Berem, da v Sloveniji nastaja iniciativa za ukinitev številskega ocenjevanja v šolah. Zamenjalo naj bi ga »formativno« ocenjevanje, pri katerem bi učenčev napredek skupaj ovrednotila učenec in učitelj. Šele ob koncu šolskega leta, ko bi bil učni proces končan, naj bi sledila številska ocena. 
Iniciativa me v resnici ne preseneča. V zahodnih potrošniških družbah je izobraževanje že zdavnaj postalo tržno blago. Pod državno, beri: kapitalsko kontrolo pa je postalo tudi ubogljiv ustvarjalec idealnih potrošnikov. Zato od iniciativ za preoblikovanje tega dela družbe ne moremo pričakovati nič drugega kot ravno to. Take iniciative se praviloma pojavljajo v neoliberalnem okolju. Še posebej, če ta logika ni vidna. Če je zapakirana v bleščeč celofan, izpod katerega neoliberalne logike niti ne opazimo. Tudi pri omejeni iniciativi.
V okviru ideje za ukinitev številskih ocen najdemo veliko všečnih sličic: ta način ocenjevanja učencev »ne bo bolel«, ne bo jim povzročal frustracij in nezadovoljstva, učenci bodo v šoli bolj srečni, raje bodo hodili v šolo itd.
Zveni super. Ker navsezadnje: kdo pa si želi, da bi šola učence bolela? Naj bodo srečni v šoli in jo imajo radi! Le kaj bi lahko bilo s takšno šolo narobe?

Institucija za oblikovanje odvisnikov

Kratek odgovor na to vprašanje je: s takšno šolo bi bilo narobe to, da bi bila idealno okolje za razvoj oseb, znanih kot patološki narcisi. Oziroma posamezniki z mejno osebnostno motnjo. Tisto, ki jo je po ugotovitvah izvedencev imel mladenič, ki je ubil Gašperja Tiča. Ali dekle, ki si je pustilo odžagati roko, da bi dobilo zavarovalnino. Gre za motnjo, za katero je znana slovenska psihiatrinja Maja Rus Makovec v intervjuju povedala, da med slovensko populacijo narašča. Katere ključna značilnost je odvisnost od socialnega aplavza. Ki se prenese oz. konkretizira v obliki vrste drugih odvisnosti. 
To tudi pomeni, da bi bila šola brez številskih ocen še bolj kot današnja institucija za oblikovanje odvisnikov. To pa je problem. Ali bi vsaj moral biti. Vsaj za družbo, ki si za svoje člane ne želi, da bi bili odvisniki. Česar si, roko na srce, sodobne potrošniške družbe ne želijo. Te potrošnjo utemeljujejo na odvisnosti. Oziroma natančneje: potrošnja v teh družbah je ena od oblik odvisnosti. Ki se jim patološki narcisi preprosto ne morejo upreti. In to zato, ker jih v odvisnost sili tako njihov grandiozni self. In sadomazohistični nadjaz.

»Fajn«/»Nefajn«

Čeprav povedano zveni zapleteno — in v podrobnostih argumentacije tudi je —, je to mogoče razložiti tudi na bolj razumljivih in ilustrativnih primerih. Recimo z idejo, da opisno ocenjevanje otrok ne bo bolelo in da bo prispevalo k njihovi sreči in zadovoljstvu. To je lepa ilustracija enega od temeljnih principov narcistične socializacije in vzgoje. Da je treba izhajati iz dobrobiti za otroka. Pravzaprav iz otrokove navidezne dobrobiti. Ker dejstva, da ga vzgajamo za bodočega odvisnika, seveda ni mogoče razumeti kot otrokovo dobrobit. Je pa to vsekakor ekonomska dobrobit za zahodno potrošniško družbo.

Preživeti življenje

V takšni socializaciji pa je problem nevidno jedro: da otroka s tem vzgajamo v osebo, ki ne bo imela psihološke opreme za življenjske situacije, ko ji ne bo »fajn«. In takih situacij je v življenju veliko. Večina. Otrok, vzgojen za »fajn«, v situacijah, ki niso »fajn«, odpove. Ker z vzgojo ni pridobil znanja in veščin, kako preživeti v takih situacijah. Zato se samopoškoduje. Beži v tehnike pozabe. In v odvisnosti. 
Vprašanje je, ali je torej to tista vzgoja, ki jo hočemo. Verjetno ne. 
In če zamenjava klasičnega ocenjevanja s formativnim ocenjevanjem utemeljujejo s tem, da je za otroka to bolj »fajn«, jo je treba prav zato zavrniti. Kot je treba zavrniti vse tiste segmente in prakse v socializaciji in vzgoji otrok, ki jih utemeljujejo z istim argumentom. Ki je navidez všečen. Ki pa v praksi proizvaja ljudi, ki so nezmožni nepoškodovani preživeti življenje. Ker jih »nefajn« življenje zlomi. 
Na tem služi kapital. Pa ne samo farmacevtska industrija. Ampak cela vrsta drugih panog.