Rubrike
#odlomek #nove knjige #branje
Ljudje iz Like kot jih vidi Karakaš. Mračni, tihi, trdi in zaprti. [odlomek]
Logo 26.04.2020 / 06.05

Otroštvo in odraščanje, narava, zlasti gozd. Temne plati hrvaške zgodovine. Strah in želja, travma in humor. In poezija.

Damir Karakaš (1967) je študiral agronomijo, pravo, novinarstvo, bil nekaj let novinar črne kronike Večernjega lista v Splitu. Od leta 2001 do 2007 je živel v Franciji.

Čeprav v romanu Darmirja Karakaša Šumenje gozda, ki je izšel pri Beletrini, beremo zgodbo o družini in o odnosih v njej in njeni vpetosti v družbeno okolje, beremo tudi o prodoru modernizacije skozi gozdove in čez hribovja. Karakaš se tudi v tem romanu postopoma vrača v svoje otroštvo in odraščanje, fascinirajo ga narava, še posebno gozd, in temne plati hrvaške zgodovine. V avtorju tekmujeta strah in želja, ki se izražata s travmo, humorjem in poezijo.
Damir Karakaš (1967) izvira iz Like in je v Zagrebu študiral agronomijo, pravo, novinarstvo in bil nekaj let novinar črne kronike Večernjega lista v Splitu. Od leta 2001 do 2002 je živel v Bordeauxu, od leta 2002 do 2007 pa v Parizu, kjer je na ulici igral harmoniko. Kot najstnik je objavljal stripe in risbe v številnih časopisih nekdanje Jugoslavije in prejel več uglednih nagrad. Karakaševa dela, predvsem knjigi
Blue Moon in Šumenje gozda, so zaznamovala hrvaško književnost preteklega desetletja. 

Pot

Ležal sem na postelji in poslušal: lesena hiša je bila zadelana s starimi časopisi, vendar je veter v njej našel nove razpoke: piha in meče sence po sobi. Kasneje se zasliši oster žvenket verig: oče odvezuje živino. Ko sem se na hitro oblekel in stekel ven, je šla krava Solza že z dvorišča; za njo pa Šarava, Lozonja, Peronja; skupaj z nami se ob strmem pobočju začne vzpenjati tudi gozd. Krava Solza zelo dobro pozna pot, druga živina gre z njo v korak: čez zelene travnike, visoke, nizke, pokošene; listje se jim lepi na kopita. Potem iz zelenega rastja goščave priteče Medo. Pobožam ga med ušesi, ga iz radosti potegnem za rep in iztegnem dolg korak za živino; hodim, malo kasneje pa se na travniku, ki ločuje gozd, sestanem s prijateljema: enemu je ime Pejo, drugemu Nenad. V zadnjem času z nami hodi tudi Mali; šele jeseni je šel v šolo, ima samo eno kravo, zato moramo paziti tako nanj kot na njegovo kravo. Včasih pride tudi Biba s svojimi ovcami: leži v hladu, bere »napisane romane« in se dela, kakor da ne obstajamo; mi se delamo, kakor da ona ne obstaja. Stvari smo odložili pod nekim grmom in zavihali rokave; tako kot včeraj tudi danes tekmujemo v suvanju kamna prek ramen. Pejo in Nenad sta že vrgla, zdaj sem na vrsti jaz. Sklonim se, vzamem kamen in opazim Bibinega deda Mileta; stoji z lovsko puško na rami in me opazuje z otrplim pogledom: tišina se je zavlekla v cevi njegove puške. Globoko vdihnem, nekaj gibov združim v enega in nekakšen bes plane iz naglega sunka roke; vržem kamen in si predstavljam, kako leti naravnost proti dedu Miletu; kamen v letu s sabo nosi poglede. Nenad hitro steče do kamna in zakriči: »Meni zlata, Peju srebrna in tebi bronasta medalja!« V jezi, ker sem od tega meta veliko pričakoval, sem pomislil, sem vsaj boljši od deda Mileta. On pa, kakor da mi bere misli, se hihota in reče, da moram pojesti še veliko polente.
Nekoč, ko smo šele začenjali pasti živino v gozdu, nas je vprašal, ali bi jedli med. V en glas smo rekli, da bi, in potem nas je odpeljal do izkopane luknje v zemlji; čez njo je bila razpotegnjena bela, zategnjena opna. Rekel je: »No, zajemite in jejte, kolikor vam duša poželi.« Odšel je v bližnji gozdič in od tam zaklical: »Nekaj pustite tudi za jutri!« Takoj smo nestrpno pokleknili okrog luknje, sklonili glave in z obema rokama začeli razmikati opno. Potem smo naglo poskočili; skočili na noge kakor pri tistem ruskem plesu. S pogledom smo v hipu začeli iskati rob gozda. Bežali smo v cikcaku. Padali, se dvigali; ose so vztrajno brenčale za nami. Na koncu smo se rešili tako, da smo stekli v gost gozd, ded Mile pa se je ves čas držal za trebuh od smeha. Mene sta pičili dve osi: v vrat in v obraz, zato sem hitro poiskal hladna kamna in ju položil na otekli mesti; Nenada je pičila ena, Peja pa nobena. Ko sem to doma povedal babici, je šla takoj na dvorišče. Kričala je: »Če bi imel kugo, bi ta človek korakal od hiše do hiše in pljuval ljudem na kljuke!« Rekla mi je, naj se nikoli več ne približujem osjemu gnezdu, kajti če me pičijo v jezik, mi bo nabrekel, in umrl bom od zadušitve.
Odtlej vedno, ko v gozdu najdemo kakšno luknjo, prekrito z belo opno, naberemo suhe trave, listja, slame in to zmečemo noter ter zažgemo. Potem pobegnemo na rob gozda. Ležemo na zemljo in na nevidne tračnice prislonimo ušesa. Slišati je, kakor da bi težki tovornjaki vozili globoko pod zemljo. 

Ženske, ki tlačijo zelje

Stojim poleg očeta in čakam, da mi pove, kje je treba poprijeti, kje pohiteti. Reče: »Zdaj mi lahko prineseš lesene ročke.« Hitro mu prinašam lesene ročke, on vse štiri nabije v luknje voza; ko sva sestavila voz, je bilo treba le še vpreči vola. Jaz pred voli, on na vozu malo kasneje odhajava proti bližnjemu polju; tam je posajeno zelje. Sonce je nizko, vendar napol skrito za oblaki, njegovi prameni ga povezujejo z rogovi, zato je videti, kot da sonce z bleščečimi uzdami vodi vola. Hodim z zanesljivim očetovim korakom, s šibo udarjam vola po hrbtiščih, bolj Peronjo kot Lozonjo; kričim na njiju. Vola in voz kmalu parkiram tako, da vola potisnem v rastje, da bi ju čim manj nažirale muhe. Z dlanjo ubijem eno veliko: spominja me na fluorescenčno broško učiteljice Vahide. Muha se krčevito oklepa volovskega očesa, vol se zdrzne, muha mrtva pade. Peronja je sočno listnato travo, ki je gnila v senci; Lozonja se je z močnimi zobmi osredotočil na peclje, liste grmičevja, prazne kapice lešnikov, zato se vola nikakor ne moreta uskladiti. En bi bil zgoraj, drug spodaj; jarem škripa. Oče zakriči: »Lenobe!« Pride, z roko ju udari in prežene globlje v rastje: sonce jima sveti v posrane riti. Z voza vzame nož, se skloni in začne rezati zeljne glave, sonce posije na rezilo noža: potisne mi ga v roke. Močno primem ročaj noža, se sklonim in režem zeljno glavico, vendar mi gre zelo počasi. Oče mi vzame nož in krikne: »Bog ti jebal mater, za nič nisi!« Poklekne, z eno roko zagrabi zeljno glavo, kakor glavo človeka, in v hipu prereže njen vrat. Spet mi poda nož; usmerim se na novo glavo, do potankosti posnemam njegove kretnje in jo odrežem. Oče reče: »Daj sem!« Vzame mi nož iz roke; ves čas po polju seka zelje, hodim za njim in odrezane glave mečem na voz. Predstavljam si, da sem košarkar, tako mi čas hitreje mineva. Ko je voz naložen do vrha, utrujena odhajava domov in neko glavo, ki se je pri premetavanju voza odkotalila na cesto, ponovno vržem noter. Doma se vsi postrojimo: oče, mama, babica, jaz, le sestre ni; ona je še majhna. Drug drugemu podajamo glave zelja iz rok v roke, oče pa jih zlaga v temen kot kleti. Naslednji dan v kleti pripravi velik lesen sod, opasan s tremi kovinskimi obroči. Natančno ga skrtači, opere, poduha.
Potem na ramenih prinese lesen ribežen, ob katerem sedi in riba glave zelja: roke premika na ribežnu od sebe in proti sebi, kakor da bi veslal; njegove črne goste obrvi, polne moči, spremljajo ritem njegovih rok. Moja mama to zelje, ki skozi ribežen v tenkih trakovih pada v lonec, vsake toliko časa strese v sod. Občasno po zelju v sodu iz roke posipa biserna zrnca soli. Babica kuha kosilo, pokuka v klet, poduha zrak in reče: »Kako zelje lepo diši.« Stojim v kotu in čakam, da pridejo ženske iz vasi; najbolj imam rad, ko se zelje v sodu tlači z bosimi ženskimi podplati. Malo kasneje so prišle, sezule opanke, čevlje, nogavice, si oprale noge in stopile v sod: notri je tudi Pejova mama: edino Nenadova mama nikoli ne pride. Moja babica reče: »Vsa čast jim, ampak kdo je videl, da bi cigani hodili narodu po zelju?« V sod je na koncu stopila tudi moja mama; to je edini dogodek v letu, ko je vsaj malo vesela. Večinoma je žalostna, kakor da je v nekem neprebojnem balonu: mislim, da je to zaradi mene in mojega bolnega srca.

Tukaj živi medved

Zjutraj po prstih vstopi moja mama: samo v tišini se ji premikajo oči. Sestra spi v veliki sobi, ki jo oče imenuje velika spalnica, babica v svoji, tudi jaz sem že nekaj dni v svoji sobici. Ta je tudi shramba: iz kartonskih škatel gledajo jabolka, slive, čebula, na prečkah lestve, po kateri se gre na balkon, pa visijo storži rumene koruze. Mama je vesela, ker ne spim več z babico, pravi: »Babica smrdi, potem tudi zrak smrdi in ta zrak vso noč vlečeš v pljuča.« Mama in oče spita v pritličju hiše; tistega škripanja se ne sliši več. Mama naposled stopi k postelji in mi nežno zašepeta na uho: »Naspi se, danes ne greš z živino.« Stopi ven in za seboj počasi zapre vrata.
Zunaj še vedno pada dež; lije tako, kakor da bi padal le iz ene luknje na nebu. Pomislil sem, da zaradi tega obilnega dežja živina ne gre na pašo. Zadnjič, ko je tako padalo, sem na cesti igral nogomet. Mama me je opazila skozi dežno zaveso, pritekla in me jezno preganjala. Doma je počakala, da se preoblečem, in potem sunkovito vdrla v sobico ter začela kričati: »Hočeš stakniti pljučnico!?« Potem je noter vdrl še oče, se sklonil nadme kakor orel in kričal: »Misliš, da te bom jaz razvažal po bolnišnicah?!« Zamahnil je, med naju je stopila mama in me začela tepsti: mlatila me je, vendar me je s temi ženskimi udarci pravzaprav branila pred njim. Oče je preklinjajoč odšel, mama pa je začela pritajeno ihteti, me poljubljati, tepsti in spet obsedeno poljubljati. V nekem trenutku me je začela z dlanmi jecljajoč potiskati k svojemu trebuhu: kakor da bi me hotela znova potisniti nazaj vase, zunaj pa je oče kriknil: »Zakaj bog ustvari tisto, kar ni za življenje?!« Globoko vdihnem, skočim s postelje in začnem hoditi po sobici; ne vem, kam bi, zato se spet zvalim na škripajočo posteljo. Potem me predrami hrup neenakomernih udarcev kladiva ob desko: oče gradi nov hlev. Vstanem in se oblečem; stopim v kuhinjo, v kateri ni nikogar. Izza vrat vzamem črn prastar dežnik, zunaj ga razprem; poslušam, da bi slišal Pejovo ali Nenadovo živino. Dež pada vse močneje; nenadoma zagrmi. Strele se neprenehoma prižigajo in ugašajo, zato se v strahu umaknem nazaj v hišo: oče dela tudi po dežju. Vidim ga, kako z belo najlonsko vrečko na glavi hitro hodi okrog napol dokončanega hleva. Za vrati pustim zaprt dežnik in sedem za mizo, ki je prekrita s cvetličnim prtom. Čez lesene okenske okvirje še naprej opazujem, če bo po poti proti gozdu prišel kdo z živino ali z ovcami; za Bibo zanesljivo vem, da je ne bo: preselila se je k teti v Slavonsko Požego, tam bo nadaljevala šolanje. Malo kasneje se pojavi samo moja babica v blatnih opankah iz avtomobilske gume, ki si jih je sama skrojila pred nekaj dnevi. V kot vrže mokro blitvo, sleče dedovo kožuhovino in reče, da danes ne grem z živino v gozd. Močneje si je zavezala ruto in povedala, kako je medved včeraj v gozdu raztrgal človeka. Pokrižala se je, vzela opran pekač in ga potisnila globoko na polico. Začela je ropotati z lonci, jih premeščati, se pogovarjati s svetniki, ko pa sem jo vprašal, kdo je ta ubiti, mi je povedala le to, da ni iz naših krajev; stopim ven in prestrašeno gledam listnati gozd. Včeraj sem bil v gozdu z živino in nisem nič slišal o tem; tudi drugi niso, verjetno bi mi kaj rekli. Dež poneha; čez hrib zasije sonce: po cesti brni avtomobil. Po zvoku poskušam uganiti, čigav avtomobil naj bi to bil; tovornjak ni, tudi stoenka duhovnika Ive ni. Odkorakam in sredi vasi zagledam modro-belega policijskega fiča; iz njega sta stopila dva policista, čez ramo sta poveznila avtomatske puške; nikoli še nisem videl policista z avtomatsko puško. Njuni gibi rok zvesto spremljajo njune korake: na kapah jima žarijo rdeče peterokrake zvezde. Hitro sem se skril v hišo, kakor da bi bil česa kriv. Skozi okno gledam policista Mirka. Prihajal je že v našo vas, tudi prej sem ga videval v mestecu. Toda njegov globoki glas sem prvič slišal, ko sem od našega zdravnika dobil tisto napotnico za naprej in sva z mamo nekega dne spet šla v mestece in mi je kupila rdeče kariraste copate za v bolnišnico. Policist Mirko je takrat po cesti peljal človeka, kateremu je roko zvil na hrbtu in mu kričal na uho: »Nič po svoje!« Strah me je policije, čeprav nisem ničesar kriv: vsi se je bojijo; celo muhe na oknu so se pritajile. Počasi se vzpenjata po travnati strmini: zadržujeta korak. Še nekaj časa ju spremljam s pogledom, vse dokler v kuhinjo ne stopi mama in reče, naj se malo premaknem. Na mizi je pustila posodo, polno gostega, pomolzenega mleka, zavihala rokave in odšla ven. Opazujem jo, kako z žuljavimi dlanmi, veliko prevelikimi za njeno suho telo, premetava premešane lesene in plastične zalasnice; obrnem se, počasi sedem za mizo, potem pa si začnem predstavljati, kako s stene vzamem očetovo lovsko puško. Odidem v gozd: ubijem medveda. Vaški junak sem, vsi me slavijo; celo oče me ponosno treplja po ramenih.

NAROČI SE
#odlomek #nove knjige #branje
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke