Luč na koncu mokre terase

“Luč na koncu tunela”, ki smo si jo še pred meseci tako želeli, zadnje dni postaja realnost. Ta nova normalnost, ki ni več korona normalnost — niti ne predkorona stanje —, nam počasi razklepa nevidne verige in nam omogoča vračanje v svet.

Ena večjih “novosti” je odprtje tako imenovanih teras. Če rečemo terasa, takoj vemo, za kateri prostor gre. Ne za domačo teraso, gre za obred.  

Čeprav je ves dan lilo kot iz škafa, to ni zaustavilo Mariborčanov, da ne bi zasedli teras lokalov. Te so bile polne. Odprtje teras je bilo na Štajerskem praznik. Samo redkim srečnežem je uspelo najti prostor pri mizi pod streho. Upam, da ni prišlo tudi do kakšnih fizičnih obračunov.

Vsako leto ob istem šanku

Predvidevam, da zaradi strogih omejitev — saj je bilo treba zagotoviti trimetrsko metre razdaljo med mizami za zelo omejeno število gostov —, gostinci zaenkrat še niso imeli omembe vrednih prihodkov. Toda še težje si predstavljam,