S tem rekom marsikdo komentira novice o posilstvih zadrogiranih žensk in deklet na umetniških zabavah. Kot da se kaj takega ne more dogajati drugje. Zunaj Ljubljane. In kot da se kaj takega drugje ne dogaja. Če ne v Sloveniji, pa zunaj Slovenije.

Z istim rekom sem slišala ljudi komentirati to, kar je o svojih osebnih izkušnjah s seksualnimi zlorabami v kulturniškem okolju, povezanim z NSK, povedala Maja Megla. Nekdo drug je dodal, da ne razume, kako je mogoče govoriti o seksualnih zlorabah, če ženske same hodijo na tovrstne zabave. Se drogirajo. Se odločajo za seksualne prakse, ki vključujejo trpinčenje, poniževanje itd.

Samo ja pomeni ja

Kar je seveda res: o posilstvu govorimo, ko ženska noče spolnega odnosa, a do njega proti njeni volji vendarle pride. Toda če ženska sama pristane na katerokoli in kakršnokoli vrsto seksa, je to že spolna zloraba? Ali ne?

Skratka, afera odpira vrsto vprašanj, o katerih smo že razpravljali. V zvezi s tem, da "samo ja pomeni ja". In morda bo ob podatkih, ki vedno bolj nadobudno curljajo na dan, komu vendarle postalo jasno, zakaj je nujno, da "samo ja pomeni ja". Če je namreč ženska zadrogirana in ne more reči "ja", potem je seks z njo nasilje. Zloraba. Posilstvo.

To pa seveda ne daje odgovora na vprašanje, zakaj ženske, ki se jim je kaj takega pripetilo, tega ne prijavijo. In še posebej: zakaj se vračajo na kraj zlorabe. In v takšno družbo. Maja Megla je rekla, da se ve, kdo so ta dekleta. Torej so znana. To prakso ponavljajo.

Tudi Ljubljana je domačija

Odgovor na vprašanje, zakaj to počnejo, je ne samo zapleten in kompleksen, ampak tudi ni predmet tukajšnjega pisanja. Tisto, o čemer bi rada pisala, je to, zakaj je Ljubljana "bolana".

Tega ne mislim v moralističnem smislu. Ampak v smislu, da deluje domačijsko. Kar je seveda skladno s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. Ljubljana tako funkcionira. Je tako funkcionirala. In bo tako funkcionirala. Še kar precej časa. Slovenski socialni svetovi so domačijski svetovi. In Ljubljana je en tak domačijski svet.

Višek uspeha

To dejstvo opazujem že skoraj petdeset let. Opazujem Ljubljano, ki v odnosu do drugih delov Slovenije igra igro superiornega socialnega sveta. Kako frustrira skoraj vse, ki niso iz Ljubljane. Kako je uspeh v Ljubljani za večino Slovencev višek uspeha. In samopotrditve. Kako se v Ljubljani oblikujejo manjši socialni podsvetovi. Ki predstavljajo vsak zase svoje majhno, ločeno vesolje. Ta vesolja so medsebojno organizirana. In hierarhizirana.

Prišleki v Ljubljani se trudijo vključiti v te svetove. V njih uspeti. Ker če se v njih vključijo, potem obstajajo. Če v njih uspejo, potem jim je uspelo.

Vključitev in uspeh v različnih socialnih podsvetovih seveda nista istovredna. Obstajajo višji in najvišji socialni podsvetovi. Kjer vključenost in uspeh pomenita več. Večji ugled. Večji uspeh. NSK gotovo sodi med te elitne socialne podsvetove. Podobno kot družiti se z Žižkom. Recimo.

Podsvetovi

Kot sodobnica sem lahko opazovala oblikovanje številnih socialnih posvetov. Podsveta Pankrtov. NSK. Žižka. Dolarja. Ljubljanske psihoanalitične šole. Itd. Opazovala sem, kako so se ljudje kot vešče silili k tem lučem. Neglede na to, koliko jih je to stalo. Kaj je to od njih zahtevalo. Kaj so morali početi, da so bili pripuščeni. Da so pripadali.

Pripadnost je v domačijskosti ključna. Je edini zagotovljeni način preživetja. V domačiji je nagrajeno članstvo. Niso nagrajeni dosežki. Kar pomeni: tisti, ki niso sposobni nečesa doseči, lahko preživijo in napredujejo po hierarhični socialni lestvici, če pripadajo elitni domačiji. Človek je lahko pomemben in vreden, četudi sam ne naredi nič omembe vrednega. Če pripada pravi skupini. Če je ob pravem času na pravem mestu. Če počne prave stvari s pravimi ljudmi.

Kdo so ti pravi ljudje in te prave stvari, se od primera do primera razlikuje. Razlikuje se lahko tudi to, kdaj je pravi čas in pravo mesto, da se nekje pojaviš. Lahko je pravi koncert. Prava predstava. Itd. Da se pogovarjaš s pravimi ljudmi. Z njimi kadiš. Piješ. Se drogiraš. Seksaš. Itd.

Sprejetost in varnost

Pri tem pa ne smemo pozabiti na dvoje.

Prvič: ko gre za moralnost do svojih članov, je domačijski svet vedno vprašljivo moralen. Ker navsezadnje: očetje, dedki, strici, prijatelji in znanci so v okviru svoje domačije že kdaj prej spolno zlorabljali otroke. To so vsi vedeli. Preprečil pa tega ni nihče.

In drugič: bolj ko je oseba nesamostojna, nesposobna za lastne dosežke, bolj ko je orientirana k drugim ali narcisistična, večje ko so njene frustracije, slabša ko je njena samopodoba itd. — prej bo pristala na logiko domačijske vertikalne mobilnosti.

Ja, domačija zlorablja. V zameno pa nudi občutek vrednosti. Sprejetosti. Varnosti. Pomembnosti. Nudi ugled. Spoštovanje drugih. Tudi zavist. Itd.

Maja Megla je na Bergantovo vprašanje, zakaj ni spregovorila prej, odvrnila, da ni mogla. Da ni zmogla. Da je potrebovala leta psihoterapije.

Psihoterapija pa se ne ukvarja samo s posledicami. Ampak tudi z vzroki. Samo tako je lahko uspešna.