Ko to pišem, se v vladni koalicijo pogajajo — ali vljudneje rečeno usklajujejo —, ali naj Brgleza kot člana Socialnih demokratov podpreta tudi ta glavno Gibanje Svoboda in pod(pod)glavna Levica.
Eventualno enotna podpora Brglezu kot skupnemu kandidatu bi bila edina pametna poteza, ki bi jo koalicija lahko v zvezi s tem potegnila.
Prepotentna pričakovanja
Začelo se ni obetavno. Ko so SD pred dnevi povabili koalicijski partnerici, naj podpreta Brgleza, je Gibanje Svoboda je izrazilo prepotentno pričakovanje, da bi si predlagani kandidat moral zaslužiti njihovo podporo s tem, da bi (že ob vložitvi kandidature) odstopil kot evropski poslanec SD in Progresivne alianse S&D. Pozneje so ta pričakovanja omilili, tako da zdaj o tem vsaj razmišljajo.
Po izstopu Marte Kos iz predsedniške tekme se je Gibanje Svoboda znašlo v domnevno neprijetnem položaju, ko so ostali brez svoje kandidatke — in še na tak grd način so jo skenslali.
Če sem prav razumel komentatorske dedukcije, je bil eden od domnevnih razlogov tudi to, da Marta ne bi mogla zmagati, česar pa da si njihov tata-mata ni hotel privoščiti.
Upam, da bodo v Gibanju Svoboda in Levici dovolj pametni, da bodo nehali fantazirati o svojih kandidatih — ki bi se zagotovo odrezali slabše kot Brglez — in ga podprli. Če res čutijo pripadnost koaliciji, potem naj držijo skupaj in se nehajo rivalsko obnašati drug do drugega.
Dvomim, da je bil to razlog. Zakaj bi sami sebe potisnili v neprijeten položaj brez predsedniškega kandidata? In zakaj bi torej zdaj podprli kandidata, ki ima čez palec približno toliko možnosti, kot bi jih imela Marta Kos?
Prestiž
Bolj verjetno gre za prestiž, da ima stranka svojega, lastnega, insajderskega kandidata. Kar je zelo nečimrno. Pa tudi ne preveč razumljivo: le zakaj bi se neki stranki zdelo vredno dober vtis, ki ga lahko naredi s svojim kao ekskluzivnim kandidatom med kampanjo, pokvariti z zelo verjetnim neuspehom ali celo ponižanjem na volitvah?
Ah, po mojem so to samo nasveti velepametnih piarovcev.
Vse stranke so mahnjene na predsedniško kandidaturo. SD so pred poletjem celo izjavili, da se za stranko "spodobi", da ima svojega predsedniškega kandidata.
No, imeli so srečo, da so ga našli. Pa saj so ga imeli pred nosom. Ampak verjetno ga je bilo težje prepričati kot pa najti.
Za tem predsedniškim prestižem boleha tudi Levica — če je seveda res, da fantazirajo o Mateju Tašnerju Vatovcu in/ali celo o Mihi Kordišu kot možnih kandidatih, ki imata eden manj šans od ta drugega.
No, če že koga, potem bi jaz osebno podprl Kordiša. Imeti anarholevičarskega, socialistično mirovniškega pankerja za predsednika republike bi bilo zelo zabavno. Po mojem bi postal mednarodna blagovna znamka. Pa še vrhovni poveljnik Slovenske vojske bi moral hočeš-nočeš biti. Karma is a bitch.
Gre za prestiž, da ima stranka svojega, lastnega kandidata. Kar je nečimrno. In ne razumljivo: le zakaj bi se dober vtis, ki ga lahko neka straka naredi s kao ekskluzivnim kandidatom med kampanjo, zdelo vredno pokvariti z neuspehom ali celo ponižanjem na volitvah?
Pripadnost
Kakorkoli: upam, da bodo v Gibanju Svoboda in Levici dovolj pametni, da bodo nehali fantazirati o svojih strankarskih ali bog ne daj drugih, neodvisnih predsedniških kandidatih — ki bi se zagotovo odrezali slabše kot predlagani kandidat SD, kogarkoli že imajo v mislih — in podprli Brgleza. Če res čutijo pripadnost koaliciji, potem naj držijo skupaj in se nehajo tekmovalno, rivalsko obnašati drug do drugega.
In če so se iz predvolilnega, opozicijskega zavezništva in dosedanjega, že oblastniškega sodelovanja kaj naučili, jim je najbrž jasno, da se jim ni treba bati, da bi kandidat ene stranke — ali celo kandidatov uspeh na volitvah — porušil etablirana hierarhična razmerja v koaliciji.
To bi bilo otročje. Uspeh enega člena ekipe je uspeh cele ekipe. Brglez kot skupni kandidat je dobro sporočilo, ki bi ga koalicija morala poslati. Tudi če dotičnemu na koncu žal ne bo uspelo.