankovića ali Cerarja, pri katerih je manko tovrstnih izkušenj prišel vidno do izraza?

Da. Janković ne razume politike — čeprav je čudno tako oceniti človeka, ki je že več kot petnajst let župan največjega slovenskega mesta. Ima pač to srečo, da lahko vlada praktično neomejeno, saj nima resne opozicije oz. je to samo SDS, ki pa v Ljubljani ne more računati na zmago. Tudi levica mu je v prestolnici prepustila ta prostor. Z močno večino v mestnem svetu lahko vlada kot despot — mogoče bi kdo dodal, da kot razsvetljeni despot. Toda na tak način ne moreš vladati na državni ravni, kar se je zelo hitro pokazalo v tistih tednih po zmagi Pozitivne Slovenije, ko je bilo vidno njegovo nerazumevanje političnega pluralizma.

Na drugi strani ga Golob razume, saj ima — tako kot Janković — neke menedžerske sposobnosti. Take sinteze do zdaj še nismo imeli na levi sredini, zato bo on gotovo drugačen predsednik vlade kot Cerar in drugačen vodja leve sredine, kot je želel biti Janković, pred njim pa še Borut Pahor. Tu se bo kot pomemben izkazal ta osebni element. Na podlagi tega, kar se je zgodilo s Cerarjevo in Šarčevo vlado, ne bi prejudiciral, da bo enako tudi z Golobovo. Tu bo šlo za neko drugačno dinamiko. Ne nujno uspešno, vsekakor pa drugačno.
​{embed_foto}783514{/embed_foto}

Horizont 2030

Ima Golob karizmo, da končno konsolidira ta liberalno-sredinski volilni bazen nekdanje velike LDS in iz Gibanja Svoboda ustvari neke vrste novo LDS, ki bo dolgoročno zaznamovala slovenski politični prostor?

To je veliko vprašanje. Vse je odvisno od tega, kaj pravzaprav Golob sploh hoče narediti s to stranko. On verjetno to že ve, mi pa še ne — saj ga iz meni neznanega razloga tega nihče ne vpraša.

Sodeč po tem, kar govori, je njegov horizont leto 2030. Njegove besede je treba vzeti resno, tudi ko se zdi, da gre samo za populistične floskule. Glede na to je njegov očitni cilj, da v politiki oddela dva mandata. Domnevam, da danes še ne razmišlja onkraj tega. Verjetno bi rad ustvaril neko dovolj trdno oblastno mrežo, ki bo vzdržala dva mandata, potem pa se verjetno namerava umakniti. Politika vendarle ni njegovo primarno, naravno okolje, saj je desetletja delal na svojih energetskih projektih.

Je pa bila politika zanj — kar je tudi sam povedal — pomožni način, kako doseči cilje v energetiki. Ko se je angažiral v lokalni politiki, je tam po eni strani zasledoval osebne interese. A ni počel samo tega, saj pri tem ne bi bil tako uspešen. Dejansko je tudi zelo učinkovito zagovarjal interese svojih volilcev.

Njegov menedžerski cilj je vladanje naslednjih osem let, iz Gibanja Svoboda pa bo ustvaril stranko za ta namen. Toda osem let je že kar dolgo obdobje za slovensko levosredinsko politiko.
​{embed_info_box}200615{/embed_info_box}

Zeleni prehod bo prav gotovo ena od glavnih agend nove vlade. Slovenski državljani že v tem trenutku na podlagi izkušenj iz te zime množično menjavajo kurilne naprave in na strehe nameščajo sončne elektrarne. Tu bo Gen-I, podjetje, ki ga Golob še vedno obvladuje, igralo pomembno vlogo kot največji dobavitelj električne energije v državi in promotor zelenega prehoda. Bi lahko bil ta vpliv v energetiki, ki ga bo tudi po prevzemu vodenja vlade še vedno imel, zanj problematičen s stališča politične higiene?

Seveda. Zato bi morali imeti opozicijo, ki bi učinkovito gledala pod prste vsaki vladi, tudi tej. Nevarnosti klientelizma in korupcije so vedno prisotne. Težava je v tem, da bomo zdaj imeli slabo opozicijo. Številčno sicer močno, ampak politično šibko. Janša in slovenska desna sredina sta doživela več kot simbolni poraz. Zanje dejansko ne vidim poti nazaj. Niti tega, da bi desnica čahko vzpostavila kredibilno alternativo novi vladi.

Imeli bomo torej hegemonsko stranko z 41 poslanci in zelo šibkimi koalicijskimi partnerji — in opozicijo, ki bo prešibka, da bi lahko izzvala prihodnjo oblastno strukturo. Tudi to ni zdravo za demokracijo.

Po izkušnji s tretjo Janševo vlado bo zelo težko prepričati slovenske volilce, da znova zaupajo desni sredini. Morda gre pri tem celo za generacijski projekt desnice. Ni dobro, da smo danes tako oddaljeni od normalne, netravmatične menjave elit in političnih opcij. Ni pa to neka slovenska ali postkomunistična posebnost. Podobno je v Franciji in v ZDA, kjer Demokratski stranki stoji nasproti zelo radikalizirana Republikanska stranka z močnimi iliberalnimi elementi. Gre za širši problem današnjih zahodnih demokracij. Kot mlajša in šibkejša demokracija pa Slovenija kaže te težave na bolj akuten in izrazit način.

Katastrofa Fajon

Poleg dejstva, da se v Državni zbor nista uvrstili LMŠ in SAB, bodo posledice zaradi slabega volilnega izida sledile tudi v stranki Socialnih demokratov. Pri tem ste izpostavili slab volilni izid Tanje Fajon v lastnem okraju. Menite, da je to razlog za odstop?

Da. Rezultat, ki ga je dosegla Tanja Fajon, je katastrofalen. To je drugi najslabši rezultat Socialnih demokratov v zgodovini — s to bistveno razliko, da so SD leta 2014 nastopili s problematično dediščino, ko so še bili del vlade Alenke Bratušek, pa tudi ekonomska situacija je bila drugačna.

Tanja Fajon je nastopila z izrazito privilegirane pozicije, iz opozicije nepriljubljeni vladi. Hkrati so SD ves ta čas z novo in domnevno priljubljeno predsednico uživali veliko naklonjenost prevladujočih medijev. Zato so volilni rezultati za SD katastrofalno slabi. Dejstvo, da je dobila Fajonova med vsemi predsedniki parlamentarnih strank najmanjši odstotek glasov v svojem okraju — nižjega od odstotka, ki ga je stranka dosegla na prejšnjih volitvah —, absolutno zahteva odstop predsednice.

Je pa seveda vprašanje, če bi stranka odstop sprejela. V tem trenutku najbrž nimajo človeka, ki bi jo lahko nadomestil in ponudil alternativno vizijo. Mislim, da ne bo ponudila odstopa in da ga njeni strankarski kolegi niti ne pričakujejo.

Prav tako izpostavljate, da noben predsednik Socialnih demokratov ni dosegel niti najslabšega volilnega rezultata stranke iz časov, ko je stranko vodil Borut Pahor. Ta letos zaključuje svoj drugi mandat kot predsednik republike. Ena špekulacija se tukaj ponuja sama od sebe …

Ne, ne. Mislim, da Pahor nima več ambicij, da bi se vrnil v strankarsko politiko. Tudi v SD ga nikakor ne bi želeli za novega starega predsednika stranke. Ne predstavljam si pa niti tega, da bi sam ustanovil svojo stranko. Morda tega iz medijskih objav ni mogoče razbrati, ampak on je dejansko še vedno priljubljen predsednik republike. To kažejo javnomnenjske ankete, pa tudi osebni odzivi na njegove obiske. Vendar se tega ne bi dalo tako enostavno prenesti v nov strankarski projekt. Verjetno si tega sam niti ne želi.

Makrocefalija Levice

Omenili ste znaten padec podpore Levici. Pri stranki gre za zanimiv fenomen, ki smo ga pred leti videli tudi v drugih evropskih državah, recimo v Nemčiji z Die Linke. So tovrstne stranke v zahodnih demokracijah pojavi prehodne narave? Lahko Levica izgubljeno podporo sčasoma spet pridobi?

Rezultat volitev je zanje negativen razvoj, ki je sicer bolj trenutne narave. Vendar so se znašli v položaju, v katerem bodo zelo težko obrnili ta trend. Levica je namreč že obljubila, da bodo vstopili v vlado. To pričakujejo tudi njihovi volilci — tudi tisti, ki so jih na teh volitvah zapustili.

Ampak v tej vladi bo njihova teža natanko tolikšna, kot jim jo bo določil Golob. Ta je jasno povedal, da znotraj lastnega gibanja nima dovolj kadrov, zato želi vladati s pomočjo kadrov iz drugih strank — seveda pa jih bo izbiral sam. Volilni rezultat mu to tudi omogoča.

To pa bo pustilo Levici zelo malo manevrskega prostora, v katerem bi se lahko profilirala kot stranka z lastno, prepoznavno identiteto. Če Levica vlado zapusti ali vanjo sploh ne vstopi, bi to imelo usodne posledice za njen prihodnji volilni rezultat.

Trenutno je stranka v zelo težki situaciji. Njen rezultat ni bil slab samo po odstotkih, temveč tudi po strukturi. To je podobno kot pri makrocefaliji, bolezni, ko se otroci rodijo z nesorazmerno veliko glavo glede na velikost telesa. Nekaj takega je zdaj Levica, ki je postala stranka ljubljanske intelektualne levice. V ljubljanskih okrajih med urbano mladino uživa do 20-odstotno podporo, drugod po državi, sploh v vzhodni Sloveniji, pa tako rekoč več ne obstaja. Na nek način je postala ljubljanska regionalna stranka, hkrati pa niti v Ljubljani nima razvite strankarske infrastrukture, s katero bi uveljavljala interese volilcev, kot to počnejo njena sestrska stranka v Zagrebu ali kot Podemos v Madridu in Barceloni, Siriza v Grčiji ali komunistična partija na avstrijskem Štajerskem.

Njen uspeh je tudi zelo odvisen od tega, kako se predstavlja v medijih. Dokler so ji bili ti naklonjeni, je prosperirala. Toda v trenutku, ko so postali do nje nekoliko bolj kritični, so se pokazali negativni rezultati. Zdaj so za stranko nastopili strukturni problemi, na katere smo nekateri opozarjali že osem let in ki bodo terjali svoj davek.

Pakt Golob-Janša

Pogled na rezultate volitev glede na zmagovite stranke po volilnih okrajih kaže, da sta si po tem kriteriju Slovenijo razdelila Gibanje Svoboda in SDS. Takšen pogled na okraje je sicer podoben po vsakokratnih volitvah, s pomembno razliko, da imata zdaj ti stranki v Državnem zboru dvotretjinsko večino in bi teoretično lahko uvedli večinski volilni sistem. Bi bil takšen pakt Golob-Janša mogoč pred koncem mandata?

Teoretično da. Ampak tudi volilni zakon lahko pade na referendumu, tako kot vsak drug. Če bi do tega prišlo, bi stranke, ki bi zaradi takšne reforme potegnile kratko, zagotovo poskušale izsiliti referendum — in vprašanje je, ali bi tak zakon preživel referendum. To sicer ni nemogoče, ampak se mi ne zdi zelo verjetno.

Tu se lahko vrnemo k oceni, da sta Golobov horizont dva mandata, saj ne misli vladati 20 ali 30 let, temveč bo po moji oceni po osmih letih zapustil politiko. Nima torej potrebe, da bi uvajal večinski volilni sistem, saj mu obstoječi veliko bolj ustreza. Poleg tega bi dvokrožni večinski sistem res lahko odprl možnost za prihodnjo zmago SDS. Golob to razume, zato se mi to ne zdi realna možnost.
{embed_info_box}200613{/embed_info_box}

Se pa lahko marsikaj zgodi v štirih letih. Do razprave o volilnem sistemu bo seveda prišlo, vendar je veliko verjetneje, da bomo dobili reformo, ki bo šla v smer odprave okrajev ali uvedbe neke različice mešanega volilnega sistema, ne pa v smer uvedbe dvokrožnega večinskega volilnega sistema.

Zunanja politika

Kaj pa je mogoče pričakovati od pozicioniranja Slovenije v mednarodnem prostoru? Med slovenskimi državljani razen redkih izjem verjetno ni večjih razlik glede usmeritev v zvezi s članstvom v zvezi NATO ali v odnosu do vojne v Ukrajini. Je pa precej nelagodja med delom državljanov povzročalo slovensko približevanje politikam, ki so jih zastopale države višegrajske skupine. Bo v tem pogledu prišlo do obrata?

Višegrajska skupina je medtem razpadla. Še vedno obstaja kot neka polformalna institucionalna struktura, ki omogoča gospodarsko in znanstveno povezovanje, a kot zunanjepolitični blok znotraj Evropske unije je popolnoma razpadla. Poleg baltskih držav je Poljska zdaj najbolj izrazito proukrajinska in protiruska država v EU. Nastal je torej nov blok, ki ga sestavljajo te države.

Na drugi strani je Madžarska s povsem drugačno zunanjo politiko. Prišlo je do globokega razkola, ki poteka po sredini višegrajske skupine. Bodo pa z novo vlado v Sloveniji zagotovo nastopile razlike v zunanjepolitičnih usmeritvah. Janševa vlada je tako pod Trumpom kot po njem vodila izrazito proameriško zunanjo politiko — kar po mojem ni bilo nujno napačno, zlasti glede Ukrajine.

Med kampanjo smo videli, da je Gibanje Svoboda že artikuliralo svoj zunanjepolitični jezik, njihova govornica o teh vprašanjih pa je postala Marta Kos. Tu vidim možnost za obrat od proameriške k pronemški zunanji politiki. Srednjeročno se bo Slovenija spet mnogo bolj navezala na Nemčijo in ustvarila blok z državami, ki bodo poskušale izkoristiti vsako možnost za zgladitev odnosov z Rusijo. To je zmotna politika, toda to se bo najbrž zgodilo.
​{embed_info_box}200615{/embed_info_box}

Tu pa nastopi paradoks. Znotraj tega bloka, ki bo nastal v naslednjih mesecih, bo prišlo do zunanjepolitičnega zbliževanja med Nemčijo in Madžarsko, znotraj tega pa se bo znašla tudi Slovenija. Ko bo prišlo do vprašanja konkretnih ukrepov glede blažitve ali okrepitve sankcij, bo Slovenija pri glasovanju in tudi sicer našla svojega zaveznika pri Viktorju Orbánu. Orbán pa je seveda človek, ki ne mara poražencev. Raje se pogovarja z zmagovalci. Za razliko od Janše vedno razmišlja skozi perspektivo države in nacije. V Sloveniji bo zato našel “razumnega sogovornika”. In obratno: Slovenija bo v Madžarski našla “razumno sogovornico”. Žrtev tega nenavadnega prijateljstva pa bo Janez Janša. Zelo hitro se bo pokazalo, kako nespametna je bila njegova odločitev, da je Madžarom outsourcal vir svoje medijske moči. S tem je postal kmet na šahovnici širše geopolitične igre — in kot kmet bo najverjetneje kmalu žrtvovan. Na dolgi seznam ljudi, ki so izdali Janeza Janšo, se bo tako lahko uvrstil tudi Orbán.

Pri tem bo šlo v resnici samo za nadaljevanje stanja pred Janševo vlado, saj je tudi v času Cerarjeve in Šarčeve vlade Slovenija v Madžarski videla naravno zaveznico s številnimi skupnimi logističnimi, gospodarskimi in drugimi interesi. Medtem ko je bila težava navezanosti na višegrajsko skupino v bistvu ves čas slovenski notranjepolitični problem, ki ga je za levico poosebljal Janša.

Da, a treba je poudariti, da se je v zadnjih dveh letih vseeno veliko spremenilo. Janševa navezava na višegrajsko skupino je bil način, kako projicirati notranjepolitično vizijo razvoja Slovenije v geopolitični jezik.

Ta navezava je pomenila, da je vlada hotela kopirati tip politike, ki je v tistem času prevladoval na Madžarskem, Poljskem in tudi na Češkem. Madžarska je znotraj EU vedno spadala v nemški blok. Tudi Slovenija ima pri tem povsem naravne interese. Pomemben del slovenskega izvoza gre v Rusijo, kar bo imelo pri tem določen vpliv.

Sam bi si sicer bolj želel, da bi dobili politika, ki bi šel k slovenskim gospodarstvenikom in jim dopovedal, da smo takšno krizo enkrat že doživeli, ko je razpadel jugoslovanski trg — in ko smo zbrali pogum in prestrukturirali in preusmerili slovensko gospodarstvo.

Nekdo iz politike bi moral gospodarstvenikom povedati, da ne bo vrnitve v zlate čase ekonomskega sodelovanja z Rusijo. Ampak se bojim, da tega poguma med politiki ne bo. Bolj verjetno je, da bo prevladal predlog, da poskušamo najti modus vivendi z Rusijo.

Pri tem sem tudi zelo skeptičen glede možnosti za ponovno vrnitev Rusije v družbo civiliziranih evropskih narodov. Verjetno bo Slovenija zasledovala omenjeno politiko, ki je tudi dolgoročna politika Nemčije in Madžarske, v katerih bo našla svoji zaveznici. Žrtev tega približevanja bo Janša, saj bo njegova stranka postala ovira za dobre odnose med Ljubljano in Budimpešto.

Razen seveda, če se bo Janša odločil za konstruktivno opozicijo. Ampak tega že dvajset let nismo videli.
​{opomba}200616{/opomba}