Avgust je potekal več ali manj enako in dolgočasno. To je bila posledica tega, da sem bila na morju že julija, zato avgusta nisem imela veliko početi. Dolgčas sem preganjala predvsem z dobrimi filmi in s kvizi, s katerimi sem urila pamet. Da vidim, če je še taka kot nekoč.
Dejstvo je, da je moj nivo inteligence pretežno še enak. Kakšno vprašanje sem znala rešiti še pred odgovorom. Nisem pa preveč blestela.
Šla sem tudi kupit nekaj oblek, ki bodo primerne za ohcet in nekaj malega nakita. V soboto, 8. avgusta, sem bila na ohceti. Poročila se je Gala, hčerka mojega kuma.
Moram reči, da sem se sprva kar malo bala, kako mi bo uspelo. Bom izgledala dobro? Koliko počitka si moram privoščiti pred ohcetjo? Kako naj se naličim? Kaj naj oblečem?
O, bog! Preveč problemov. Rada bi se samo dobro imela. 

Jupi!

Tako sem nazadnje šla na ohcet primerno oblečena. Sploh nisem slabo izgledala. Dobila sem veliko ljubčkov na gola ramena. Jupi! 
Ohcet je potekala po protokolu. Ni bilo dolgočasno. Med nastopajočimi se je znašel tudi moj mož, ki je bil Galin kum. Govore so imeli oče, ženin in priče. Vsi so bili polni ljubezni. Ljubezen je bila non-stop na tapeti. Res lepo in obetavno. 
Prestanek avgusta sem izkoristila tudi za obisk izvira Kamniške Bistrice. Namakala sem se v mrzlo vodo, ki na moje roke deluje poživljajoče. Kot da mi nič ni. Škoda samo, da se nisem cela potunkala v vodo. 
Hotela sem tudi na Bled. Septembra je še toplo. Asistentkam sem predlagala, da bi imele sestanek ob jezeru. One bi čvekale, jaz bi se pa namakala v vodi. 
Saj ne rečem. Če ti je dolgčas, sam reši svoj problem in Bog ti bo pomagal. Komaj sem čakala sestanek ob Blejskem jezeru. Punce so bile za.

Slaba blagajna

Nazadnje sem le šla na Bled. Izleta v Tamar se nisem udeležila, potem me je pa pičilo, da raje na Bled. In smo šli. Največja napaka je bila, da nisem vzela kopalk. Ne belih ne nobenih. Kaj sem hotela. Zapeljali smo se do vode, ampak sem si lahko samo obliznila ustnice. Zato smo šli na Prešernovo kremšnito. Veliko boljša od navadne. Z jagodami v kremi.
Desert me je držal nad vodo, da se nisem potunkala v depro. Čeprav je moje življenje precej okleščeno, sem vseeno vedra.
Nisem pa bila dobre volje, ko sem šla v Opero, da bi kupila karte za baletno predstavo Gusar. Prodajalka je iskala in iskala prostor zame in govorila: »Joj, tukaj pa ne morete. Mora biti več razdalje med obiskovalci.« Preverila je vse do oktobra. Pa nič.
Počutila sem se kot Židinja leta 1939 v Berlinu. Je moj voziček res tako moteč, da nisem mogla na nobeno predstavo ali kaj?
Ne vem. Vem samo, da sem nemočna odšla in naglas rekla: »Vi pa imate res slabo blagajno.«