Zamisel je načeloma hvalevredna. Postavljati spominska obeležja je super. Tako kot postavljati božjepotna znamenja ali saditi rože in drevesa. Je pa vseeno nesmiselna, da ne rečem butasta.
Za idejo so prišli k Pahorju lobirat en zgodovinar in dva literarna zgodovinarja. V imenu šestindvajsetih akademikov, pisateljev, profesorjev, ki se spoznajo na knjige in jih tudi sami pišejo. (Skratka, ne tisti običajni osumljenci, ki imajo kaj kritičnega povedati proti aktualni vladi.)
Spravaški Pahor si ni dal dvakrat reči in je obljubil, da se bo »po najboljših močeh in v okviru […] pristojnosti […] zavzel, da bo vlada pobudo razumela kot prispevek k ›žlahtni tradiciji slovenstva, kjer imata jezik in beseda osrednje mesto‹.«
Še enkrat razmislimo: kaj naj počnemo s spominskim znamenjem »prepovedanim in uničenim knjigam«?
Tudi knjige so lahko žrtve — in so v zgodovini tudi bile. Tudi slovenske knjige v slovenski zgodovini. Žrtve tujih agresorjev in domačih izdajalcev, da tako rečem.
Ampak zakaj spomenik? Zakaj spomenik knjigam žrtvam? Te knjige so še vedno tu. Halo? Littera scripta manet.
Nič konkretnega
Nič ne bomo imeli od tega. Nič konkretnega. Ta popolnoma brezvezna ideja paše kvečjemu v kontekst slovenske obsesije od samokaznovalnega dokazovanja, kaj vse slabega smo si v zgodovini naredili sami in/ali kaj vse slabega so nam naredili drugi.
Ideja »spominskega znamenja prepovedanim in uničenim knjigam na Slovenskem« paše tudi v kontekst slovenske obsesije s samoviktimizacijo. Bogi mi! Glejte, koliko hudega so nam v zgodovini naredili! Glejte, koliko hudega smo si naredili celo sami!
Ergo, spominjajmo se vendar hudega. Tudi knjig. Spomenik naj nas varuje pred norostjo, da bi še kdaj prepovedovali ali celo uničevali svoje lastne knjige — ali dovolili drugim, da jih iz nekih (drugih) razlogov prepovedujejo in uničujejo namesto nas. Zazrimo se vase in spreglejmo, kakšni norci in zločinci smo bili. Kakšni norci in zločinci so nas obkoljali. Da se ne bo kdaj ponovilo!
Zakaj pa ne vsem knjigam?
Brez skrbi, da se to ne bo več dogajalo. Ne po naši ne po tuji krivdi. Lahko pa se s knjigami zgodi kaj drugega.
Knjigam dandanes pretijo druge in drugačne nevarnosti kot v času protireformacije, nacizma in fašizma, komunizma, you name it.
Sedanja slovenska svoboda ni nobena garancija za to, da bodo državljani knjige pisali, ustvarjali, urejali, opremljali, izdajali, tiskali, digitalizirali, downloadali, uploadali, brali, kupovali, cenili, si jih izposojali in ob njih še kaj pametnega in pomembnega spoznali ali celo uživali.
Spomenik knjigi? Knjigam? No, prav. Toda zakaj samo prepovedanim in uničenim? Zakaj pa ne vsem knjigam? Knjigam nasploh. Tudi tistim, ki niso bile nikoli prepovedane in uničene. Srečnim knjigam, da tako rečem. Knjigam, ki so imele srečo. Knjigam, s katerimi smo imeli srečo bralci. Pa založniki, knjigotržci, knjigarnarji in knjižničarji.
Knjige, ki niso imele sreče
In če smo že pri tem: zakaj ne bi postavili spomenika tudi drugim knjigam, ki niso imele sreče? Pa ne iz verskih, političnih, ideoloških, nacionalističnih razlogov. Recimo knjige, ki so imele to nesrečo, da so bile morda napisane, pa niso mogle iziti, ker za to ni bilo denarja. Ker nekomu niso bile všeč. Ker je nekdo presodil, da ne bi bile všeč dovolj ljudem. Ker je Slovenija premajhen trg, na katerem se brez subvencije skoraj nobena knjiga ne izplača.
Zakaj ne bi postavili spomenika knjigam, ki jih na tem usodnem majhnem trgu nikoli ni bilo zaradi cenzure vseh cenzur? Ne zaradi politične, religiozne, nacionalistične cenzure, ampak zaradi finančne?
Z NUK-om na čelu
Še več! Zakaj pa ne bi postavili spomenika knjigam, ki so strohnele v vlažnih kleteh improviziranih prizidkov, ker zanje ni bilo primernejše hrambe? Zakaj ne bi postavili spomenika knjigam, ki so bile zavestno in načrtno odpeljane na odpad, ker za hrambo ni bilo na razpolago niti vlažne kleti?
Nič ne bomo imeli od tega. Nič konkretnega. Ta brezvezna ideja paše kvečjemu v kontekst slovenske obsesije od samokaznovalnega in samoviktimizacijskega dokazovanja, kaj vse slabega smo si v zgodovini naredili sami in/ali kaj vse slabega so nam naredili drugi.
Tudi knjige so lahko žrtve
»Predsednik Pahor je pobudo podprl z navdušenjem, saj po njegovem mnenju takšno spominsko znamenje ni relevantno le za Slovence, marveč je ›univerzalnega pomena in našo prihodnost navdihuje z željo po svobodi izražanja‹. Zavzel se bo, da bo tudi vlada pobudo razumela kot prispevek k ›žlahtni tradiciji slovenstva, kjer imata jezik in beseda osrednje mesto‹, so sporočili z [sic!] urada predsednika.«
Ah, ja.
Ponavljam: tudi knjige so lahko žrtve — in so v zgodovini tudi bile. Tudi slovenske knjige v slovenski zgodovini. Žrtve tujih agresorjev in domačih izdajalcev, da tako rečem.
Ampak zakaj spomenik? Zakaj spomenik knjigam žrtvam? Te knjige so še vedno tu. Za razliko od ljudi knjig ni mogoče dokončno terminirati in eksterminirati. Knjige ne moreš izgnati, pregnati, zatreti. Halo? Littera scripta manet. Ampak ne same od sebe — in ne s pomočjo in po zaslugi spomenika. Knjige rabijo več kot to.