Diskrepanca med velikimi pričakovanji za pop glasbo netalentiranega, nesenzibilnega, pa še podhranjenega, zmedenega in frustriranega naroda in dejanskimi evrovizijskim možnostmi high-school benda je bila velikanska.

Vse je res. LPS so dejansko nadobudni, nadarjeni, pridni, simpatični, prisrčni. Res pa je tudi, da s takim neupadljivim komadom in za evrovizijske standarde podpovprečnim nastopom niti nadobudna, nadarjena, pridna, simpatična, prisrčna mladina ne more ničesar doseči. 

Aduti iz prekratkega rokava

Evrovizijski aduti LPS so bili prepričljivi samo za Slovence in so izvirali iz cele serije neverjetnosti, ki so se Slovencem zdele možne oz. uresničljive. Da bodo na Evroviziji uspelo tako mlademu, tako neizkušenemu, tako neobrušenemu bendu.

Tako mladi, pa že na Evrovizijo? Zakaj pa ne. Saj so vendar zmagali na slovenskem predizboru. Na njem lahko zmaga kdorkoli. Imajo zmagovalci Eme kakšno vezo z dejansko kvaliteto? Ponavadi ne. A narod naš ima seveda vedno prav — nakar si še drzne pričakovati, da mu bo dala prav tudi vesoljna Evropa.

Drugi časi

In kaj potem, če so mladi, celo najmlajši letos? Na Evroviziji je velika večina izvajalcev mladih.

Pa ste že kdaj slišali za sodelujočo državo, v kateri bi pričakovali ne vem kakšno uvrstitev samo zato, ker so njihovi zastopniki mladi, zelo mladi, zelo-zelo mladi?

In če smo že pri tem: ko je leta 1964 (v San Remu in) na Evroviziji zmagala Gigliola Cinquetti s skladbo Non ho l’età, še ni dopolnila sedemnajst let. 

Aja, pardon. To so bili drugi časi, drugačna družba, drugačna glasba, drugačen pop …
​{embed_info_box}201614{/embed_info_box}

Volja in želja

Z glasbenega stališča je lepo videti in slišati mladino, ki se ukvarja z glasbo in kaže neko voljo, željo, kreativnost in talent. Tudi sam bi bil kot starš presrečen in ponosen, če bi imel otroke, ki se resno ukvarjajo z glasbo.

Razveseljivo je tudi videti in slišati eklektično mladino, ki se pri vseh teh glasbenih žanrih in stilih, ki so jim generacijsko bliže, odloči za diskoiden, softy, seventies komad.

Niso pa naklonjenost, ponos in zadovoljstvo za odrasle argumenti, da se delajo, kot da so brez posluha, in mladino nekritično spodbujajo in jim polagajo v šolske torbe breme pričakovanj  brezupno upajočega naroda, ki bi rad že enkrat v zgodovini zmagal na Evroviziji.

Šov-biznis matura

LPS niso mogli skriti, da so začetniki. A čeprav je bila ta njihova neizkušenost del njihove simpatičnosti, nikakor ni bila tudi kvalifikacija za nastop na Evroviziji. Niti za nastop na Emi ni bila kvalifikacija. Na Emi so zmagali samo zato, ker so se kot najstniki zdeli bolj simpatični od drugih. Ker sta se žirija in vox populi odločila za nevsiljiv, neizrazit komad. In ker je bila kombinacija njihove mladosti, videza, nastopa ter izbora stila in komada očitno zmagovalna.

Z glasbenega stališča in s stališča tako želenega slovenskega uspeha na Evroviziji pa bi bilo bolj pametno, če bi LPS poslali na maturo v rednih rokih in jih pripravili do tega, da se še nekaj let iščejo, pilijo svoje glasbeno znanje, se naučijo nastopati — pa ne samo na glasbenem odru, ampak tudi pred kamero in v javnosti nasploh —, osvojijo glasbena, produkcijska, medijska in druga šov-biznis znanja itd. itd. Potem pa naj zaradi mene grejo na Evrovizijo.

Substream

Pa še to: čeprav nimam prav nič proti decentno urejeni estradni mladini, se mi pa vendarle zdi znamenje stanja duha, da Slovenija na Evrovizijo pošlje štiri fante in dekle, ki zgledajo tako, kot da so se oblekli za na maturantski ples, in se pri tem obnašajo, kot da so starši nekje blizu.
​{embed_info_box}201615{/embed_info_box}

Po Ani Soklič so LPS že drugi slovenski predstavniki na Evroviziji, ki dokazujejo, da se je Slovenija odločila za iskanje svoje lastne, originalne poti do uspeha. Slovenija pošilja na Evrovizijo dolgočasne, neproblematične, neekscesne, nevznemirljive, less-than-mainstream, substream, no-stream izvajalce.

Pošteni farji in konservativci

Kot sem že lani napisal: dostojnost in spodobnost dajemo na repeat. Prevzhičena domača publika pa potem to prepotentno potencira z navijaškim wow faktorjem. Kako so super! Nemogoče, da ne bi zmagali. Zgodil se bo čudež! Poglejte si no to dekle, kako je lani lepo pela v tisti Sodomi in Gomori od Evrovizije, nad katero so se pošteni farji in konservativci čutili dolžne zgražati in medleti nad prelestnostjo popevkarice! Letos pa ta pridkana mladina, ki ji ne pride na misel, da bi se odru spakovali ali počeli še kaj bolj obscenega.

Resnici na ljubo je treba povedati, da Filip Vidušin še dolgo ne bo znal peti tako dobro kot Ana Soklič. Vendar so LPS podoben primer. No sex, no drugs, no rock‘n’roll generacija odrašča v vicah pop kulture — in to se mora nekako poznati tudi družbi nasploh. Ta itak ni nikoli odobravala ekscesov.