Če ste mislili, da je predsednik Ruske federacije Vladimir Putin diktatorski konkvistador, ki je šel z za lase privlečenimi izgovori — in kakor da svetu in svetovnemu miru v posmeh — napast sosednjo državo in povzročit svetovno, ne le regionalno krizo, pomislite še enkrat.
Veste, Putin je tudi intelektualec. Tako rekoč. Esejist. Lani julija je namreč na kremeljski spletni strani objavil kapitalen esej — dolg skoraj 7.000 besed ali po starem čez 40 tipkanih strani! — z naslovom O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev. V angleščini si lahko zadevo preberete na tej povezavi. (Toliko o jezikovnem panslavizmu.)
Krst v Dnepru in vostok-slavizem
Rusija in Ukrajina sta po Putinovi teoriji dela istega zgodovinskega in duhovnega prostora. Da je med njima v zadnjih letih zrasel zid, je zanj “naša velika skupna nesreča in tragedija”.
Putin objokuje dobre, stare (zelo stare) čase, ko sta današnje Ruse, Beloruse in Ukrajince povezovala skupen jezik — staroruščina oz. starovzhodnoslovanščina —, predvsem pa seveda pokristjanjenje oz. pravoslavje oz. sprejetje pravoslavja leta 988.
In to se je zgodilo kje drugje kot v Kijevu. Veliki knez Vladimir se je dal namočiti v sveto vodo Dnepra skupaj s svojimi dvanajstimi sinovi, v naslednjih dneh pa so sprejeli vero še vsi takrat poganski Kijevčani.
{embed_info_box}193093{/embed_info_box}
Putinovo razmišljanje je tipičen primerek nostalgičnega idealiziranja, poenostavljanja zgodovine. In to, kar zdaj počne, je v bistvu poskus rekonstrukcije dobrega, starega, prastarega, na jeziku in pravoslavju utemeljenega nacionalnega, Blut-und-Boden reda. Tej zgodovinsko-versko-jezikovni zmešnjavi bi lahko rekli totalitarni panslavizem — če seveda ne bi šlo za ekskluzivistični in bog ne daj ekspanzionistični vostok-slavizem.
Holodomor
Ta Putinov esej bi zelo verjetno spregledal, če ne bi bil pred dnevi bral članka britanskega oz. škotskega zgodovinarja Nialla Fergusona v včerajšnjem Spectatorju (Vlad the Invader: Putin is looking to rebuild Russia’s empire).
Kaj hoče Putin doseči, se sprašuje Ferguson — in odgovarja:
“To vprašanje je v zadnjih letih dajalo mnoge napačne odgovore. Posplošena trditev je, da je osredotočen na resurekcijo Sovjetske zveze. Res je sicer, da je Putin leta 2005 poimenoval propad Sovjetske zveze ‘največjo geopolitično katastrofo [20.] stoletja’. A dejstvo je, da je Rusko carstvo tisto, kar Putin poskuša obuditi od mrtvih. Veliko bolj kot Stalin je Putinov heroj Peter Veliki.”
Resno, le zakaj bi mu bil vzornik Stalin, ki je z holodomorom — ki je bil tudi genocid — v letih 1932/33 s stradanjem pobil več milijonov Ukrajincev? V žitnici Sovjetske zveze, če že ne cele Evrope.
{embed_info_box}193092{/embed_info_box}
Sveta zemlja
Putin ima na delovni mizi v svojem kabinetu kipec Petra (I.) Velikega. V intervjuju za Financial Times je pred leti rekel, da bo car Peter “živ, dokler bo živo to, za kar se je boril”. In kot opominja Ferguson, Peter Veliki je poskušal modernizirati tedaj zaostalo Rusijo in jo postaviti ob bok Prusiji, Franciji, Britaniji, Avstro-Ogrski in Švedski.
In katera je bila Petrova najveličastnejša vojaška zmaga? Bitka pri Poltavi, kjer je premagal švedsko vojsko Karla XII. in s tem sprožil untergang Švedske kot ene od tedanjih velikih evropskih sil.
In kje je Poltava? Na pol poti med Kijevom in Doneckom. Ukrajina je sveta zemlja. Vzhodna Ukrajina pa še posebej. Ne za vse Ruse, očitno, za Putina pa ja.
Če mu verjamete. Ker potem mu morate verjeti tudi to, da se v Ukrajini ne bori proti vojaškim enotam, temveč proti “nacionalističnim formacijam”, ki se pod vodstvom premiera Zelenskega in njegove vlade “obnašajo kot zadrogirani neonacisti” in ki “so si vzeli ukrajinsko ljudstvo za talca”.