Takrat veljavna doktrina je temeljila na principu triažnega talona, ki je nastal že v času 1. svetovne vojne. Protokol je v osnovi dokaj preprost. Najbolj izkušen zdravnik opravi hitro triažo in razporedi ranjence v štiri skupine: od lažje ranjenih do tistih, ki se borijo za preživetje.

Kavelj 22

Na tej točki pa nastopi svojevrsten kavelj 22. Medicinska ekipa se namreč najprej posveti lažje in težje poškodovanim. Najhuje ranjeni torej pridejo na vrsto na koncu. Zdravniki to skupino dobesedno samo pogledajo, če je kdo slučajno še živ. In če je, seveda storijo vse, da bi mu rešili življenje. Če je.

V 1. svetovni vojni je bilo življenje vojakov strašno poceni. To je gotovo eden od razlogov za uporabo triažnega talona. Zakrpaj lažje ranjene in jih čim hitreje pošlji nazaj na fronto. Pa ne zamerite mi sarkazma. K njemu se zatekam, ker je vojna že sama po sebi ultimativna groteska človeške vrste.

Niti ceneni idealizem

No, pa tudi ceneni idealizem tu ni na mestu. Princip, ki je veljal še v 80. letih prejšnjega stoletja, ima svojo logiko. Kruto, vendar smiselno. Če bi se številčno podhranjena zdravniška ekipa najprej lotila najtežje ranjenih, bi prišlo do verižne reakcije. Za njih bi porabili ogromno časa, toda z nizko stopnjo možnosti, da jih bodo rešili — medtem pa bi se stanje ne tako hudo poškodovanih rapidno slabšalo. V dani situaciji gre za omejevanje škode. Jasno je, da bodo ljudje umirali. Kaj naj storimo, da jih bo umrlo čim manj?

Protokol je pragmatičen, kruto pragmatičen. Predvsem do umirajočih vojakov, ki so praktično brez možnosti. Neizprosen pa je tudi do zdravniškega osebja, ki je prisiljeno delovati proti svojim temeljnim zavezam. Situacija postavlja “krizne menedžerje” v nevzdržen položaj, ki je v temelju nasproten njihovi priučeni poklicni in privzgojeni človeški etiki.

Ampak — in ta “ampak” je spet neusmiljeno pragmatičen — ta protokol se je ničkolikokrat izkazal za učinkovitega. Princip triažnih talonov je zaradi napredka, profesionalizacije in finančnih vložkov v vojaško organizacijo resda v glavnem preživet, še posebej v večjih in bogatejših državah oz. vojskah. A če bi bili soočeni z res masovno tragedijo, bi se — pravijo pametnejši od mene — verjetno vrnili k tej strategiji. Ker druge v bistvu nimamo.

OZN in SMG

Na to zgodbo sem se v preteklih dneh spomnil dvakrat. Prvič, ko sem bral o poročilu OZN na temo podnebnih sprememb in globalnega segrevanja. Oceno trenutnega stanja zaključuje preprosta in neposredna izjava generalnega sekretarja Antonia Guterresa: “Svetovne in nacionalne podnebne zaveze so mizerno nizke. Povedano drugače, smo na poti v globalno katastrofo.”

Nekaj dni pozneje pa sem si v Slovenskem mladinskem gledališču ogledal predstavo Krize, nov projekt Žige Divjaka in sodelavcev. Od mnoštva informacij in premislekov se je v mojo zavest najbolj ostro zarezal tale citat:

“Leta 1965 so generalni direktorji zaslužíli približno dvajsetkrat več kot povprečni zaposleni. Danes zaslužijo povprečno tristokrat več. Leta 2017 je Steve Easterbrook, generalni direktor McDonald’sa, zaslužil 21,7 milijona dolarjev, povprečni delavec pa za polni delovni čas 7.017 dolarjev. To je razmerje 3100 proti ena. Z drugimi besedami: povprečni zaposleni pri McDonald’su bi moral delati 3100 let — vsak dan od začetka stare Grčije do danes —, da bi zaslužil toliko, kolikor je Steve Easterbrook prejel z eno letno plačo.”

Nič novega

Nič novega, v resnici nič novega. Že leta vemo, da so podnebne spremembe enosmerni vlak, ki ga moramo nujno ustaviti. In že dolgo je jasno, da so premoženjske razlike med peščico najbogatejših in drugimi prebivalci tega planeta prerasle vse razumne okvire in se preselile v sfero čistega absurda.

Zanšli smo se v krizni situaciji. To dobro vemo.

Imamo torej krizo. Ko imamo krizo, je čas za omejevanje škode. In če hočemo omejiti škodo, potrebujemo jasne, na nek način neizprosne protokole.

Tu pa se nam zastavljata dve preprosti retorični vprašanji: ali takšne protokole imamo in ali se jih držimo?

Retorično vprašanje je figura, zaradi katere premislek nekako obvisi v zraku. In morda je prav to visenje v zraku najboljša ilustracija stanja, ki ga živimo. V sobi je slon. Ker pa lebdi nad našimi glavami, se lahko neglede na katastrofalno škodo, ki jo očitno povzroča, vztrajno delamo, kot da ga ni.