Pred 110 leti, poleti leta 1909, se je Freud prvič mudil v ZDA. Bil je skupaj s še tremi evropskimi psihoanalitiki: Carlom Gustavom Jungom, Sándorjem Ferenczijem in Ernestom Jonesom. Ko so pripluli v New York, je Freud na ladji, ko je videl Kip svobode, izrekel znamenite, malce posmehljive, a nikoli pravilno razumljene besede: »Mislijo, kaj jim prinašamo, ko prihajamo s psihoanalizo. Ne zavedajo pa se, da jim prinašamo kugo.«
Kaj je torej hotel Freud povedati s temi besedami?
Mogoče to, da se psihoanalize ne da zaustaviti? Ker se širi kot virus? Ali pa je mislil, da je psihoanaliza po svoje smrtonosna kot kuga? Ker ko te okuži, si s tem miselnim konceptom neozdravljivo in dosmrtno zaznamovan, zastrupljen? Zajebano pa je tudi vedeti, da si suženj nezavednega in da v resnici nimaš avtonomne, svobodne volje — in da si slep za resnico o samemu sebi kot subjektu …

Kultna in prelomna knjiga

Amerika se je po Freudovem obisku resnično okužila s psihoanalizo. Freud je svojim ameriškim kolegom na Univerzi Clark slovesno rekel: »To je prvo uradno priznanje našega dela.«
Ravno v tistem času so bili naprodaj še zadnji izvodi njegove prve knjige Interpretacija sanj, njegove »kraljevske poti do nezavednega«. Trajalo je deset let, da so bralci oz. kupci pokupili 600 izvodov naklade. Ta kultna in prelomna knjiga je izšla pred 120 leti, novembra 1899 (z letnico 1900).
In kje smo s psihoanalizo danes pri nas, v Sloveniji?!
Tako rekoč na začetku. Po vsem tistem, kar sem na račun psihoanalize doživel sam — kot najbolj izpostavljena ikona slovenske psihoanalize — lahko rečem, da so moji vrli predhodniki naredili za »našo stvar« bore malo. Celo Žižek, kot frontman slovenske teoretske psihoanalize, bi po mojem lahko naredil bistveno več. No, za uteho je bil toliko bolj udaren v tujini. Toda če bi se upal izpostaviti v Sloveniji, bi se zameril vsej levi politični sceni — tega pa ni tvegal.
Je pa z Mladenom Dolarjem, Rastkom Močnikom, Alenko Zupančič, »svojo« Renato Salecl in »Dolarjevo« Evo Bahovec dosegel vsaj to, da ima Freud (z Lacanom vred) domovinsko pravico na Filozofski fakulteti: vsaj na Oddelku za filozofijo in Oddelku za sociologijo kulture — ne pa tudi na Oddelku za psihologijo FF. Tam so psihoanalizo tako rekoč uničili egopsihologi pod taktirko (pro)feministk … Na filozofiji (in sociologiji kulture) je Freud sicer lakaniziran, torej malce izmaličen, svoje pa so na filozofiji (in sociologiji kulture) v negativnem smislu dodale še feministke.

Kdo je kdo?

Svojevrsten zdrs si je pred leti privoščila Nina Krajnik (ob podpori Špele Jelenc in Milana Balažica), ko se je v Žižka (in Dolarja), torej v ljubljansko šolo, zapodila kot svinja v buče. Ne smemo pa spregledati niti Teološke fakultete in Christiana Gostečnika, pa Tomaža Erzarja in njegove žene Katarine Lie Kompan Erzar. Ne pozabimo, da je Žižkov doktorand Tomaž Erzar, sicer družinski terapevt, pred leti napisal knjigo Slovo od Freuda. Omenjeni so se Freudu odrekli zato, ker je bil ateist in za nameček še panseksualist. Od teologov je še največ dobrega za Freuda in psihoanalizo naredil Janko Bohak.
Po drugi strani sta v Sloveniji psihoanalitično blestela dva: antropologinja Vesna V. Godina in pravnik Boštjan M. Zupančič. Svoje je dodal tudi legendarni Janez Rugelj, zadnja leta pa njegov naslednik Andrej Perko. LeGeBiTrovci à la Matjaž Lunaček in Bogdan Lešnik so se zaradi zdrsov okrog Ojdipa nekako izgubili. O Univerzi Sigmunda Freuda (in Dušanu Rutarju) bom raje molčal, ker sem preveč kritičen. No, tudi sebe bom izpustil.
Freudu in psihoanalizi delajo medvedjo uslugo po drugi strani tudi psihiatri, ki se svojih pacientov — v tistih skopih sedmih minutah, kolikor jih po normativih imajo za vsakega pacienta — še vedno lotevajo s tabletami namesto z besedami, s pogovarjanjem. Nevrologi si tudi vehementno izposojajo psihoanalitične koncepte in jih zavijajo v svoj celofan.

Ne bom nič rekel

O psihoterapevtih ne bom nič rekel. Psihoterapevtskih šol je skoraj toliko kot samih psihoterapevtov. Temeljna znanost — namreč propedevtika —, na kateri gradijo svoje pristope k pacientom, pa je vendarle Freudova psihoanaliza. Naj v tem kontekstu še prišepnem, da je naziv psihoterapevt v resnici bolj diagnoza kot pa profesionalna definicija.
Toda ko bo v Sloveniji enkrat sprejet zakon o mentalnem zdravju — osnutki so stari že vsaj deset let —, problem ne bodo več problematični šarlatani kot Marjan Ogorevc in Zdenko Domančić, ki pristopajo h klientom brez certifikata, temveč uradni, šolani, certificirani psihoterapevti. Ti so večinoma slabi, preslabi, da bi stopili pred pomoči potrebne kliente oz. paciente.
V ponedeljek, 23. septembra, bo minilo 80 let od smrti Sigmunda Freuda. Zase vem, da ga žvečim že skoraj 40 let — s psihoanalizo vred in z vsem, kar je povezano s človekovo duševnostjo in družbo.
Če odmislim moje kolege športologe, lahko rečem, da sem s svojo samozavestno prisotnostjo v javnem diskurzu najbolj nerviral psihologe, delno pa tudi psihiatre in psihoterapevte. S pomočjo psihoanalize pa lahko lomastim tudi po drugih področjih humanistike in družboslovja. Moji (psiho)analitični diskurzi in interpretacije so drugačni, bolj seksualni, povezani z nezavednim in zato tudi zanimiv in še kako konkurenčni.

Nepredstavljivo

Nenazadnje pa sem psihoanalizo na simpatičen način približal tudi laikom, med katerimi se zdaj širi kot kuga. Politiki se je še vedno bojijo kot hudič križa, ker jih psihoanaliza v trenutku razgali. Samovšečni intelektualci oz. »gospodarji znanja z doktorati« lahko hitro izpadejo bedaki, če se preveč nedeljsko lotevajo kritike Freuda in psihoanalize. No, nekateri imajo v svoji samozavestnosti tako omrtvičene receptorje za zaznavanje lastne gluposti, da se s psihoanalizo niti opeči ne morejo.
Nekoč se mi je izpovedal nek fen, ki je prišel k meni nekajkrat na pogovor in bi mu lahko rekel kar stranka ali pacient (v narekovajih). Rekel je: »Če ne bi bilo vas, bi še vedno mislil, da so ljudje slabi zato, ker so obsedeni s hudičem. Tako pa vem, da je problematičen samo njihov Nadjaz.«
Ko slišim takšne izpovedi, mi je toplo pri srcu. Ker vem, da ima smisel vztrajati. Kljub temu, da sem osovražen in pogosto povsem nerazumljen. Rinem naprej — ker je moralno prav. Greh bi bil, če bi bil tiho. 
Kar pa počnem na gledališkem odru kot avtor, režiser in glavni igralec — trenutno z duokomedijo Razočarana gospodinja pri seksologu in že prej z duotragikomedijo Lepotica in psihoanalitična zver — pa je za ugledne gledališčnike in vzvišene akademske učenjake (da o feministkah niti ne govorim) tako ali tako nepredstavljivo.