Kaj je bolj dizgasting? Tista zloglasna naslovnica Demokracije avgusta lani s fotošopano alegorijo plavolase nedolžnosti, ki jo šlatajo roke beguncev — češ, »Z migranti v Slovenijo prihaja ›kultura posilstev‹!« —, ali kritična, aktivistična persiflaža taiste naslovnice v obliki plakata, na katerem vidimo golo žensko telo, posneto od zadaj od kolen do ramen, ki ga črno pobarvane roke grabijo za stegna, rit in boke in ji trgajo dol modrček?
Oboje je ogabno. Enako ogabno.
Prepričanje, da plakat, ki se kao intelektualno, umetniško, konceptualno bori proti primitivnemu desničarskemu mediju za distribucijo protimigrantskega resentimenta, ni in ne more biti ogaben, ker je v službi človečnosti, je popolna zmota.
Cilj ne opravičuje sredstev. Plakat je — na svoj način in neglede na svoj namen in sporočilo — prav tako ogaben in škodljiv kot naslovnica.

You name it

Inkriminirani plakat — nalepljen na 19 panojev po Ljubljani od 10. do 20. maja — je umetniška akcija Katarine Stegnar pod naslovom #hatebetter v okviru Festivala performansa na Novi pošti, ki te dni poteka v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča.
Avtorica sama v zvezi s tem pravi:
»Komu pripada moje telo? Jaz sem gospodarica svojega užitka. Počela bom s svojim telesom, kar hočem, kjer hočem in s komerkoli hočem. Jaz ljubim svojega slovenskega fanta, ne glede na to[,] ali je črne, rumene, bele, rdeče ali mavrične barve.«
No, prav. You name it. V angleščini pa še dodaja:
»The regulation of female sexuality lies at the core of all patriarchal politics. Regardless of whether we are discussing the wearing of burkas, banning abortion or the demonization of female pleasure. It ends now. No means no. I will not allow my body to be exploited for any political agenda.«
Ampak kaj ima to opraviti z naslovnico Demokracije? Preberimo še razlago v torkovem Dnevniku:
»Njen performans izhaja iz spletnega komentarja, ki se je lani pojavil pod fotografijo Maje Smrekar, dobitnice nagrade Prešernovega sklada, na kateri umetnica doji psa. Nekdo je namreč zapisal, naj umetnica naslednjič raje doji migranta. Katarina Stegnar je ta komentar vzela izjemno resno, si ga prilastila in predelala v performans, ki vizualno izhaja iz lanske naslovnice Demokracije, na kateri dve temnopolti roki [šest rok, op. MC] otipavata oprsje svetlolase ženske. Edini pripis k fotografiji na plakatu je #hatebetter, torej ›sovraži bolje‹«.
Preberemo pa lahko tudi izjavo filozofinje in performerke Lane Zdravković, da »plakat ponudi estetizacijo določenega simptoma (v tem primeru rasizma)«.
Moj bog! Torej je naslovnica Demokracije »neestetizirani« rasizem, ker ni umetniško delo? In ali naj to razumem tako, da je problem rasizma v tem, da ni estetski? Ker če pa je rasizem estetski, potem pa že v redu, Primož?
Šalo na stran: plakat Katarine Stegnar ni »estetizacija rasizma« (ali česarkoli), temveč je gnusifikacija … — ne, ne rasizma, temveč umetnosti in javnega prostora.

S knjigo nad knjigo

Proti naslovnici Demokracije je imel marsikdo kaj upravičenega in tehtnega povedati. Tudi jaz. Tisto je bil višek direktnega, brezsramnega, hujskašega provociranja, ki do danes — v manj kot devetih mesecih — še ni bil presežen. Nesrečni primer živi v spominu in imaginaciji levičarjev kot dno dna medijske kloake.
Zato v bistvu ni čudno, da so se odločili svoj aktivistični lonček kuhaj pristaviti tudi umetniki.
Ker drugih prispevkov v okviru Festival performansa ne poznam (in se z njimi niti ne nameravam seznaniti), se osredotočam samo na ta plakat.
Za začetek trdim, da je plakat Katarine Stegnar še veliko hujše onesnaževanje javnega prostora kot naslovnica Demokracije, saj je eksplicitno narejen in mišljen kot vizualija, postavljena v okvir javnega prostora.
Zakaj je bila naslovnica Demokracije tako škandalozna? Ker je na vizualen način povedala to, kar desničarski mediji tako ali tako že ves čas trobijo, le da je uredništvo z metaforično in demagoško grdoto in domnevno strašljivostjo prizora povedalo več, kot bi lahko povedalo z besedami.
Slika pove več kot tisoč besed. Vsaj nekatere slike lahko povedo več kot tisoč besed. To je Demokracija izkoristila, Katarina Stegnar pa ne.
S plakatom ni povedala nič. Vsaj nič novega. Če ne bi sodelovala na Festivalu performansa in če na plakatu ne bi bilo hashtaga #hatebetter, bi naključni mimoidoči lahko domnevali, da je medijski imperij zla zakupil nekaj oglasnih mest po Ljubljani, ker hoče za denigracijo migrantov doseči še malo več publike. Ker brez konteksta zgleda oboje enako.
In kako naj mimoidoči vedo, da gre za politično izjavo, ki polemizira z neko drugo politično izjavo (ki je morda niti niso opazili)? Ah, umetniki imajo komunikacijski problem! Prepričani so, da je vsakomur jasno, kaj hočejo povedati. Pa mu seveda ni. Ker se oni sami ne znajo izražati, publika pa je večinoma ignorantska ali vsaj nezainteresirana. Človek, ki se mu mudi mimo plakata, vidi samo še eno gnusno provokacijo in si kvečjemu misli, zakaj je dandanes treba lepiti po mestu nejasno agresivne prizore belega človešega mesa, ki ga grabijo počrnjene roke. 
S knjigo nad knjigo, kot je nekoč rekel Ribičič! Danes pa z golim ženskim telesom in po njem segajočimi migrantskimi rokami nad golo žensko telo in po njem segajoče migrantske roke! Kako civilizirano!

Angažirani umetniki

V Dnevniku tudi berem, da je plakatersko podjetje Tam-Tam v zvezi s plakatom — »zaradi golote in zato, ker je edini napis na njem v angleščini« — ante-festum prosilo Oglaševalsko razsodišče SOZ za mnenje. To pa je salomonsko liberalno dopustilo lepljenje »pod pogojem, da se na rob plakata napiše ime […] avtorice in s tem da vedeti, da gre za umetniško delo«.
Aha. Tako torej.
Če nič drugega, lepo je vedeti, da SOZ verjame v moč oglaševanja in v pozornost, ki jo posvečamo izdelkom njihovega ceha. Da advertiserji verjamejo, da hočemo vse videti in tudi vse dojeti, ko se peljemo ali celo namenoma počasi gremo mimo plakatnega mesta.
Da se bomo ustavili in se iz drobnega tiska na robu pustili informirati, da je avtorica plakata Katarina Stegnar. Da bomo potem olajšano vzdihnili, češ, hvala bogu, da tega niso naredili dirty desničarji, temveč dobronamerna umetnica, ki agitira proti šuntanju proti migrantom. Ker to itak vsi vemo, ne?
Aleluja! Policiranje sovražnega govora je rešeno. Jože Biščak se bo usral pred Katarino Stegnar in nikoli več ne bo objavil tako gnusne naslovnice. Mi bomo pa tudi veseli, da imamo angažirane umetnike, ki se trudijo povedati tisto, kar zna povedati tudi vsak normalen človek v nekaj besedah — in to brez zakupa oglasnega prostora po mestu in brez vizualnega onesnaževanja okolja s ponarejeno provokativnimi fotografijami, ki ne spadajo v javnost.