Ko sem ta teden bral, da je britanska vlada sprejela paket izredne pomoči kulturni industriji v višini več kot milijarde in pol funtov (1,74 milijarde evrov), mi je bilo takoj jasno, da provladni borci za novo socialno pravičnost in avtohtono slovensko kulturno dostojnost po meri desnega človeka tega ne bodo kar tako gladko pogoltnili.
In res: samo nekaj dni je trajalo, da so ugotovili, da je britanska pomoč kulturi v bistvu zanemarljiva, če primerjamo njihov in naš BDP, ker da je predsednik vlade Boris Johnson kulturnikom naklonil procentualno približno šestkrat manj, kot njihovi slovenski kolegi že tako ali tako letno poberejo s te naše dobro obložene mize — pa vendar še dodatno izsiljujejo »s protesti v obliki slačenja in vandalizirajo javne stavbe«.
Poanta pa je bila naslednja:
»Toda v resnici so kulturniki [v Veliki Britaniji] bistveno bogatejši, saj jih večina deluje na trgu, ki dobre nagrajuje in slabe izloča. Pri nas se financira v glavnem slabe, izrojene kulturnike, medtem pa prava kultura umira.«
Ponudba in povpraševanje
Primerjanje slovenske kulture in njenega pomena za duhovno blagostanje slovenskih državljanov z drugimi kulturami je nesmiselno. In to ne zaradi zaslug za narod in identiteto ali celo za sam obstoj države, ki si jih kulturniki in/ali umetniki pri nas včasih upravičeno, včasih neupravičeno pripisujejo.
Primerjati britansko in slovensko kulturo je v ekonomskem smislu nekaj takega kot primerjati BBC in RTV. Razlika med njihovo licenčnino in našim prispevkom je majhna. Seveda pa ima zaradi števila prebivalstva oz. zavezancev skoraj petdesetkrat bogatejši budžet kot RTVS. Podobno je s kulturo.
Sistem subvencioniranja
Zaradi te demografske in ekonomske specifike se je v Sloveniji po 2. svetovni vojni razvil tudi specifičen sistem kulturnega subvencioniranja. To seveda ni (bila) niti slovenska niti socialistična izjema. Kultura je javno proklamirana in iz javnih sredstev podprta vrednota tudi v državah s tako imenovanim kapitalističnim družbenim redom — ki je zdaj v veljavi tudi pri nas.
Res pa je, da je subvencioniranje po slovensko bolj kot drugje favorizira socialne transferje v prid producentom kulture kot pa dostopnost in razpoložljivost kulture v prid konzumentom.
Za kapitalizem rabiš trg. In če ga nimaš, se pač moraš zadovoljiti s socializmom.
Razumljive poskočnice
Primerjati britansko in slovensko kulturo je v ekonomskem smislu nekaj takega kot primerjati BBC in RTV Slovenija. Razlika med njihovo licenčnino in našim prispevkom je majhna: tam 157,50£ (175€) na leto, tukaj 12,75€ na mesec (153€ na leto). Seveda pa BBC iz tega naslova — od 26 milijonov gospodinjstev — pobere letno skoraj štiri milijarde funtov ali tri četrtine svojega budžeta. Malo več kot 20€ več na leto zaradi števila prebivalstva oz. zavezancev naraste na skoraj petdesetkrat bogatejši budžet.
A naj se vrnem h kulturi v dobesednem smislu.
Želite še malo demografije in ekonomije? Izvolite. Upoštevajte torej, da 68 milijonov ljudi že statistično sproducira več kulture oz. kulturnih storitev, kot ga sproducirata dva milijona.
Upoštevajte pa tudi, da ljudje na več kot tridesetkrat bolj obljudenem trgu kupijo več kot tridesetkrat več kulturnih storitev, kot jih kupi dva milijona ljudi.
V Sloveniji ni toliko povpraševanja po kulturi, da bi kultura kot ponudba lahko funkcionirala. Pa ne zato, ker tisti na strani ponudbe ne bi znali ali hoteli zadovoljevati tistih na strani povpraševanja. Ampak zato, ker ni in ne bo nikoli dovolj odjemalcev, ki bi ji omogočali delovanje po tako imenovanih tržnih zakonitostih.
Sovpadanje z vzponom populizma
Nesreča v nesreči v nesreči je, da ta slovenski resentiment proti kulturi časovno in duhovno sovpada z vzponom populistov, ki jih kultura ne bi zanimala niti v primeru, če bi jo slučajno razumeli. Sovpada z ekonomsko krizo, ki se vleče za nami že več kot deset let in ki jo je zdaj zaostrila še pandemija. Sovpada s pomanjkanjem in s prikrajšanostjo potencialnih kupcev ali vsaj konzumentov. Sovpada z vrnitvijo desnice na oblast in z njenim nacionalističnim in političnim pojmovanjem kulture. Umetnike bi poslali na trg, češ, naj se znajdejo, obenem pa od njih pričakujejo, da bodo ustvarjali razumljive poskočnice v slavo narodu in iz hvaležnosti gospodarju.