Vidite? Najprej reče Grims, da je bila notredamska katedrala »žrtev napada islamistov«. Potem pride Mahnič in zajoka: »Glejte, kako umira krščanska Evropa! Barbari […] odpirajo šampanjce in se veselijo.« Nakar še Janša opomni, da »grozljiva simbolika goreče katedrale […] ponazarja načrtno razgradnjo tisočletne evropske civilizacije«.
To vse v roku ene ure. To je bil samo auftakt. SDS TV naslednji dan že intervjuva BMZ, ki iz rokava natveze nekaj dodatnih za lase privlečenih, konspirativnih, a intelektualnih, samoizpolnjujočih se prerokb, da so Grims, Mahnič, Janša imeli prav, ko so vnaprej vedeli, da požar ni bil nesreča.
Prepričevanje prepričanih se nadaljuje. Verniki verjamejo. Objavijo fake, no, predelan video. Pa še enega, ki je popoln zmazek in ne dokaže nič. Citirajo vire, ki so še bolj fanatični od njih in ki citirajo še bolj fanatične vire.
Treba je samo dovolj dolgo in dobro lagati.

Die grosse Lüge

Desničarsko nakladanje o požigu notredamske katedrale se mi zdi precej ilustrativno za debato o svobodi govora. Še posebej o debati o pravici do fake news, ki jo je vsilil Žiga Turk z besedami:
»Ljudje imajo pravico razširjati in sprejemati informacije, ne glede na to, ali so resnične. […] Državljani nimajo pravice do resnice, ampak pravico do iskanja resnice.«
Turkova teorija iskanja resnice legitimira Hitlerjevo in/ali Goebbelsovo maksimo oz. propagandno tehniko »velike laži«. Die grosse Lüge, ki se kaže kot resnica zato, ker je preveč neverjetna in nora, da bi si jo lahko nekdo izmislil in nam jo podtaknil.
Turkova teorija iskanja resnice temelji na predpostavki, da ljudje — človeštvo, družba — premorejo neko minimalno, če že ne solidno mero logične in socialne inteligence, pa tudi dojemljivosti za način razmišljanja drugih.

Vse je dovoljeno

In v tem je ta kruta pomota: subinteligentni in nedojemljivi ljudje iščejo resnico tam, kjer jo lahko najdejo brez truda in ne da bi jim bilo treba sprejemati druga, drugačna stališča. Ljudje, ki že mislijo, da je možno, da so notredamsko katedralo požgali islamski skrajneži, iščejo resnico pri tistih, ki jim jo lahko dajo in ki jo oni sami lahko sprejmejo. Resnica je to, kar je pri roki.
Islamski skrajneži so v terorističnih napadih pobili že na stotine in tisoče Zahodnjakov — in le zakaj in kako ne bi desakralizirali tudi mogočnega simbola zahodne civilizacije in krščanstva?
Po Turkovi teoriji ne gre za laganje. Nikoli ne gre za laganje. Niti ne gre za propagando. Propaganda je samo komercialna, četudi politično operacionalizirana storitev, ki jo uporabljamo pri iskanju resnice.
Po Turkovi teoriji laž in propaganda sploh ne obstajata. Ker lahko vsako, še tako noro, nemogočo misel ali trditev kvalificiraš kot informacijo, ki lahko nekomu pride prav v iskanju resnice.
Laž — ali pač neresnica, če je laž neresnica plus naklep minus prepričanje — in propaganda ne obstajata. Vse, kar ni res ali kar morda (še) ni res, je samo etapa ali status iskanja resnice.
Če ljudem odrečemo pravico do resnice in jim priznamo absolutno pravico do iskanja resnice — in se pri tem še zanašamo, da so jo sposobni samostojno najti —, potem je dovoljeno res vse.