V petek zvečer sem nadoknadil delček svoje manjkajoče poslušalske zgodovine. Naključje, ki nima blage veze z rockom, kaj šele z mojimi glasbenimi preferencami, je hotelo, da sem na bivši dan republike moral biti v Mariboru in da sem to izkoristil za jubilejni koncert Lačnega Franza ob štiridesetletnici ustanovitve benda.
Dan, dva potem sem vesel in zadovoljen, da sem bil v Štuku na njihovem koncertu — vendar moram priznati, da nisem dol padel. Jaz skoraj nikoli dol ne padem. Ker sem »rezerviran«.
Malo sem bil tudi razočaran, ko sem ugotovil, da Lačni Franz spet in še vedno nastopa v osebi Zorana Predina, obdanega s pomlajeno, iz poznejših generacij rekutirano spremljevalno zasedbo — kot že pred tremi leti v Kinu Šiška.
Dolgo in strateško napovedovani petkov koncert — s sicer odlično napisanim spominskim feljtonom Predina samega (1., 2., 3., 4. del) — je špilal na namerno zamegljeno foro, kot da se bodo po toliko letih končno enkrat za spremembo zbrali tisti, ki kot skupina ne delujejo že več kot dvajset let.

Pobožne želje

Seveda pa to ni bil nateg. To so bile pobožne želje rezerviranih in distanciranih fanov. V resnici pa to nikogar ni motilo. (Niti mene.) Ne v tem primeru. V Mariboru že ne. Ne v Štuku, ki je ena taka mariborska Cvetličarna (samo z boljšim šankom).
Verjetno bi Robert Plant, Jimmy Page in John Paul Jones prej prepričali Johna Bonhama, da bi se jim pridružil za reunion koncert Led Zeppelinov, kot pa Zoran Predin Otota Rimeleja, da bi spet nastopil z Lačnim Franzom. Kaj šele v polni ali kolikor-toliko originalni zasedbi.

Večerov piknik

Lahko bi bil na njihovem prvem koncertu, pa nisem šel. Spomnim se fotokopije na oglasni deski na naši, Prvi gimnaziji, kjer je pisalo: LAČNI FRANZ, tega in tega dne leta 1979, amfiteater Druge gimnazije (Miloša Zidanška).
Eh, ka te so to za eni? In tako sem zamudil zgodovino.
Lačnega Franza sem prvič slišal v živo slučajno. Po mojem leta 1984 na Večerovem pikniku na Sidru v Bresternici. Bil sem njihov štipendist in sem šel iz vljudnosti. Vroč poletni popoldan, voli na ražnju, špricerji, v bistvu prava gasilska veselica, po zvočnikih narodnjaki … — nakar naenkrat Lačni Franz in … — Naša Lidija je pri vojakih. Čeprav je daleč Kikinda, si v naših srcih ti.
Ljudje so zraven peli. Že takrat. Pred petintridesetimi leti.
To v petek ni bil isti folk, seveda, ampak so še vedno peli. Vsi. Vse. Cel repertoar. Vse znajo na pamet. Fotogalerija skupinskih potretov pojoče publike Večerovega fotoreporterja Andreja Petelinška so ena bolj neverjetnih vizualizacij, da ne rečem psiholoških študij glasbenih fanov, kar sem jih kdaj videl.

No, to.

Lažnemu Franzu Predinu je pritegnila tudi ljubljanska publika v Kinu Šiška. Ampak to ni bilo isto. Lačni Franz je mariborski bend. Seveda glasba transcendira te bariere, ampak če kje zvenijo dobro — ali pravzaprav pač naredijo najboljši vtis —, potem je to v Mariboru. Ne da tja spadajo. Ampak pašejo pa ziher.
Enkrat za spremembo se mi je zazdelo fajn, da sem del tega — čeprav sem se za trenutek tudi zbal, da me ne bi hoteli spet sprejeti medse.
Za totalno potopitev v sceno in ta feeling bi se moral pošteno napiti. Pa se ga nisem. Tako sem si pač zadovoljno brundal v brado refrene, ki jih znam, in razmišljal o tem, kar mi je v Štuku po štiridesetih letih priznalo dekle, ki sem jo takrat navidez poznal: da je bila od daleč zaljubljena vame — jaz sem pa bil tako »rezerviran«.
No, to.