Poslušam Celio Cruz in njen komad La vida es un carnaval. Pač, taka vesela pesem, da življenje je sam žurka, da vse slabo bo minilo, nimamo kej jokat, če si pa še kej zapoješ zraven, pa še tok boljš.
Ko je to ona pela, seveda še ni blo ne duha ne sluha o kakšni koroni. Res sem mislila, da mam vse pod kontrolo. Da itak nimam otrok in nimam jeb s tem šolanjem na daljavo. Da sem itak en tesnoben depresivc in mi ni problem bit zaprta notr. Brez denarja sem navajena bit. V lokale ne hodim že od marca. BTC me je videl petkrat v življenju. Tipa mam čist bliz, torej ne rabim prevoza, sam policijsko uro morm lovit. Brata mam itak v Barceloni, do ta starih dveh bi pa že nekak uletela, če bi bla kakšna štala.

Maradona

In sem res mislila, da mam vse pod kontrolo. Mam ja. Tok se mam pod kontrolo, kokr Maradona, če snifaš belga pred njim. Ta kurba od tesnobe pride na počas od vzad. In sem par dni nazaj pri tipu začela jokat, ko da so mi pajki v fletu pocrkali. Od marca se delam močno, zdej počas pa ne gre več. Ker sta se mi zadnja dva tedna nabirala in nabirala in pol mi je fuknilo pokrov dol. Nisem mogla na pogreb od tete. Fasala 400 evrov, ker smo mel trije za blokom masko pod brado. 
Iz vse te jebe, sem se šla še na konc nabit z viskijem do fula. Nisem pila žganih drinkov 11 let. In to ni pivo, sem bla čist drugač nažgana. Tok, da sva se z eno (nima veze kdo je) spičile vzad v parku in se je šla pol ona kr zaklepat v stopnišče, kao da ji bom kej nardila. Jaz? Še v življenju se nisem stepla. Sem pa šla za njo, pa ji povedala par krepkih. Dolga zgodba.

Ubilo boga v meni

Bistvo je to, da če naletiš na žensko, k je mela lihkar smrt v familiji, drug dan plačala kazen zarad maske in se ga šla po enajstih letih nabit z viskijem, jo pust rajš pri miru. Trust me. Viskija drugač nikol več. Dva dni sem bla, k da bi mela trojno korono. Ubilo boga v meni. Ni to pivo. Sej če bi nagnila enga, bi blo še ok. Tko pa milijon, pa še pivo, pa še ganja.
In sem počas, počas začela dojemat, da se tud men že cufa. Kregi s sosedi, kazni, viski. To nisem jaz. Ne več. Kmal jest ne bom mogla več, ker ne morem do zobarja. Ta teden mam resne jebe za zrihtat, kdo me bo vozil okol? Peš pridem komi do trgovine. Lasten fotr me ne sme peljat, ker nisva isto skupno gospodinjstvo. Lahk pa plačam taksi, k sem že tok polna denarja, ker un me pa lahk pelje, pa nisva skupne žlahte vidla od daleč.
Po drugi strani se lahk šest ljudi pelje skupi v službo, popoldne pa teh šest istih ljudi ne sme skupi spit piva na vrtu ali na klopci. Kako nej sploh še kej štekam? Sam čakam, če mislijo vse odpret decembra. Ker pol pa fuck off vse in vsi. Ker pol pa res ni več logike nobene. Al vse odprite al pa vse zaprite, k to ni ne tič ne miš. En tko, drug drugač. Ljudje pa čist presrani. Zarad kazni, če ne druzga. Niso to fucking heci. 400 evrov za masko? Jaz sem jim dala 200, pa da jih ne vidim več letos.

Chick fight

Ampak zdej sem prestrašena. Ne upam več niti za blok. Včer me je frend peljal do mame neki nujno v center (ja,v prekršku sva bla, nisva skupno gospodinjstvo) in tok policije naokol že dolg nisem vidla. V našmu parku so bli dva dni nazaj kr na konjih, pa čez cel naselje. Utrgano je ratalo vse skup. Vseen mi je, kdo je na keri strani. Jaz hočem sam konec tega. Ljudem se bo začelo resno mešat. Ne bo keša, zaprti notr. Pozna se ful na psihi. V trgovini se dve mamci pošljeta v kurac, ker ma ena masko pod nosom. Cel chick fight skor z unimi košarami. Zanč je en čist pijan uletel v našo štacuno, brez maske seveda. In ni jebal nč, so mu mogle one najdet eno masko nekje. Jaz sem sam gledala. Itak sem že tok blesava od teh mask, da za dve minuti do trgovine jo mam gor, pol ko stopim notr, si jo pa avtomatično kr dol dam spet.

La vida es una gran mierda

Antimaskerji, maskerji, stroka, Potrč … — dost mam vseh. Se mi je folk bunil par dni nazaj, da zakaj pa pol nč po bolnicah ne posnamejo. D vidmo mi zares situacijo. Prvo kot prvo, vam sam to povem. Če jaz pristanem tam na respiratorju, pa mi pride en novinar z mikrofonom pred surlo, glih vstanem od skor mrtvih, pa ga ubijem.
Drugo kot drugo, so pol šli snemat. In kaj je spet ratalo? Da je vse sam zrežirano, pa da nam filme prodajajo. Da takih lesenih krst pa tam že nimajo. Okej, kaj bi zdej radi? Če ne snemajo unih revežev ni uredu, če pa ja, pa spet vse skup nateg? Mah.
Zadnjič sem se zalotila pri eni grozni misli. Pomislila sem na vse pokojne frende. In si rekla, da hvala kurcu, da ste ušli temu sranju. En je en dan zdej po FB spraševal, da zakaj smo vsi kr naenkrat paničarji, a prej nas pa ni blo strah umret? Enkrat me je blo. Zdej ne več. Z vsakim dnem, k si bližje smrti, manj te je strah. Ampak nočmo pa tam na respiratorjih končat, tud če nimamo več velik. Rajš crknem sama v tej svoji luknji. Pa nej sosedje zavohajo moje truplo čez tri dni. Ne pa sama v bolnici, kot moja teta. Bojo sosedje vsaj vedeli, da nimajo korone, če bojo vohali. Ne bojo mi uni v skafandrih zadnje dneve brisali rit. Doma lepo, v lastnem sranju nej me nadejo.
In zato, draga Celia: la vida es un carnaval my ass. La vida es una gran mierda.