V stanovanju levo od dvigala v pritličju stolpnice na Vodmatu, v kateri sem odraščal, je živel manjši gospod, ki se je zelo jezil na otroke, kadar smo pod njegovim balkonom igrali nogomet. Kljub cepetanju in mahanju z rokami nam otrokom ni ravno vlival strahu. Drugače pa je bilo z možakarjem v zeleni uniformi LPP, ki je ob poznih večerih prihajal na obisk in prav potihoma potrkal … — na vrata levo od dvigala.
Njega smo se bali, ker je bil velik. Spomnim se, da je imel čevlje kot pancerje. Bil je namrgoden in je kar naprej skrivoma pogledoval naokrog. Gotovo ima kaj za bregom, sicer se ne bi skrival pred ljudmi kot lopov, smo si mislili.
In kadar je med sosedi pogovor nanesel na nenavadni par iz pritličja, se je vedno našel kdo, ki je znižal glas, s prsti po zraku zarisal narekovaje in rekel: “Veste, onadva sta …”

Ko sem nekega večera sam čakal na dvigalo, sem se naenkrat znašel iz oči v oči s skrivnostnim obiskovalcem. Mislim, da je srečanje bolj kot mene prestrašilo njega. Njegov prijatelj ni odprl vrat, dvigala ni in ni bilo, tako da sem si ga lahko prvič zares ogledal od blizu. In ugotovil, da je bil tisti izraz na njegovem obrazu, ki smo ga vedno imeli za namrgodenost, pravzaprav žalost in strah.

Anuncijata in Lorelei

Ljudje so imeli veliko povedati tudi o sosedu iz našega nadstropja, ki je bil zaposlen v isti službi kot moj oče. Njega se nismo bali. Bil je vljuden in prijazen. Večkrat je bil pri nas na kavi, včasih tudi na kosilu. Dokler ga nekega dne niso našli v stanovanju. Baje je storil samomor.

Moja babica Anuncijata, ki je živela v centru, je imela znanca po imenu Lorelei. Bil je cvetličar in je babico pogosto obdaril s čudovitimi šopki rož. Samo zato, ker ga je vedno prijazno pozdravila in si je vedno vzela čas, da z njim poklepeta. Ker ga je sprejemala kot človeka. Brez omalovaževanja, brez porogljivosti, brez prezira. Brez narekovajev.

Andrée in Liliane

Homoseksualnost je bila v Sloveniji dekriminalizirana s kazenskim zakonikom iz leta 1977. A to ni odpravilo globoko zasidranih predsodkov. Homoseksualcev takratna družba ni sprejemala in jih ni želela imeti pred očmi. Mislim, da si težko predstavljamo, v kakšni stiski in bolečini je živelo in životarilo na tisoče ljudi, ki jih je družbena nestrpnost porinila na rob. Mnoge v depresijo, nekatere v alkohol, nekatere — kot našega soseda — pa v smrt.

Na te izkušnje s homoseksualci iz moje mladosti sem se spomnil pred dnevi, ko sem v francoskih medijih zasledil novico o poroki dveh dvainsedemdesetletnih žensk v domu za ostarele v mestu Valenciennes blizu belgijske meje.

Andrée in Liliane sta se spoznali v zavetišču za otroke, ko sta bili stari enajst let. Obe brez družine sta bili od takrat neločljivi. Najprej sta bili prijateljici, par pa sta postali pri petindvajsetih. Pred skoraj pol stoletja. Radi sta se imeli potihem. Bali sta se, kako bi njuno ljubezen sprejela okolica.
Zdaj sta že desetletje v domu za ostarele. V isti sobi. Za njuno zvezo sta vedeli samo njuna negovalka in ena od medicinskih sester, a sta obe spoštovali njuno željo po zasebnosti — čeprav je bil to bolj strah.

Le mariage pour tous

Ko so letos poleti oskrbovanci doma šli na izlet, je pogovor nanesel na “poroko za vse” — kot pravici do zakonske zveze tudi istospolnih partnerjev pravijo v Franciji. Andrée in Liliane nista mogli verjeti ušesom. Do tistega trenutka sta bili prepričani, da se istospolni lahko poročajo le v filmih in serijah. In ko so ju prepričali, da ni tako, je Andrée kar tam Liliane zaprosila za roko.

Priprave na poroko so se začele takoj po vrnitvi v dom. Poročni obleki so naročili na spletu. Ker Amazon ne ponuja veliko modelov za neveste njunih let, ju je s svojim šivalnim strojem prikrojila domska medicinska sestra. Ko je prišel svečani dan, so se v mestno hišo odpravili skoraj vsi stanovalci doma za ostarele. Za prevoz je poskrbela občinska uprava. Poročni obred je z vsem republikanskim rom-pom-pomom, kakršnega zmorejo samo Francozi, vodil župan z lento čez prsi. Obraza Liliane in Andrée na fotografijah žarita od sreče. In ponosa. Ker jima po sedeminštiridesetih letih njune ljubezni ni več treba skrivati pred drugimi. Ker se lahko imata radi pred vsemi.

Dinah iz Klingersheima

Zgodbe o Andrée in Liliane ne pripovedujem iz gastarbajterskega navdušenja nad vsem, kar je na tujem boljše in naprednejše kot pri nas. Vsaj za Francijo to še zdaleč ne drži. Čeprav je zakon, ki tudi istospolnim parom priznava pravico do zakonske zveze, v veljavi že skoraj deset let in mu danes ne oporeka nobena parlamentarna stranka, so pred njegovim sprejetjem potekali burni in množični protesti. Na njih je politične točke nabiral tudi precejšen del desne sredine, da o skrajni desnici ne govorimo.

Tudi slovenska izkušnja z dekriminalizacijo homoseksualnosti kaže, da globoko zakoreninjenih predsodkov zakon ne more spremeniti čez noč.

Pred enim letom sem pisal o štirinajstletni Dinah iz alzaškega mesteca Klingersheim blizu švicarske meje. Mama jo je našla obešeno v otroški sobi. Dinah ni več videla drugega izhoda zaradi neprestanega nadlegovanja, posmehovanja in vrstniškega žaljenja tako v šoli kot na družbenih omrežjih.

Dinah je bila priljubljena in družabna srednješolka, dobra učenka in športnica, vedno obkrožena s prijateljicami. Želela si je postati predsednica republike, je dejala njena mama. Toda ko se je pri trinajstih letih odločila, da vrstnikom zaupa svojo spolno usmerjenost, se je njeno življenje spremenilo v pekel.

Tudi v demokracijah. Tudi pri nas.

O mojih sosedih iz otroštva, o Lorelei, o Andrée in Liliane in o Dinah pišem zato, da bi spomnil, da gre za ljudi. Ker to očitno radi pozabljamo. Gre za ljudi, ki so še vedno pogosto diskriminirani. Izpostavljeni predsodkom. Potisnjeni na rob družbe. Stigmatizirani kot sprevrženci, pedofili, nevarnost za otroke in družbo. Eksploatirani za razpihovanje nestrpnosti, zlorabljeni za spodbujanje populističnih in avtoritarnih političnih idej. Samo zato, ker so drugačni.

Preganjanje določenih družbenih skupin ponavadi povezujemo z avtoritarnimi in nazadnjaškimi režimi. V Putinovi Rusiji je homofobija politični instrument za ohranjanje oblasti. V imenu boja proti ideologiji LGBT+ — ki da z dekadentnega Zahoda ogroža duhovno čistost ruskega naroda — patriarh Ruske pravoslavne cerkve blagoslavlja in podpira agresijo na Ukrajino.

Na žalost pa se lahko vedno znova prepričamo, da homofobija ostaja in se razcveta tudi v demokracijah. Tudi pri nas. Ne gre samo za skrajneže, ki si s predsodki in sovraštvom nabirajo politične točke.

Spomnimo se sramotne preračunljivosti in strahopetnosti takrat vladajoče “liberalne” stranke, ki se pred sedmimi leti ni želela zares angažirati v referendumu o družinskem zakoniku, češ, gre za občutljivo zadevo, naj odločijo ljudje. Spomnimo se kandidata na zadnjih predsedniških volitvah, ki je razlagal, da nima nič proti istospolnim zvezam, je pa proti “ideologiji LGBT+”. Kot da stigmatiziranje neke družbene skupine postane legitimno in sprejemljivo, če ga zapakiraš v goljufivi zapik, ki osebno okoliščino predstavlja kot naklepno (in sprevrženo) ideološko izbiro.

Homoseksualnost in transspolnost nista ideologiji. Za razliko od nestrpnosti in sovraštva do istospolnih zvez in transspolnih.

Bolje morilec kot gej

Pred dnevi sta bili ameriška in svetovna javnost šokirani nad posnetki očeta strelca v gej klubu v Colorado Springsu. Pijan od sovraštva do istospolnih je povedal, kako mu je odleglo, ko je izvedel, da njegov sin ni homoseksualec, ampak “samo” množični morilec.

Karkoli že si mislimo o tem tipu — in najslabše po mojem ni dovolj slabo —, vsaj hinavščine mu ne moremo očitati. A tega ni mogoče reči za ljudi, ki svoje predsodke argumentirajo s kulturnimi, verskimi in drugačnimi izgovori. Ki nekaterim družbenim skupinam priznavajo samo pol pravic in samo polovico človeškega dostojanstva, ker jih pač imajo za ljudi samo napol.

To ne gre. Ne moreš biti samo malo homofob, kot ne moreš biti samo malo rasist ali samo malo antisemit.

Zadnje dni pred referendumom o družinskem zakoniku pred sedmimi leti sem zapisal, da je prepričanje, da ni nič hudega, da istospolni pari nimajo pravice do zakonske zveze, ker lahko vendarle svobodno registrirajo svojo izvenzakonsko skupnost, nekaj takega, kot če bi Rosi Parks rekli, naj neha težiti, saj lahko sedi v zadnjem delu avtobusa.

Vsakdo ima pravico do svojih verskih in političnih prepričanj. A to nikomur ne daje pravice, da v imenu tega izvaja nasilje nad soljudmi in jih potiska v podrejen družbeni položaj.

Indikator civiliziranosti

Odnos do homoseksualnosti in transseksualnosti je eden od pomembnih indikatorjev civiliziranosti in odprtosti družbe. V zadnjih dneh se je na transspolno osebo, ki je z veliko poguma in dostojanstva javno spregovorila o svojem življenju, sprožil plaz napadov in najbolj grobih žaljivk. Povod je bilo vabilo, da o transspolnosti spregovori srednješolcem v Postojni. Oglasili so se že znani politični mešetarji s predsodki in nestrpnostjo, pa mladinski pevski zbor politične stranke, ki se vidi na desni sredini, za njimi pa še internetna pešadija, ki sotto voce stigmatizacijo prevaja v najbolj grobe oblike verbalnega nasilja in sovraštva.

Da gre za otroke, pravite? Deloma se strinjam z vami. Da, tudi za otroke gre. Sam imam štiri. In najbolj me skrbi, da bi odraščali in živeli v družbi, podrejeni nasilju vaših predsodkov, frustracij in zablod.

V narekovajih niso ljudje, ki jim vi odrekate enakopravnost in človeško dostojanstvo. V narekovajih sta vaša morala in človečnost. Poglejte se v ogledalo. Če tega ne zmorete zaradi ljudi, ki jim povzročate stisko in delate krivico, naredite to vsaj za otroke.